Rinkejeva igra je, kot je na včerajšnji novinarski konferenci dejala Hieng Samobor, zgodba 21. stoletja. Besedilo nemškega dramatika in romanopisca so krstno uprizorili leta 2012 v Frankfurtu, uprizoritev pa velja za najuspešnejšo igro omenjenega leta. Na nacionalni in mednarodni ravni je bila predstava uprizorjena več kot tridesetkrat.

Besedilo v prevodu Milana Štefeta po besedah dramaturginje Eve Mahkovic sestoji iz desetih slik. Besedilo sledi, tudi glede na uporabljeno besedišče, dvem tipom ljudi iz sodobne družbe: tiste, ki gredo v korak s časom in uporabljajo besede, kot so internet, medmrežje in digitalizirati, ter tiste, ki so ostali ujeti v nekem drugem obdobju. Igra tako ponuja soočenje digitalnega in analognega tipa ljudi, zato je nujno, tako Mahkoviceva, da se jo uprizori sedaj, ko oba tipa ljudi sploh še obstajata.

Četudi stari rek pravi, da ljubezen vedno najde pot, ta v predstavi Ljubimo in nič ne vemo izgubljeno tava, je dejal režiser Bulc. Igra namreč govori o ljubezni, ki ji težko rečemo ljubezen, saj se je ta pri protagonistih zamrznila - ni več žara, ni pristnih odnosov, vse je zgolj rutina. Uprizoritev po Bulčevem mnenju odlikuje dejstvo, da je v tej navidez dolgočasni situaciji vseeno ogromno živega. Ljubezen se prevetri, vsi liki pa na osebni ravni zaživijo novo življenje.

Vendar pa, tako Bulc, igra ne tematizira le ljubezni, temveč ponuja širšo metaforo družbe, ki jo živimo, in tako ubeseduje trk tradicije in sodobnosti. Prav slednja se po besedah lektorice Maje Cerar kaže tudi v jeziku. Ta namreč sledi živemu jeziku, predstavo tako zaznamuje sproščen, naraven, organski prikaz govora.

Drama govori o dveh parih. Prvi par sta Hannah in Sebastian, ki se predstavljata kot prijatelja, čeprav sta v partnerski zvezi, kar je nekoliko nenavadno, saj načrtujeta otroka. Pri tem paru je poudarjen ženski lik: nekoliko zbegana učiteljica joge Hannah je tista, ki "nosi hlače", medtem ko je Sebastian brez službe in se posveča študiju zgodovine človeških kultur.

Drugi par sta heker Roman in malodušna veterinarka Magdalena, tudi v njuni zvezi pa ima glavno besedo žena, četudi to na prvi pogled ni tako očitno, saj se prepušča moževim napotkom, da se izogne posledicam zlomljenega moškega ega. Ker oba para živita v različnih državah, zaradi službenih razlogov skleneta pogodbo o začasni zamenjavi stanovanja. Njihovo nevsakdanje srečanje ob menjavi stanovanja je kot srečanje na vesoljski postaji, odvije se drama z veliko naključij.

V predstavi igrajo Ana Dolinar Horvat, Matej Puc, Gaber K. Trseglav in Tjaša Železnik. Za vizualno podobo so poskrbeli scenograf Damir Leventić, kostumografka Mateja Benedetti in oblikovalec luči Aljoša Vizlar. Avtor izbora glasbe je Bulc.