Monografijo je izdala Znanstvena založba FF in je nastala v okviru raziskovalnega programa Gledališke in umetnostne raziskave, ki ga od leta 2009 izvaja programska skupina na AGRFT in ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Okoli pet let so po besedah urednice Barbare Orel raziskovali temo umetnosti kot dejavne sooblikovalke družbenih in medkulturnih izmenjav.
Ta vodilna misel je izpostavljena že v samem naslovu in podnaslovu knjige - Uprizoritvene umetnosti, migracije, politika: Slovensko gledališče kot sooblikovalec medkulturnih izmenjav. "Želeli smo poudariti, da je gledališče sooblikovalo naš družbenopolitični prostor. A ne samo, da so uprizoritvene umetnosti na odru reflektirale družbeno stvarnost, tudi soustvarjale so jo," je na včerajšnji predstavitvi povedala teatrologinja in izredna profesorica za področje dramaturgije in študijev scenskih umetnosti na AGRFT, kjer vodi tudi raziskovalno skupino.
Izpostavljeno in eminentno raziskovalno vprašanje monografije je, kako so gledališki umetniki sodelovali v čezmejnem pretoku kultur na stičišču slovanske, germanske in romanske kulture. Raziskava je temeljila na dveh težiščih. Na eni strani se osredotoča na pretok kultur v slovenskem gledališču, na drugi pa evidentira in vrednoti ustvarjalnost slovenskih gledaliških umetnikov v srednjeevropskih državah in državah jugovzhodne Evrope, ki so bile povezane s slovenskim prostorom.
Knjiga prinaša 20 izvirnih znanstvenih prispevkov, tudi tujih raziskovalcev, okvir celotni raziskavi pa postavlja uvodno od štirih poglavij z naslovom Medkulturnost in slovenstvo. Tam o metodologijah proučevanja medkulturnega uprizarjanja razpravlja zaslužna profesorica britanske Univerze v Warwicku Janelle Reinelt, zgodovinar Aleš Gabrič pa razpira težnjo po evropeizaciji slovenskega prostora.
V poglavju Slovensko gledališče na križišču kultur se denimo Sandra Jenko posveti nemškemu gledališču na Slovenskem, Uroš Trefalt pa piše o lutkovnih nitih med Slovenci in Čehi. Sledijo prispevki o reprezentacijah slovenskega gledališča v jugovzhodni Evropi, Ana Stojanoska recimo razpravlja o makedonsko-slovenskih povezavah. V zadnjem poglavju o politiki, estetiki in etiki medkulturnih izmenjav je najti tudi razpravo Barbare Orel o festivalu Ex Ponto.
Razpravljavci na eni strani skušajo zajeti slovensko gledališko ustvarjalnost v tujini, na drugi strani pa ugotoviti, kaj so gostujoči umetniki iz tujine prispevali v slovenski prostor. Razprave o reprezentacijah slovenskega gledališča v jugovzhodni Evropi so opremljene tudi s popisi uprizoritev, ki so jih v tujini (so)ustvarili slovenski gledališki umetniki. Podatki o vsaki uprizoritvi vključujejo ime dramatika, naslov drame, ime režiserja, datum premiere in ime gledališča, v katerem je bila igrana.
Monografija po besedah urednice zapolnjuje vrzel v slovenskem gledališkem zgodovinopisju. V Sloveniji se namreč v času, ko je v mednarodnem prostoru ta tema postala prvič aktualna - v poznih 70. in 80. letih 20. stoletja - z njo ni celostno ukvarjal nihče. Ob tem je opozorila, da monografija še ne prinaša celotnega pregleda povezav. To je nemogoče zaradi preštevilnosti in kratkega raziskovalnega obdobja. S to temo bodo tako nadaljevali.
O knjigi so zapisali:
"Monografija, posvečena razumevanju medkulturnih povezav in načinov, kako so uprizoritvene umetnosti v Sloveniji vplivale na sosednje kulture, pa tudi, kako so sosednje kulture prodirale v slovensko gledališče, bo pomemben vir za raziskovanje dosežkov slovenskega gledališča in njegovega prispevka k oblikovanju slovenske kulturne identitete v 20. stoletju. Knjiga hkrati z razkrivanjem naracij in ključnih dejanj, ki so omogočila razvoj slovenskega gledališča, zanimivo in premišljeno argumentirano prikazuje vpliv transnacionalnosti, umetniškega nomadstva, festivalskih gostovanj in drugih izmenjav na uprizoritvene umetnosti."
(Iz recenzije Milene Dragičević Šešić, Univerza umetnosti v Beogradu)
"Seznami uprizoritev, pri katerih so sodelovali slovenski umetniki na različnih odrih v državah srednje in jugovzhodne Evrope, bodo v prihodnosti služili kot zaupanja vredno raziskovalno izhodišče."
(Iz recenzije Jureta Gantarja, Univerza Dalhousie)
"V luči svoje dosedanje medkulturne zgodovine je Slovenija nemara v privilegiranem položaju, saj lahko ustvarja medkulturno gledališče, ki utegne poseči v razmišljanje evropskih državljanov o etično-političnem položaju, v katerem trenutno živimo."
(Iz razprave Janelle Reinelt, Univerza v Warwicku)