Igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov “Marija Vera” za življenjsko delo prejme:
JOŽICA AVBELJ
Izvirnost, prodornost in neposrednost igralskega izraza Jožice Avbelj pooseblja dihanje, iskanja ter vrhunce slovenske uprizoritvene umetnosti zadnjih petdesetih let. Že v začetku svoje igralske poti je v kultni uprizoritvi Spomenik G (EG Glej) v režiji Dušana Jovanovića zasnovala igralski credo, prepoznaven, unikaten slog, ki se kaže kot igralska disciplina, gibalna in govorna natančnost, samosvojost, skratka igra v celostnem pojmovanju igralkinega bitja. V svoji dolgoletni karieri je dokazovala, nadgrajevala in vedno znova osupnila s kreacijami, ki so jih kritiki in gledalci občudovali zaradi prepričljivosti, izraznosti in celovitosti. Bila je članica ansambla MGL, poučevala dramsko igro na AGRFT, obenem pa igrala v drugih institucijah, nevladnih producentih, na filmu in televiziji, doma in v tujini.
Z besedami Vena Tauferja lahko povzamemo, da je igralski avtor režiserjeve teatrske vizije Jožica Avbelj, prav avtorstvo pa je osrednja lastnost njene ustvarjalnosti, saj je igralski potencial razvila onkraj skrajnih meja njegove izraznosti, telesnosti in psihofizičnih stanj. V njeni vedno sveži, novi, a siloviti, energični igralski govorici živi gledališka umetnost, ki zajema iz neoavantgardnih praks, sega preko dramskega in za sodobno uprizoritveno umetnost še vedno pomeni vrhunec polnosti igralske moči in discipline. Inovativnost Jožice Avbelj nenazadnje potrjujejo njene stvaritve, za katere Andrej Inkret piše, da so utemeljene v drugačnih dramaturških in igralskih poudarkih. Ustvarila je impozanten opus vlog klasičnega in sodobnega repertoarja, prejela številne nagrade, ki se jim zdaj, ob njeni sedemdesetletnici pridružuje še stanovska nagrada za življenjsko delo.
Nagrado Združenja dramskih umetnikov “Polde Bibič” za življenjsko delo prejme:
MARJAN KRAVOS
Marjan Kravos, tržaški slikar in scenograf, je med najvidnejšimi gledališkimi ustvarjalci, ki so zaznamovali in oblikovali podobo, status in uspehe Slovenskega stalnega gledališča Trst. Po študiju slikarstva in podiplomskem izobraževanju je poučeval umetnost na Klasičnem liceju France Prešeren, nato pa deloval kot scenograf in tehnični vodja v tržaškem gledališču. Podpisuje se pod več kot sedemdeset scenografij, med njimi jih je največ za produkcije domačega gledališča, čeprav je svojo ustvarjalnost razvijal tudi pri uprizoritvah Mestnega gledališča ljubljanskega, SNG Drama Ljubljana, SNG Nova Gorica (takrat še PDG Nova Gorica), Slovenskega ljudskega gledališča Celje in drugod. Njegovi sodelavci so bili predvsem režiserji Dušan Mlakar, Dušan Jovanović, Franci Križaj, Boris Kobal, Mario Uršič, Vladimir Jurc, Katja Pegan … Scenografski opus Marjana Kravosa sestavljajo uprizoritve tako zgodovinske klasike (Čehov, Molière, Miller, Pirandello) kot sodobnih dramskih besedil, predvsem izstopajo nekatera velika slovenska dramska besedila, kot so Krst pri Savici Dominika Smoleta, Kralj na Betajnovi Ivana Cankarja in več uprizoritev besedil Dušana Jovanovića. Ob Borštnikovi diplomi za scenografijo Jovanovićeve Zid, jezero je žirija Kravosovo delo opisala kot delo, ki je usklajeno, dekorativno in funkcionalno dopolnjevalo vse segmente predstave in obenem delovalo kot samostojna, vendar nevsiljiva likovna celota. Ob predanem in natančnem gledališkem delu je ustvarjal tudi kot slikar in grafik, pripravil je vrsto samostojnih razstav ali bil vključen v skupinske razstave v galerijah v Sloveniji, Italiji in drugod.
Igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije »Duša Počkaj« za dveletno obdobje prejmeta:
IVA KRAJNC BAGOLA
za izjemne igralske stvaritve v zadnjih dveh letih
Igralka Iva Krajnc Bagola, članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, je v zadnjih dveh letih ustvarila izjemen opus vlog:Varjo v Češnjevem vrtu (režija Janusz Kica), Heleno v uprizoritvi Za narodov blagor, Šracio v Zimski poroki (obe v režiji Matjaža Zupančiča), Nikolino v Le zaljubiti se ne smemo (režija Alen Jelen), in Žensko v Izrednih razmerah (režija Jan Krmelj), ki jih pred nas postavlja s tankočutnostjo svojega velikega talenta. Partiture njenih vlog so izdelane do najfinejših detajlov, pa naj gre za skorajda filmski realizem podajanja, za satiro ali grotesko. Odlike igralke so popolna potopitev v materijo vloge, iz katere pa vedno žari njena temperamentna osebnost, s katero oplemeniti vsako svojo igralsko kreacijo in s katero svojim vlogam vedno doda iskrivost in komičnost. V svojem poglabljanju v človeško psiho je neustrašna in končni izdelek njenih raziskovanj je vedno do potankosti izdelana in premišljena polnokrvna igralska umetnina.
VITO WEIS
za izjemne igralske stvaritve v zadnjih dveh letih
Igralec Vito Weis, član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, do nedavnega pa tudi igralec »na svobodi« z zavidljivim opusom, v katerem je suvereno in prepričljivo prehajal med različnimi poetikami, pristopi in uprizoritvenimi praksami, je v zadnjih dveh letih v matični hiši in/ali v soprodukciji z zavodom Maska in drugimi soproducenti z vlogami v uprizoritvah Gejm, Vročina (obe v režiji Žige Divjaka), v lastnem avtorskem projektu Slaba družba, pa tudi v uprizoritvah Hlapci (režija Maja Kleczewska) in Pojedina pri Trimalhionu (režija Bojana Lazić) dokazal, da v sebi združuje izjemno igralsko disciplino, prezenco, ustvarjalni naboj, pa tudi inovativnost, odrsko domišljijo ter nesebično, vidno predanost vsebinam, igralskim izzivom, režijskim poetikam, kolegicam in kolegom na odru, nenazadnje gledalcem.
Gre za igralca, ki razmišlja, raziskuje, deluje in na koncu tudi prepričljivo zastopa stališče
Nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije »Marko Slodnjak« za dveletno obdobje:
ker komisija pri nagradi Marko Slodnjak ni bila soglasna, je sprejela odločitev, da se nagrada ne podeli.