S stello za najboljšo predstavo za mladino nagrajena režiserka Mira Stadler (1992) je doslej pozornost pritegnila tudi s predstavami v münchenskem Residenztheatru in v okviru obeležitve stoletnice koroškega plebiscita CarinthiJA2020. V dunajskem Burgtheatru je delovala kot režiserka in asistentka režije. V celovškem teatru Kammerlichtspiele je s komedijo Tatsächlich Liebe pritegnila številčno občinstvo.
V celovškem Mestnem gledališču je bila letos premiera predstave z naslovom Der Tod und das Mädchen (Deklica in smrt) čilskega avtorja Ariela Dorfmana v vaši režiji. Tokrat ste bili prvič v vlogi režiserke celovškega Mestnega gledališča. Kako ste se počutili v celovškem gledališču?
V Mestnem gledališču sem se počutila zelo dobro in prav ponosna sem bila nase. Tu sem doma, saj sem v tem gledališču bila že kot otrok.
Nam lahko več poveste o sami predstavi o Deklici in smrti?
Psihodrama Deklica in smrt argentinsko-čilensko-ameriškega dramatika Ariela Dorfmana je bila prvič uprizorjena leta 1991 in se dogaja v neimenovani južnoameriški državi. Tam je nekdaj vladala vojaška diktatura, ki je tako kot čilska, ugrabljala, mučila in zlorabljala drugače misleče. Med njimi je bila tudi protagonistka drame Paulina, ki zaradi okvare pnevmatike sredi deževne noči na odmaknjeni cesti, v moškem, ki ponudi pomoč njenemu soprogu, prepozna svojega mučitelja. In to po glasu, smehu, vonju in njegovi ljubezni do Schubertovega godalnega kvarteta št. 14 v d-molu, imenovanega Der Tod und das Mädchen, ki ga je predvajal svojim žrtvam med mučenjem.
Kako zelo je ekranizacija tega dela vplivala na vaš ustvarjalni proces?
Ekranizacije drame je močno vplivala na proces, saj je režiser filma Roman Polanski še dodal zgodbi močne like in dobre dialoge. Predvsem zato sem tudi vpletla medij kamere v živo, ker me je zanimal tudi "close up" različnih scen.
Je mogoče govoriti o povezavah med samim tekstom in sedanjostjo, z zdajšnjim trenutkom, in katere so te povezave?
Kljub temu, da sta tako drama kot tudi film nastala pred približno 30. leti, sta še danes aktualna in sodobna. In sicer zaradi vprašanj o pravičnosti, pravni državi, maščevanju ter soočenju med žrtvijo in rabljem. Zakaj namreč hočemo živeti v pravni državi in demokraciji, zakaj zaupamo policiji in zakonodajni oblasti? Če tega zaupanja v omenjene ustanove ne bi bilo, bi se znašli v popolni zmedi.
Na katere referenčne točke ste se osredotočili?
Predvsem me je zanimalo soočanje s travmo glavne junakinje. Ravno v tem času vojne v Ukrajini in tudi dogajanja v Iranu smo priča, da zlorabe in poniževanja žensk spet postajajo aktualne.
Kaj pa občinstvo iz Slovenije? Ga je pritegnila predstava celovškega gledališča?
Tu mislim predvsem na koroške Slovence, manjšino na avstrijskem Koroškem. Mnogi so si ogledali to predstavo. Sicer se intendant mestnega gledališča Aron Stiehl zelo trudi vključiti tudi slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Objave pred začetkom gledališke predstave so tudi v slovenščini, prav tako je mogoče podcast o predstavi poslušati v slovenščini. Mislim, da je to kar močan znak, ki ga do sedaj še nismo doživeli v tem gledališču.
Ste v preteklosti že sodelovali tudi s slovenskimi gledališči, slovenskimi igralci?
Bila sem asistentka režiserke Mateje Koležnik. Rada bi seveda sama režirala tudi v Sloveniji. Sem v stiku s slovenskim gledališčem in mislim, da se bo ta želja kmalu uresničila. Upam, da bo kmalu prišlo do sodelovanja.
Že v svojih šolskih letih sem z gledališkimi skupinami iz Celovca gostovala v Kopru, v Trstu, v Ljubljani, veliko v Mariboru, kjer smo se ukvarjali z lutkami. Med študijem režije na Dunaju sem kasneje izgubila stik s kulturnim prostorom v Sloveniji. Hamburg ali Berlin na primer kot del nemškogovoročega območja sta mi postala bližje. Prav sodelovanje z režiserko Matejo Koležnik mi je slovenski prostor potem ponovno približalo.
Kako se igra in pristop k delu razlikujeta, če primerjamo avstrijsko in slovensko gledališče
Čeprav smo si tako blizu, so drugačni stili, drug pristop do igre. Meni je to zelo všeč. V bistvu tako blizu, a se vseeno lahko učimo drug od drugega. Veselilo bi me, če bi se cela (avstrijska) Koroška še bolj približala slovenskemu prostoru, Ljubljani, Mariboru in drugim mestom. In da sama, če imam ta dar, da sem se doma naučila slovensko, tega tudi ne izgubim.
Razliko vidim v tem, da je avstrijsko gledališče močno pod vplivom nemškega, zato morda ni tako avtonomno kot slovensko. Najbolj slavni festival za nemškogovorečo gledališče je še vedno v Berlinu (Theatertreffen). Ampak mislim, da je trend v smeri mednarodnega sodelovanja in da bo vedno več izmenjave tudi med Slovenijo in Avstrijo kar se tiče gledaliških ustvarjalcev. Sama sem bila asistentka režiserjem, ki so bili tako iz Slovenije kot Italije in Anglije.
Lani ste za predstavo Mädchen wie die, prejeli stello za najboljšo predstavo za mladino. Stelle so avstrijske nagrade za izjemne dosežke na področju mladinskega gledališča. Je vaš režiserski pristop drugačen pri mladinskih predstavah in kakšen je?
Intenzivno se je treba ukvarjati s starostno skupino in pogledati, kje so novi trendi. Samo tako lahko mladino pozitivno usmerjaš v gledališče. Ure in ure sem prebila na platformi TikTok, da sem videla in ugotovila, kakšni so vizualni vplivi, če si trinajstletna deklica. Grozno je, ker na eni strani imaš ves svet pred sabo, lahko si ogledaš karkoli, kljub temu pa ti algoritem teh socialnih medijev vsiljuje tisto, za kar meni, da te zanima.
Nam lahko za konec zaupate, kateri so vaši naslednji projekti?
Naslednji projekt bo 17. marca v Gradcu. To bo igra za otroke od petega leta naprej, ki se imenuje Das Neinhorn. Nato bom spet na Dunaju, kjer bom ponovno režirala igro v Vestibülu Burgtheatra.