Hranitelj je razstavo Vzporedni svetovi na Ljubljanskem gradu pripravil ob 33-letnici umetniškega delovanja in 13 let po retrospektivni razstavi Kostumografija 1986-2006 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani.
V prvem delu je bil predstavljen izbor kostumov za gledališče, opere in balet, nastalih med letoma 2006 in 2019. V drugem delu je bilo pod naslovom Počivaj v miru zbranih sedem figur, ki naseljujejo svetove podzavesti, sanj, domišljije in mitologije, tretji del je ponudil pogled v Omaro norega klobučarja, oziroma "v neskončno barvit svet oblačenja, za katerega ni nujno, da ostane zaprt v knjigi Lewisa Carrolla", so ob razstavi zapisali na Ljubljanskem gradu. Ob tem so bile predstavljene še skice za predstavo Zarkana gledališko-cirkuške skupine Cirque du Soleil.
Vzporedni svetovi so nekaj, kar sobiva znotraj vsakega od nas, je povedal Hranitelj in dodal: "Odvisno od tega, koliko so ljudje odprti in koliko si dovolijo videti in slišati ter prepoznati določene stvari ali vzorce ali, kot sam vedno pravim, tisto, kar prinesemo s seboj. Nekateri se tega bojijo, sam pa črpam prav iz tega."
Razstava, ki je bila na ogled od 5. julija do 8. septembra 2019, je bila postavljena v treh prostorih, čeprav si je sam, kot je povedal, želel, da bi bila precej obsežnejša. Ideja za nekatere segmente je v njem zorela več kot 15 let, a je moral nastopiti pravi čas za njihovo realizacijo. "Imam veliko idej in pripravljenih skic. Nekatere so stare že 20 let in jih bom realiziral takrat, ko bo za to pravi čas."
Drugi del razstave je nosil pomensko zelo močen naslov naslov Počivaj v miru. Kot je pojasnil Hranitelj, se naslov lahko v resnici naveže na marsikaj, čeprav se običajno nanaša na smrt ali odhajanje. "Večina ljudi se tega boji ali ima do tega odpor. Sam na to gledam kot na nekaj belega in svetlega. Tega ne dojemam kot nekaj negativnega. Odvisno je, kako se zgodi. Če nam nekdo umre, je seveda žalostno, tudi sam sem žalosten, če nekoga izgubim, a nadaljujem pot. Kar pa se mene samega tiče, mi je popolnoma vseeno, ali se bo to zgodilo jutri ali pa čez 20 let."
Naslov Počivaj v miru se tako po njegovih besedah lahko nanaša tudi na naše strahove. "Ko opraviš z njimi, jih zbalansiraš, lahko tudi rečemo, naj Počivajo v miru. Ali pa na družinske vzorce, ki jih podedujemo in če imamo srečo, jih prepoznamo in ozavestimo. Vse to lahko zaobjame naslov."
Sklop Omara norega klobučarja je obiskovalca potegnil v psihedelični kalejdoskop podob, vzorcev, detajlov in barv. Hranitelj je v 37 omarah pokazal svoje srajce, telovnike, klobuke in kravate. "Skozi leta se je tega nabralo ogromno. Če bi bilo tako, kot naj bi bilo, bi bilo teh omar lahko tudi 200. Ampak seveda so tu finančne omejitve," je povedal.
Postavitev tega dela razstave je bila zapletena za realizacijo. "Bil je izjemno zahteven, a tudi zelo zabaven proces. Naslov pa se je ponudil kar sam. Ko pogledam svojo kreativno pot in sebe kot posameznika, kako vidim določene stvari, se mi zdi, da je nori klobučar lahko kdorkoli od nas. Vsak v svojem okolju in na svoj način. Tudi znotraj tega, kako živiš svoje življenje, si lahko en tak nori klobučar. Včasih se pošalim: Ali sem nori klobučar ali sem pa samo nekdo, ki je nor."
Razstavo je pripravljal leto dni. Najtežji del pri tem, pa tudi pri drugih projektih, se mu zdi pridobivanje sponzorjev. "Res se je treba nagarati. Vemo, kako težko je danes pridobiti sponzorje in takšni projekti zelo veliko stanejo. A sam takrat, ko se za nekaj odločim, rinem naprej kot tank."
Hraniteljev dosedanji opus šteje 395 kostumografij in sodelovanj pri različnih projektih, od tega 201 gledališko kostumografijo, 16 opernih, devet kostumografij za klasični balet, 30 za sodobne plesne predstave ter 15 filmskih in televizijskih kostumografij.
Kostumograf je, kot poudarja, pri teh projektih del ekipe. "Omejitve, če stvari tako vidiš, seveda so. Že režiser ima neko osnovo idejo, ki jo lahko vidiš kot omejitev, čeprav ni. Kostumograf mora s svojim delom podpreti režiserja. Takšni projekti niso namenjeni izživljanju njegovega kreativnega ega, ampak mora svojo kreativnost uporabiti v dobro projekta," je poudaril. Vsekakor pa so omejena finančna sredstva, česar se po njegovih besedah zavedajo vsi, ki delujejo v polju uprizoritvenih umetnosti.
Njegovi kostumografski opus se giblje med obema skrajnostma - neverjetnim razkošjem in minimalizmom. Kot je povedal, rad preklaplja med estetikami in stili, seveda pa je vse odvisno od režiserjeve estetike. Dodal je, da se je skozi leta izčistila tudi njegova estetika: "Kot sem sam rasel kot oseba, tako se je razvijalo in izčistilo tudi to."
V svojo kreativnost Hranitelj načeloma ne dvomi. Ob tem dodaja: "Ampak vedno obstajajo dvomi. Če imaš srečo, če se jih ne ustrašiš, te lahko pripeljejo do veliko boljših rezultatov, kot si misliš, da je možno. Treba se je samo prepustiti. Se umiriti in se pogovoriti. Zato je znotraj ekipe vedno pomembna komunikacija." Vedno se rad pogovori tudi z igralci. "Igralec je ta, ki nosi kostum. Pomembno je, da se v njem počiti kot v drugi koži," meni Hranitelj, ki je prepričan, da mora kostum vsebovati tudi igralčevo noto, pa čeprav je igralec kot osebnost popoln kontrast liku, ki ga igra. "Oboje se mora prepletati, saj igralec črpa iz sebe in svojih osebnih izkušenj," meni.
Razstavo na Ljubljanskem gradu je pospremila obsežna monografija, v katero so bile vključene tudi fotografije v tehniki mokrega kolodja na steklu, ki jih je Hranitelj posnel s fotografom Borutom Peterlinom. Ta tehnika da po njegovih besedah kostumom drugo dimenzijo, jih prestavi v vzporedne svetove. Tu pa je tudi še ena povezava z Alico v čudežni deželi, saj je bil njen avtor Lewis Carroll v osnovi koloidni fotograf.
Za svoje ustvarjanje je Hranitelj prejel že več domačih in tujih priznanj. Ne glede na to, za katero nagrado gre, se mu vedno zdi lepo, "da nekdo prepozna to, kar ustvarja". Nagrado Prešernovega sklada, ki jo prejme za razstavo, pa vidi tudi kot pomembno priznanje stroki.