Mikis Theodorakis (1925–2021) je bil eden največjih ambasadorjev grške glasbe v svetu, saj je bil eden redkih grških skladateljev, ki je ustvarjal predvsem za tujo publiko. Njegovo glasbo odlikujeta pristnost, čustvena ekspresivnost in svežina, zaradi tega jo povsod po svetu sprejemajo z velikim navdušenjem, pa naj gre za lahkotne popevke ali zahtevnejša dela. Theodorakisa lahko brez večjih zadržkov označimo za glasbenega kozmopolita – in to ne samo zaradi mednarodne priljubljenosti, temveč tudi zaradi njegove ustvarjalne pestrosti. Zaradi raznolikosti njegovih del ga ne moremo uokviriti v en sam žanr ali slog, saj je poleg pesmi pisal komorno, baletno, filmsko, simfonično in operno glasbo. Njegov celotni opus zajema skupno tisoč del, od tega sto obsežnejših kompozicij (oper, baletov, oratorijev) in preko 750 pesmi (popevk), ki so povečini nastale po letu 1960 in zaživele v izvedbi raznovrstnih umetnikov od opernih pevcev do popevkarjev, med katerimi najdemo tudi slavne interprete, kot so Agnes Baltsa, skupina The Beatles, Milva, Edith Piaf, Nana Mouskouri in Iva Zanicchi. O skladateljevi priljubljenosti pričajo tudi številni posnetki – njegova diskografija obsega več kot 250 plošč z izključno njegovimi deli in približno 550 plošč, na katerih je zastopana vsaj ena njegova skladba.

Theodorakis je v delih izrazil svojo grško glasbeno identiteto, ki jo je uresničil postopoma. Izhajal je namreč iz klasične zahodnoevropske glasbene tradicije, kakršno so poučevali na konservatoriju v Atenah, ki je bil oblikovan po zahodnem zgledu. V petdesetih letih se je izpopolnjeval v Parizu pri Olivierju Messiaenu in Eugènu Bigotu ter v kratkem času zaslovel s svojimi simfoničnimi deli, ki so jih povečini izvedli v Grčiji, Parizu, Londonu in Rimu. Leta 1957 mu je mednarodna žirija pod vodstvom Dmitrija Šostakoviča in Hannsa Eislerja podelila prvo nagrado na skladateljskem natečaju v Moskvi, dve leti zatem je bil v Združenih državah Amerike imenovan za evropskega skladatelja leta, istočasno pa je podpisal pogodbo z družbo Boosey and Hawkes, eno najprestižnejših založb za klasično glasbo.

Ob koncu petdesetih let 20. stoletja se mu je obetala uspešna kariera simfoničnega skladatelja. Z deli, kot so Prva simfonija, Prva suita, Klavirski koncert ter baleta Les amants de Teruel in Antigona, si je zagotovil mednarodno priznanje. Kljub temu je leta 1960 zapustil Pariz in se vrnil v domovino, kjer se je v celoti posvetil grški ljudski pesmi. Razloge za ta presenetljiv preobrat je opisal takole: »Leta 1959 sem bil na premieri svojega baleta Antigona v londonskem Covent Gardnu [...], v katerem sta na koreografijo Johna Cranka plesala Svetlana Beriosova in Rudolf Nurejev. Takrat sem prvič in zadnjič v življenju oblekel frak. Stopil sem na oder in opazoval, kako gledalci v večernih oblekah ploskajo. Vsi moški so bili v fraku. Tedaj sem spoznal, da nimam s temi ljudmi prav nič skupnega. Spakiral sem svoje stvari in se vrnil v Grčijo. [...] Vrnitev h koreninam je bila zame nekakšna osvoboditev.«

Skladateljev umetniški preobrat je bil tesno povezan z njegovo politično angažiranostjo. Želel je ustvarjati za svoj narod, toda zavedal se je, da lahko umetnost uspeva samo v stabilnem političnem sistemu, ki zadovoljuje osnovne potrebe državljanov in jim zagotavlja mir in svobodo, česar pa v tedanji Grčiji ni bilo. V štiridesetih letih je izgubil številne prijatelje, pa tudi sam je bil večkrat izgnan, zaprt in podvržen hudemu fizičnemu in psihičnemu trpinčenju. V nekem eseju se je spraševal: »Kakšen krog poslušalcev ima lahko skladatelj, ki je večino svojega življenja preživel v zaporih in taboriščih?« Na podlagi osebnih izkušenj je spoznal novi cilj glasbenega delovanja. Izbral si je preprosto in učinkovito komunikacijsko sredstvo: začel je pisati popevke, ki jih je označil z nazivom »sodobna ljudska glasba«.

V obdobju vojaške hunte (1967–1974) so se politične in življenjske razmere v Grčiji še poslabšale, tako da sploh ni bilo pogojev za svobodno kulturno ustvarjanje. Če je Theodorakis hotel uresničiti svoje skladateljske načrte, se je moral osebno zavzeti za uveljavitev demokracije in spoštovanje človekovih pravic. Kljub temu ni nikoli postal profesionalni politik in nikoli ni pripadal določeni stranki, temveč je vedno podprl tisto politično silo, ki se mu je zdela najbolj napredna. Politično delovanje je bilo namreč le sredstvo, njegov dejanski cilj je bil napredek Grčije in vzpostavitev primernih pogojev za uresničitev lastnih umetniških načrtov. Marsikatera skladateljeva popevka je postala prava himna grškega odpora do režima. Oblasti so se zavedale nevarnosti, ki jo je predstavljala njegova glasba, zato so jo leta 1967 prepovedale. Številni Grki so bili kaznovani z zaporom: njihov edini prekršek je bil ta, da so imeli v svoji diskoteki Theodorakisove plošče.

Njegova filmska glasba in nekatere popevke z začetka šestdesetih let so sicer zaslovele po svetu, toda sam se je na mednarodnem prizorišču uveljavil pozneje predvsem zaradi javnih nastopov proti grški diktaturi ter aretacij in kazenskih postopkov v času hunte. Tedaj so se za njegovo osvoboditev zavzeli intelektualci z vsega sveta. V osemdesetih letih se je umaknil s političnega prizorišča in se ponovno posvetil operi. Teme je črpal izključno iz grške mitologije. Še naprej je bil neutrudni borec za svobodo in varstvo človekovih pravic ter oster nasprotnik vsakršnega fanatizma in ekstremizma, zaradi česar je leta 2000 postal eden izmed kandidatov za Nobelovo nagrado za mir.

Pomembnejši mejniki v življenju Mikisa Theodorakisa:

• 29. julij 1925: Mikis Theodorakis se rodi na otoku Hiosu. Mati je iz Male Azije, oče pa s Krete in je kot visoki funkcionar notranjega ministrstva v naslednjih letih večkrat premeščen.
• 1932: Theodorakis poje v cerkvenem zboru v Janini, kjer se seznani z bizantinsko liturgično glasbo.
• 1937: Družina se preseli v Patras, kjer Mikis obiskuje gimnazijo, ustanovi majhen šolski orkester in komponira svoje prve samospeve.
• 1939: Kot samouk še vedno komponira in dokonča svoj prvi ciklus samospevov.
• 1940: Italijanske čete zasedejo Grčijo. Napiše Pesem o kapitanu Zahariasu, ki postane himna uporniškega gibanja v grški mornarici.
• 1941: Nemške oborožene sile (Wehrmacht) se pridružijo italijanskim okupatorskim četam. Kapitulacija Grčije. Ustanovitev grške narodnoosvobodilne fronte.
• 1942: Theodorakisa prvič aretirajo, ker je udaril italijanskega oficirja. V zaporu pride v stik s komunističnimi idejami. Mučijo ga in naposled izpustijo.
• 1943: Začetek študija na konservatoriju v Atenah. Italijanske čete se umaknejo, Grčijo okupirajo Nemci. Skladatelja aretirajo, njegove prijatelje mučijo in usmrtijo. Priključi se grški narodnoosvobodilni fronti.
• 1944: Nemške okupatorske sile zapustijo Grčijo. Britanske čete se izkrcajo v Grčiji in zaman zahtevajo, da jim partizani predajo oblast. Sledijo demonstracije, med katerimi britanski vojaki streljajo na neoboroženo množico. Theodorakis je hudo ranjen.
• 1945: Večkrat ga aretirajo.
• 1946: V Grčiji priredijo parlamentarne volitve, ki pa se jih napredne stranke ne morejo udeležiti. Sledijo demonstracije, v katerih je Theodorakis hudo ranjen. Svojci ga najdejo sredi kupa trupel v nekem krematoriju. Ponovna vzpostavitev monarhije sproži grško državljansko vojno.
• 1947: Deportirajo ga na otok Ikaria. V skladbe vključi ljudske napeve, ki jih pojejo sojetniki. Po amnestiji se vrne v Atene, kjer se mora skrivati. Grško komunistično partijo razglasijo za ilegalno.
• 1948: Ponovna deportacija na Ikario, kasneje pa v taborišče Makronisos, kjer zboli za jetiko. Mučijo ga. Naposled ga pripeljejo v Atene, kjer preživi dva meseca v bolnišnici.
• 1949: Oktobra se zaključi državljanska vojna.
• 1950–1951: Na konservatoriju opravi državni izpit, a ga kmalu vpokličejo v vojsko. Nevzdržne življenjske razmere ga privedejo do poskusa samomora.
• 1952–1953: Po odslovitvi iz vojske se zaposli kot glasbeni kritik v Atenah. Poroči se z zdravnico Mirto Altinoglu in ustvari svojo prvo filmsko glasbo (za film Eva v režiji Marie Plyta).
• 1954-59: Štipendija mu omogoči izpopolnjevanje na pariškem konservatoriju, kjer študira v razredu Olivierja Messiaena.
• 1957: Udeleži se mednarodnega glasbenega festivala v Moskvi. S Suito št. 1 za klavir in orkester osvoji prvo nagrado. Trije baleti Antigone, Les amants de Teruel, Le feu aux poudres mu zagotovijo svetovno slavo.
• 1960: Theodorakisov ustvarjalni preobrat: opusti simfonično glasbo in se vrne v Grčijo, da bi raziskoval glasbeno tradicijo svoje domovine. S skladateljema Iannisom Xenakisom in Dimitrisom Chorafasom sestavi program o prenovi grške glasbe.
• 1961: Prireja številne koncerte po Grčiji, a jih mora zaradi represivnih policijskih akcij, povezanih z nestalno politično situacijo v Grčiji, pogosto odpovedati.
• 1962: Jetika ga prisili k večmesečnemu zdravljenju. Ustanovi Mali atenski orkester, s katerim nadaljuje koncertno dejavnost po Grčiji.
• 1963: Grško gibanje za mir organizira velik mirovni pohod. Številni udeleženci – med njimi tudi Theodorakis – so aretirani. Nasilna smrt parlamentarca Lambrakisa povzroči množične proteste in odstop vlade.
• 1964: Yorgos Papandreu sestavi novo vlado. Theodorakisa prvič izvolijo v parlament. S prijatelji ustanovi kulturni center, ki se ukvarja z ljudsko glasbo.
• 1965: Kralj Konstantin II. odpusti Papandreuja. Zaradi pritiska desnice pride do vladnih sprememb, destabilizacije in leta 1967 do državnega udara. 21. julija umre zaradi posledic napada s solzivcem Theodorakisov prijatelj Sotiris Petrulas. Več sto tisoč Grkov se udeleži pogreba in pojejo žalno pesem, ki jo je Theodorakis napisal v noči pred pogrebom.
• 1967: Državni udar v Grčiji: skladatelj ponikne v ilegalo, organizira delovanje uporniškega gibanja in objavi številne posnetke pesmi, ki pozivajo k boju proti diktatorskim silam. Oblasti prepovejo njegovo glasbo. Številni Grki so obsojeni samo zaradi posesti njegovih plošč. 21. avgusta ga aretirajo. 2. novembra začne gladovno stavkati. Pesmi iz tega obdobja postanejo himne grškega odporniškega gibanja.
• 1968: Na pritisk mednarodne javnosti ga izpustijo. Avgusta ga obsodijo na prisilno bivanje v gorski vasi Zatuna, kjer je popolnoma odrezan od sveta.
• 1969: Ruski skladatelj Dmitrij Šostakovič ustanovi mednarodni komite za Theodorakisovo osvoboditev.
• 1970: Zaradi jetike je ponovno hospitaliziran. Mednarodni pritisk prisili diktatorsko hunto, da mu dovoli zdravljenje v Parizu, kjer se priključi francoski komunistični stranki in obvešča javnost o kršitvi človekovih pravic v Grčiji. Žena Mirto z otrokoma pobegne preko Sicilije v Francijo.
• 1971: Ustanovi Narodni odporniški svet, ki si prizadeva združiti vse politične sile v boju proti diktaturi. Oktobra začne z mednarodno turnejo, ki predvideva koncerte po Avstraliji, ZDA in Južni Ameriki. Srečanje s Pablom Nerudo in Salvadorjem Allendejem.
• 1973: Zaostrovanje političnega stanja v Grčiji. Množični protesti v Atenah. Zaradi posega vojske in policije je veliko žrtev. Premier Andreas Papandreu je aretiran.
• 1973: Ustvari glasbo za legendarni jugoslovanski film Sutjeska v režiji Stipeta Delića.
• 1974: Turška vojska zasede velik del Cipra. Padec atenske hunte. Konstantin Karamanlis sestavi konservativno vlado. Še istega dne se Theodorakis vrne v Atene, kjer ga navdušeno pozdravijo. Je soustanovitelj Demokratske levičarske stranke, s katero kandidira na jesenskih parlamentarnih volitvah. Njegovi koncerti med volilno kampanjo vzbudijo veliko pozornost. Kljub temu mu ne uspe osvojiti sedeža v parlamentu.
• 1977–1978: Po evropski turneji priredi na Kreti simpozij pod geslom Socializem in kultura. Njegovi koncerti v Grčiji so razprodani.
• 1978: Po porazu njegove stranke na predčasnih volitvah predlaga strnitev vseh levičarskih strank pod okriljem grške Komunistične stranke. Kot kandidat za atenskega župana prejme 16 odstotkov glasov.
• 1980: Intenzivno sodelovanje z zbori in orkestri v Vzhodni Nemčiji. Jeseni zapusti Grčijo, kjer poteka obrekovalska kampanja proti njemu. Do konca naslednjega leta ostane v prostovoljnem izgnanstvu v Parizu.
• 1982: Kandidira na volitvah za grško Komunistično stranko in v svojem volilnem okrožju zmaga. Z izvedbo Druge simfonije se začne ustvarjalno obdobje, v katerem se povrne k simfoniki in orkestralni glasbi.
• 1983: Prejme Leninovo nagrado za mir. Njegova simfonična dela naletijo na dober sprejem v socialističnih državah.
• 1985: Kot predstavnik Komunistične stranke je ponovno izvoljen v parlament. Opera Kostas Karyotakis (Dionizove metamorfoze).
• 1987: Objavi prvi del avtobiografije Pota nadangela.
• 1988: Balet Grk Zorba.
• 1990: Postane minister brez listnice v vladi Konstantina Mitsotakisa.
• 1991: Promovira veliko kampanjo proti mamilom v Grčiji. Krstna izvedba opere Medeja.
• 1992: Izstopi iz vlade.
• 1993–1994: Izstopi iz parlamenta. Turneje po Evropi, ZDA in Kanadi.
• 1995: Praizvedba opere Elektra. Simpozij o Theodorakisu na Kreti. Nastopi po Evropi in Avstraliji.
• 1996: Francoski predsednik François Mitterrand mu podeli križec častne legije, univerza na Kreti pa naslov častnega doktorja.
• 1997: V Skopju dirigira balet Grk Zorba v okviru obsežne pobude grških intelektualcev za vzpostavitev prijateljskih odnosov med Grčijo in Makedonijo.
• 1999: Promovira humanitarne pobude za varstvo človekovih pravic v Kurdistanu in proti vojni na Kosovem. Kot oster kritik ZDA nasprotuje Natovemu bombardiranju Jugoslavije. Koncert s srbskimi pevci in glasbeniki in izvedba baleta Grk Zorba v Beogradu. Praizvedba opere Antigona.
• 2000: Postane kandidat za Nobelovo nagrado za mir. Slavnostni koncerti ob skladateljevem 75. rojstnem dnevu.
• 2001: Scenska glasba za Evripidovo Medejo. Srečanje z Milanom Kučanom med njegovim državnim obiskom v Grčiji.
• 2002: Premiera opere Lizistrata.
• 2010: Andalucía (Andaluzija), cikel simfoničnih samospevov za mezzosopran in orkester. 1. decembra ustanovi neodvisno ljudsko gibanje Spitha, ki ljudi poziva k zbiranju in izražanju lastnih političnih idej. Glavni cilj gibanja je pomagati Grčiji, da se izogne gospodarski krizi.
• 2013: Ustvari glasbo za film Recycling Medea v režiji Asterisa Kutulasa.
• 2. september 2021: Umre zaradi srčno-pljučnega zastoja v svojih hiši v Atenah v starosti 96 let. Grški premier Kyriakos Mitsotakis v njegovo čast razglasi tridnevno državno žalovanje.

(iz gledališkega lista)