Ajda Rooss: Mišek Miško in Belamiška
Kaj vse se skriva na podstrešju? Ponošena oblačila, nenavadna škatla, pismo in spomini na staro, že skoraj pozabljeno mišjo zgodbo iz otroštva o drugačnosti, prijateljstvu in prepovedani ljubezni, ki zaživi v skrivnostnih sencah in ob glasnem mišjem škrabljanju. Belamiška, hčerka prvega mlinarja iz Mišjega Gradca, kjer živijo prevzetne in domišljave bele miši, in mišek Miško, sin najboljšega pridelovalca pšenice iz Mišje vasi, kjer živijo marljive podeželske črne miši, se rada skupaj igrata. Toda očetoma to ni prav nič všeč, saj se bele in črne miši zaradi socialnih razlik že od nekdaj ne družijo med seboj. Nekega dne pa je otrokoma vsega dovolj … Bo njuna ljubezen lahko premostila razlike, ki že dolgo razdvajajo bele in črne? Predstavo je navdahnila slikanica Mišek Miško in Belamiška slovenskega pisatelja, pesnika in dramatika Ferija Lainščka, ki je z ilustracijami Maše Kozjek leta 2009 izšla pri Mladinski knjigi. Mišja zgodba o Romeu
in Juliji s srečnim koncem je tokrat zaživela v senčni različici.
Martina Peštaj: Pogovarjajmo se o predstavi
Lutkovne predstave otroke spodbujajo na vseh področjih, na miselnem, čustvenem in socialnem, in so neizčrpen vir estetskega užitka, ki predstavlja začetek spoznavanja z lutkovno umetnostjo. Z otroki se pogovarjajte o tem, kako so doživeli predstavo, o njenih junakih in sporočilu. Ponujamo vam namige: vprašanja za pogovore, teme za razmislek, ideje za kreativno izražanje.
Pogovarjajmo se: Smo že kdaj brskali po starem podstrešju ali kleti in našli kaj zanimivega? Kje živijo bele miši in kje črne? Kaj počnejo? Se razlikujejo samo po barvi ali še v čem?
Opišimo družino mlinarja Rudolfa Miškolca in družino kmeta Jurija Mišinskega. Katera družina je bolj »naša«? Katero bi si mi izbrali za svojo? Se družini sploh poznata? Kako se mišek Miško in Belamiška počutita, ker očeta ne dovolita, da se družita? Pogovarjajmo se o naših prijateljih. S kom se radi družimo, kaj radi skupaj počnemo? Kako bi se počutili, če bi nam
nekdo prepovedal druženje z njimi? Je prav, da imamo slabo mnenje o nekom, čeprav ga sploh ne poznamo? Kakšen je konec zgodbe? Kako doživljamo njeno sporočilo? Se nam zdi pomembno, nam je všeč? Izmislimo si svoje nadaljevanje zgodbe in ga pripovedujmo! Preberimo si še slikanico in primerjajmo, v čem se predstava in slikanica med seboj razlikujeta.
In še o senčnih lutkah: Kako nastane senca? Kdaj je senca velika in kdaj majhna? Ali smo v predstavi gledali lutke ali njihove sence? Si predstavljamo, kaj vse potrebujemo, da nastane senčno gledališče?
Igrajte se senčno gledališče. Za lutke lahko na začetku uporabimo kar svoje roke. Igrajmo se in preizkušajmo odnos med svetlobo in sencami.
***
O ustvarjalcih
Feri Lainšček
Pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist Feri Lainšček se je rodil leta 1959 v Dolencih v Prekmurju. Živi in ustvarja v Murski Soboti. Njegova bibliografija obsega že več kot 100 knjižnih enot, nekatera dela pa so prevedena tudi v tuje jezike. Je eden najbolj priljubljenih in branih slovenskih pisateljev, za svoja dela pa je prejel tudi številne nagrade (nagrado Prešernovega
sklada, dva Kresnika, Večernico, nagrado Sklada Vladimirja Slejka, Kajuhovo nagrado in nagrado vesna za filmski scenarij Hit poletja). Feri Lainšček je slovenski pisatelj, katerega
literarna dela so doživela največ filmskih priredb.
Federica Ferrari
Federica Ferrari se je rodila v Italiji leta 1978. Že deset let sodeluje z gledališčem Teatro Gioco Vita, kjer riše in izdeluje senčne lutke za njihove predstave. Pripravlja in vodi delavnice
gledališča senc za otroke, učitelje in gledališke strokovnjake. Sodelovala je s pomembnimi gledališkimi skupinami v Italiji in v tujini. V življenju hodi po svetlih in temnih ulicah, kjer si ne
more kaj, da ne bi raziskovala izrazne kakovosti senc, prav tako pa se ne more odpovedati risanju ilustracij za otroške knjige.
Anže Virant
Anže Virant je študent dramaturgije na AGRFT. Od leta 2003 sodeluje v mladinski gledališki skupini Artizani, ki je bila za svoje uprizoritve večkrat nagrajena, kot oblikovalec svetlobe in dramaturg je sodeloval pri predstavah LG Fru-fru in Hiše otrok in umetnosti ter pri produkcijah na Akademiji. Pisal je za bilten Borštnikovega srečanja ter Tedna slovenske drame in bil član
uredniškega odbora gledališkega lista AGRFT. Živi in deluje v Ljubljani.