Obrazložitve:
MILENA ZUPANČIČ
Igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije »Marija Vera« za življenjsko delo prejme Milena Zupančič za vrhunske igralske dosežke na področjih gledališča, filma, radia in televizije
Dramska igralka Milena Zupančič je ena najvidnejših osebnosti slovenskega in evropskega gledališča, radia, filma ter televizije. Njeno izjemno igralsko mojstrstvo je pustilo neizbrisen pečat v gledališki umetnosti, kjer s sugestivno interpretacijo in vrhunsko izrazno močjo bogati slovensko kulturno krajino že več desetletij. Borštnikovo srečanje je Mileno Zupančič nagradilo trikrat: leta 1970 za silovito interpretacijo Caetane v Hiengovem Osvajalcu, leta 1981 za ganljivo in ranljivo Lenko v Šeligovi Svatbi ter leta 1989 za pretresljivo vlogo Lidije v Jovanovićevi igri Zid, jezero. Leta 1999 je prejela najvišje priznanje slovenskega gledališča – Borštnikov prstan. Je prejemnica nagrade Prešernovega sklada (1975) in velike Prešernove nagrade (1993), kar potrjuje njeno vrhunsko ustvarjalnost in umetniški prispevek k slovenski kulturi. Njeno igralsko delo je prepoznano in cenjeno tudi zunaj meja Slovenije. V nekdanji Jugoslaviji je prejela štiri Sterijeve nagrade, trikrat ji je bil podeljen Zlati venec sarajevskega festivala MES, dvakrat pa je bila nagrajena z Gavellovo nagrado v Zagrebu.
Milena Zupančič je igralska zvezda v pravem pomenu besede – ne kot produkt popularne kulture, ampak kot vrhunska umetnica, ki je s svojo karizmo in interpretacijami osvojila tako stroko kot občinstvo. Za mnoge bo ostala večni simbol Mete iz filma Cvetje v jeseni, idealizirane podobe čiste ljubezni, ki jo ljubezensko prebujenje popolnoma prevzame. Njena nepozabna Karolina Žašler v Vdovstvu Karoline Žašler pa ostaja ena najbolj pretresljivih upodobitev tragične ženske usode na filmu.
Milena Zupančič se je izkazala tudi z izrazito raznolikostjo svojih odrskih kreacij. Vloge, kot so temperamentna Puza Frou-Frou v Dami iz Maxima, krhka in iluzij polna Blanche v Williamsovi drami Tramvaj poželenje ter subtilno in globoko izrisana Zofija v Hiengovem Izgubljenem sinu, kažejo na igralko, ki zna mojstrsko utelešati najrazličnejše ženske like. Svojo igralsko virtuoznost je dokazala tudi v vlogah, kot so Ana in Lenka v Šeligovih dramah, Agata v Zločinu na Kozjem otoku ter z vlogami v dramah svojega umetniškega in življenjskega sopotnika Dušana Jovanovića, mdr. Marje Timofejevne, Lidije, Irene, Emilije, Jokaste in Milene, če jih naštejemo le nekaj. Poseben pečat je pustila s suvereno interpretacijo kompleksnih likov v delih Henrika Ibsena (Peer Gynt, Rosmersholm) in Shakespeara (Kralj Lear, Macbeth), kjer je z izjemno igralsko prezenco ustvarila prepoznavno poetiko absurdne komike in globoke eksistencialne drame.
Nagrade, ki jih je Milena Zupančič prejela, potrjujejo, da gre za izjemno igralko, ki združuje vrhunski igralski artizem in subtilno senzibilnost sodobnega človeka. Njena interpretacija vlog, ki nosijo kompleksne življenjske usode, je vedno dovršena in poglobljena. Kritiki so o njej zapisali, da ima »izjemen posluh za disharmonične tone življenja« in da »ustvarja umetniške viške svojega igralstva v vlogah, kjer je prisotna močna notranja drama«.
Milena Zupančič ni zgolj igralka – je umetnica, ki s svojo predanostjo in neprestanim iskanjem novih izraznih možnosti bogati umetniški prostor. Razume, da je igranje veščina, ki jo je treba nenehno mojstriti in razvijati, ter da mora igralec skozi razumevanje življenja oblikovati svoj izraz. V tem polnem zlitju razuma, občutenja in veščine se razkriva umetniška veličina Milene Zupančič.
Tudi v zadnjih letih dokazuje svojo neprekosljivo igralsko mojstrstvo, mdr. z vlogami v predstavah Antigona, Pot neizbrana, Cement Beograd, To noč sem jo videl in Vsi ptice, hkrati pa ostaja aktivna tudi na filmu, radiu in televiziji. Milena je nadvse srčna kombinacija znanja, talenta, občutljivosti, razuma in predvsem globoke človečnosti. Je in bo ostala izjemna dramska umetnica, ki je s svojo umetniško potjo ne le oblikovala temeljne dosežke slovenskega gledališča, temveč tudi trajno zaznamovala evropski kulturni prostor.
IRA RATEJ
Nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije »Polde Bibič« za življenjsko delo prejme Ira Ratej za vrhunske dosežke na področjih praktične in teoretične dramaturgije ter gledališke pedagogike
Dramaturginjo, dramatičarko, režiserko in pedagoginjo Iro Ratej odlikuje veličasten in zelo raznoroden gledališki opus. V svoji bogati, več kot tridesetletni karieri se je dokazala kot izjemna dramaturginja s kreativnim, drznim in suverenim avtorskim pristopom k realizaciji žanrsko različnih dramskih besedil. Njeno dramaturško delo obsega več kot šestdeset naslovov klasičnih in sodobnih avtorjev svetovne in slovenske dramatike. Kot mojstrski poznavalki dramskih in gledaliških zakonitosti z izostrenim občutkom za izpostavitev ključnih dramaturških vozlišč in z osupljivim čutom za detajle ji vedno uspe najti pravo pot tako do igralca kot do gledalca, zato je pri vsaki gledališki uprizoritvi nepogrešljiv člen ustvarjalnega procesa. Nesporno spada v maloštevilno kategorijo praktičnih dramaturgov, ki stojijo ob strani tako igralcu kot režiserju. Z izjemno prefinjenim občutkom za trenutek zna poseči v igralčevo delo in ga s praktičnim nasvetom popeljati na novo pot. Inovativno, skrbno pretehtano in sveže je tudi njeno urejanje gledališkega lista.
Podpisuje se pod adaptacije, dramatizacije in dramska besedila, ki jih odlikuje duhovitost, bistroumnost, čut za ritem in tempo, vešče portretiranje dramskih oseb in svetovljanski humor. Izstopata nadvse uspešni poučni igri za mladino Teater za telebana (MGL, 2021) in Gledališče od Ž do A (Drama SNG Maribor, 2015). Za priredbo, dramatizacijo in dramaturgijo romana Je to človek? Prima Levija (MGL, 2005) je leta 2006 prejela Dnevnikovo nagrado za izjemen gledališki dogodek pretekle sezone.
Preizkusila se je tudi kot režiserka. V MGL, kjer je od leta 1995 zaposlena kot dramaturginja, je mdr. režirala več deset bralnih uprizoritev klasičnih besedil, sodeluje pa tudi z ljubiteljskimi gledališči. Uprizoritev Dvanajst jeznih mož v njeni režiji in v izvedbi Šentjakobskega gledališča je bila leta 2019 zmagovalna uprizoritev 58. Linhartovega srečanja, njen Revizor pa je bil proglašen za najboljšo predstavo po izboru žirije na 20. festivalu komedije v Pekrah leta 2024.
Poleg vsega naštetega je Ira Ratej orala ledino pri uveljavljanju kulturne oziroma gledališke vzgoje. V sodelovanju z Zavodom za šolstvo je zasnovala in vpeljala gledališko izobraževalne seminarje s področja uprizoritvenih umetnostih za gledališke mentorje in učitelje izbirnega predmeta gledališki klub, ki jih v MGL vodi še danes.
V sezoni 1996/1997 je umetniško vodila Prešernovo gledališče Kranj, leta 2009 pa je za slab mandat prevzela umetniško vodenje SNG Nova Gorica. Leta 2019 je bila imenovana na položaj predsednice Upravnega odbora Prešernovega sklada.
Ira Ratej nedvomno sodi v sam vrh slovenskega gledališča. Kot vsestranska gledališka ustvarjalka, ki jo odlikuje izjemen talent za dramaturgijo, s svojih tenkočutnim posluhom za igralca zmeraj znova dokazuje, kako pomembna je dramaturška asistenca v procesu igralčevega iskanja, njegove negotovosti in dvomov, obenem pa zna s svojo lucidno besedo in argumentiranim mnenjem premišljeno in duhovito skupaj z režiserjem voditi proces nastajanja predstave. Njen humor je tako pronicljiv in nalezljiv, da bi bilo nadvse koristno, ko bi z njo sodelovali ne le gledališki kolegi, marveč tudi kak prepotenten politik.
TINA VRBNJAK
Igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije »Duša Počkaj« za dveletno obdobje prejme Tina Vrbnjak za vloge Hannah v uprizoritvi Veliki diktator Charlieja Chaplina, Anite v uprizoritvi Kako je padlo drevo Katarine Morano, Pokojne matere, prve Rimljanke v uprizoritvi Mrakijada po trilogiji Ivana Mraka, ženske 2 v uprizoritvi Dan, ko jaz ni bil več jaz Rolanda Schimmelpfenniga, Viole v uprizoritvi Kar hočete Williama Shakespearja, Roksane v uprizoritvi Cyrano de Bergerac Edmonda Rostanda in Martina Crimpa ter Alice v avtorskem projektu Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa.
Tina Vrbnjak se je v obdobju zadnjih dveh let izkazala za zrelo interpretinjo ženske in njene kompleksnosti v različnih režijskih poetikah, uprizoritvenih praksah in dramskih predlogah. Spretno, tenkočutno in izvirno se giblje skozi zgodovino ženske podobe in njenega mesta v družbi ter ju v svojih interpretacijah preizprašuje, osvetljuje v novi luči in nam s tem ponuja sodoben vpogled v žensko dušo. Njene kreacije so domišljene do najmanjšega detajla in tako pred nas postavljajo polne, žive in kompleksne značaje. Pred gledalca z enako intenziteto pričara tako nežnost in sramežljivost, moč in samozavest kot tudi pogum, krutost in duhovitost svojih likov.
Kot nežna, rasposajena pa tudi otožna Hanna v odrski priredbi Chaplinovega filma Veliki diktator ves čas ostaja zvesta burlesknemu jeziku uprizoritve, ki ji ga s svojim navideznim minimalizmom v izrazu uspe celo nadgraditi, popeljati v današnjost izraznega bivanja. Kako je padlo drevo je izrazito ansambelska uprizoritev dokumentarističnega naturalizma, znotraj katere Tina Vrbnjak najde mesta, v katerih njena Anita zasije s svojim nepretencioznim, a pikrim smislom za humor in komično, ko spretno manevrira med nemočjo vživljanja v življenjskega sopotnika in v vključenost v življenje svoje primarne družine. V Mrakijadi in v Dnevu, ko jaz ni bil več jaz se pokaže njen nesporno izostren igralski čut za sodobne uprizoritvene prakse. Njeno razumevanje različnih igralskih funkcij znotraj sodobnih uprizoritvenih kodov se kaže v skoraj nevidnem prehajanju med opazovalko, pripovedovalko in vlogo. Njena igralsko telo in misel sta enako pripadna tako kolektivu kot individualnemu oblikovanju vloge. Z Violo v uprizoritvi Kar hočete in Roksano v uprizoritvi Cyrano de Bergerac se izkaže tudi kot interpretka klasične dramatike, znotraj katere pa se odmakne od uveljavljene interpretacije Viole kot zaljubljenega dekleta in skorajda pasivne, moškemu svetu podrejene Roksane. V obeh vlogah najde večplastni, inteligentni, samosvoji mladi ženski, ki tako sebe kot tudi gledalca preizprašujeta o vlogi sodobne ženske.
Njeno kreativno in izjemno angažirano delo se zaokroži v avtorskem projektu Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa. Kot Alica, z njej lastno rahlo temačno komiko, izriše bogato življenje igralke s širokim diapazonom vprašanj o lastni eksistenci in smislu življenja, poklica, predvsem pa avtonomnega stališča – tako v intimnem kot tudi v družbenem smislu.
BARBARA MEDVEŠČEK
Igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije »Duša Počkaj« za dveletno obdobje prejme Barbara Medvešček za vloge Matrjone v uprizoritvi Oblast teme Leva Nikolajeviča Tolstoja, Ane Grabner v uprizoritvi Druga preteklost Vinka Möderendorferja, Kate Mortimer, Katarine Valois in vojvodinje York v uprizoritvi Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije Tiborja Hrsa Pandurja, Doroteje Lune Kovač v uprizoritvi Tega okusa še niste poskusili Maje Šorli ter Suzane v uprizoritvi Krajnski komedijanti Bratka Krefta.
Barbara Medvešček je zrela igralka s širokim igralskim spektrom, ki se vlog, tudi tistih najzahtevnejših, loteva premišljeno in poglobljeno, z občutkom za razvoj zgodbe in za oblikovanje detajlov. Pri svojih vlogah preizkuša in preigrava različne žanre in ostaja zahtevna do sebe, uprizoritve in gledališke umetnosti. Sposobnost preigravanja vseh nians emotivnega spektra njenih vlog in polno izživeti tudi njihov komični potencial dela dramske osebe, ki jih ustvarja, žive, polnokrvne in odrsko privlačne.
V uprizoritvi Oblast teme z vlogo Matrjone bravurozno upodobi žensko iz najglobljega socialnega dna. Njena fizično umirjena upodobitev je brezsramna in kruta, virtuoznost njene kreacije pa se pokaže predvsem v tem, da je iz tako neizprosnega značaja sposobna izvleči tudi pretanjeno komičnost, ki tako podkrepi kot tudi nadgradi njen lik. Vloga Ane Grabner v uprizoritvi Druga preteklost spenja številne narativne ravni zgodbe in jih povezuje v eno. Oblikuje jo z velikim občutkom za detajl. Tako gledalcu izriše izjemno ganljivo podobo ženske, ki mora za svoje preživetje tvegati tako rekoč vse, a na krivice in ponižanja vselej odgovarja s pomočjo in dobroto. V predstavi Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije v vseh treh različnih vlogah (Kate Mortimer, Katarine Valois in Vojvodinje York) uspe ustvariti unikatne in kompleksne ženske like, katerih karakterni razponi se gibljejo od občutljivosti, samosvojosti, uporništva do trpljenja. Z inteligentnim niansiranjem med pripovedovanjem, dramskim dialogom in samoizpraševanjem tudi lucidno uteleša mehanizem ideje predstave. Njena Suzana iz Krajnskih komedijantov nosi prefinjeno erotično nabitost in prebujeno žensko čutnost. Z navidezno neprentecioznimi igralskimi gestami ji podeljuje usodnost in neustavljivo zapeljivost znotraj discipliniranega burlesknega žanra.
Skozi Dorotejo Luno Kovač v uprizoritvi Tega okusa še niste poskusili Barbara Medvešček izriše portret sodobne, samozavestne ženske, ki se pogumno spopada s pastmi uspešne kariere, družbenega aktivizma in osebnega, intimnega življenja. Do potankosti z njej lastno navidezno sproščenostjo izživi vse svoje igralske atribute – izjemno umerjenost igralskega izraza, subtilen občutek za čustvovanje, navihan, inteligenten smisel za humor in pronicljivo razumevanje režijske postavitve.
SIMONA SEMENIČ
Simona Semenič prejme nagrado ZDUS »Marko Slodnjak« za besedila, uprizorjena doma in v tujini v letih 2023 in 2024: jaz, žrtev; drugič; ti si čudež; 1987; zadnje ljubezensko pismo; lepe vide lepo gorijo; medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti; 5fantkov.si.
Simona Semenič je celostna gledališka ustvarjalka, vrhunska dramatičarka in performerka, pedagoginja in producentka, v zadnjem obdobju tudi z Modro ptico nagrajena mladinska pisateljica, ki s svojim drznim in inovativnim pristopom spreminja sodobno dramsko in gledališko krajino. Njena dela, ki so prevedena v več kot dvajset jezikov in uprizarjana na več celinah, presegajo tradicionalne formalne in tematske okvirje. Odlikuje jih družbeno-kritična ostrina, živ in duhovit jezik ter dekonstrukcija dramske forme. Skoznje Simona razpira tabuizirane teme, od patriarhalnih družbenih vzorcev do kolektivnih travm in spregledanih zgodovinskih momentov. Pogumno preizprašuje ustaljene družbene norme, preizkuša meje in ukrivlja tako dramske kot gledališke konvencije. Ne le v vsebini, temveč tudi v formi, z opuščanjem velikih začetnic in inovativnim izpisovanjem didaskalij, se upira avtoriteti in hierarhiji ter hkrati ponuja osebno občutljivo, predvsem pa duhovito analizo ne le lastne – in vsakogaršnje – duše in telesa, temveč tudi družbe, ki ju omejuje.
Simona Semenič je z nepopustljivo predanostjo umetnosti postala ena najpomembnejših sodobnih dramatičark, katere vpliv odmeva tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru. Nagrada ZDUS »Marko Slodnjak« je le najnovejša v nizu številnih nagrad, ki jih je prejela za svoje delo, in hkrati poziv slovenskim gledališčem, naj njena dela pogosteje uvrstijo v svoje repertoarje.