Janja Majzelj je dobila nagrado za vlogo sestre Alme v predstavi Persona, Pia Zemljič pa za vlogo Babice in Evice v predstavi Žabe. V predstavi Persona poleg njiju igrata tudi izjemna Jožica Avbelj in Brane Završan.
Nagrado za vlogo sestre Alme v predstavi Persona v izvedbi Mini teatra Ljubljana na 45. BS v Mariboru prejme Janja Majzelj:
Sestra Alma je kot osrednji lik antologijske Bergmanove stvaritve izreden igralski izziv, ki se ga je Janja Majzelj lotila s čudovitim igralskim razponom: obenem zrela in naivna, svetla in žalostna, polna življenjske radosti in v strahu pred pastmi življenja, je Alma nosilec kompleksa pomenov Persone. V nenehnem dialogu s tiho soigralko, pripelje Janja Majzelj na oder vprašanje ženske identitete v današnjem času v minimalističnem slogu in z bolečo intenziteto presega psihološki realizem in diktat vzorcev ter modelov sodobne odtujene družbe.
O drami
»Persono sem poimenoval komorno delo. Tudi zaradi glasbe – glasbe, v kateri s skrajno omejenim številom glasov in likov raziskujem pomen številnih motivov. Ozadje je raziskovanje, ovito v meglo. Vse ostalo je destilacija …« je Bergman zapisal o svojem delu.
Bolniški sestri Almi dodelijo nego igralke Elisabet Vogler, ki je pred časom sredi predstave nehala govoriti. Skupaj odideta v zdravničino poletno hišo. Tam se Alma Elisabet vse bolj izpoveduje, pove ji tudi o svojem spolnem doživetju na plaži. Elisabet se na njena pripovedovanja z ničemer ne odziva. Ker je nenehno tiho, Alma ves čas govori. Ko Alma odide z Elisabetinim pismom na pošto, ga med potjo prebere in izve, da je psihično močnejša Elisabet izrabila njeno zaupanje in da nanjo gleda zviška. Ranljiva Alma zapade v osebnostno krizo.
O avtorju drame
Ingmar Bergman (1918–2007) velja za enega največjih režiserjev psihološkega filma, saj ga kritiki enoglasno postavljajo ob bok tisti elitni peščici, v katero sodijo Tarkovski, Fellini, Bunuel, Kurosawa, Ford, Renoir in še nekateri. Vse življenje se je hkrati posvečal gledališču (»svoji ženi«) in filmu (»svoji ljubici«). Kot režiser, scenarist, dramatik in producent je s svojimi deli ogromno doprinesel k razvoju kinematografije. Med leti 1963 in 1966 je bil direktor kraljevega gledališča v Stockholmu. V času svojega delovanja je posnel več kot šestdeset filmov in zrežiral več kot sto dvajset gledaliških predstav, za kar je prejel številne nagrade, med katerimi izstopajo trije oskarji ter nagrada za najboljšega režiserja vseh časov, »palma vseh palm«, ki jo je prejel na filmskem festivalu v Cannesu leta 1997.
Povezave: