Mini teater, 21. 8. 2010

Mini teater na Festivalu Scena Amadeo Zagreb

Vedno aktualna tema – izdaja – in izjemna igralska zasedba sta pritegnili tudi selektorja letošnjega zagrebškega festivala Scena Amadeo.

Medeja material, Senka Bulić / foto Miha Fras

Tako se bodo zagrebškemu občinstvu v ponedeljek, 23. avgusta ob 21. uri, predstavili igralci Senka Bulić, Ditka Haberl in Marko Mandić. Režiser Ivica Buljan tudi tokrat interpretira svet in aktualno dogajanje analitično filozofsko in politološko dovršeno. Osrednja Müllerjeva tema je izdaja - seksualna in etična. Interpretacija antičnega mita je obenem zgodba o fizični in intelektualni kolonizaciji oddaljenih dežel z brutalno močjo kulturne prevlade.

Predstavo Medeja material bodo odigrali v atriju Prirodoslovnega muzeja. Mednarodni festival, na katerem nastopajo tako igralci, glasbeniki kot drugi scenski umetniki iz sedmih držav, so posvetili letos preminuli dolgoletni članici programskega in poslovnega odbora, akademski slikarki in grafičarki Izabeli Šimunović.

O festivalu na strani: http://www.scenaamadeo.hr/

O predstavi Heinerja Müllerja Medeja material

prevod: Milan Štefe in Snježana Rodek
režija: Ivica Buljan
scenografija: Slaven Tolj
kostumografija: Ana Savić Gecan
glasba in oblikovanje zvoka: Mitja Vrhovnik Smrekar
dramaturg: Zlatko Wurzberg
asistent režije: Robert Waltl
svetovalka: Vesna Kesić
oblikovanje luči: Danilo Pečar
fotografije: Miha Fras
igrajo: Senka Bulić, Ditka Haberl in Marko Mandić

Medeja material, Ditka Haberl / foto Miha Fras

Stanje zunajčasovne navzočnosti mita je zamenjal gledališki občutek časa, ki mineva. Avtor je subjektivno doživljanje intimne in družbene stvarnosti vpel v okvir nasprotnih etičnih izbir in postopkov v treh dramskih vlogah. Tridelna sestava drame združuje odsotnost subjekta govorjenja, dvogovorno obliko na več diskurzivnih ravneh in kolektivni govor v prvi osebi. Besedilo ne sledi pripovednemu nizu dogodkov, ki ustvarjajo dramo, temveč ponuja vpogled v njene učinke, ali natančneje, v mehanizem zapleta znotraj vlog. Ironični opis, uresničitev vloge in lirska izpoved so trije načini prikazovanja ene same zavesti o porazu, zvestobi in sprejemanju lastnega poraza. Tragično sceno mita je zamenjala komična, ki ponuja objektiven in brutalen opis sveta. Komedija dobesedno in brez metaforičnega posredovanja prikazuje sile seksualnosti in smrti, ki so glavne teme drame. Dramaturgija besedila ustvarja avtoreferenčno predstavo, v kateri scenski čas teče hkrati s časom gledalca, prostor scene označuje samega sebe, igralec označuje pozornost z načina inscenacije zgodbe, s čimer skuša navzočnost svoje igre itd. To dvojno prikazovanje preusmerja igralca in izgovorjenim besedam pripisuje pomembnost scenskega dogajanja. Takšna gledališka ideja pušča ob strani ves globoki pomen drame, mita, metafore in subjektivnosti lika ter svojo odvečnost najde v vokalnih sledeh besedila in fizičnih odzivih igralčevega telesa. Izraz ljudske figure v sebi nosi tudi politično vprašanje gledališča (družbene norme in odnosi oblasti so že vpisani v telo). Iz njega je izginilo sleherno eksplicitno sklicevanje na politično: sanjanje o skupnosti množic, fantazije o krajih družbenega zbiranja, o privilegiranem položaju državljanov.

Heiner Müller pravi: »Nekako je umetnost slepa praksa. V tem vidim določeno možnost: uporabiti gledališče za povsem majhne skupine (za množice tako ali tako že dolgo ne obstaja več), da bi pričarali kraje domišljije, kraje, ki bi ponudili svobodo za domišljijo. Glede na imperializem in ubijanje domišljije v stereotipih in vnaprej pripravljenih standardih medijev menim, da je to predvsem politična naloga, čeprav vsebine nimajo prav nič skupnega s političnimi dejstvi.« (dramaturg Zlatko Wurzberg)
 

Zagreb, Mini teater, Scena Amadeo