Mika Myllyaho (1966) ni le eden od najbolj prepoznavnih sodobnih finskih dramatikov, je tudi režiser in igralec. Na Finskem je zaslovel prav s trilogijo Panika, Kaos, Harmonija – in njen drugi del je zdaj prvič na ogled tudi v Sloveniji. Prvi del, Panika, je doživel premiero leta 2005 v helsinškem gledališču Ryhmäteatteri in bil deležen izjemnega uspeha, od takrat je bil uprizorjen v različnih mestih na Finskem, pa tudi v tujini. Drugi del, Kaos, je najbolj mednarodno uspešen del trilogije, ki je bil do sedaj preveden v trinajst jezikov, vključno s slovenščino.

Karierna pot ene osrednjih oseb sodobnega finskega gledališča je bila precej netipična. Mika Myllyaho je odraščal v Keravi, manjšem mestu severno od Helsinkov, kjer se je izšolal za avtomehanika in se kasneje izobraževal na srednji strokovni šoli. V svetu gledališča se je znašel po naključju – v neki gledališki produkciji je igral saksofon, ko mu je režiser predlagal, da bi na koncu prebral pesem in ga, glede na videno, spodbudil k študiju. Prvo gledališko predstavo je videl šele, ko je bil star nekaj čez dvajset let, toda gledališče ga je tako prevzelo, da je najprej uspešno zaključil študij gledališke igre na Ljudski šoli v Lahtiju, potem pa še magisterij iz režije na helsinški Akademiji za gledališče in se kasneje povsem posvetil delu na tem področju. Med letoma 1998 in 2010 je deloval kot umetniški vodja gledališča Ryhmäteatteri, kjer je rad dal priložnost sodobnim besedilom in raziskoval nove načine uprizarjanja. V tem obdobju, natančneje med letoma 2002 in 2006, je tudi poučeval gledališko režijo na Akademiji za gledališče v Helsinkih. Od leta 2010 je generalni direktor Finskega narodnega gledališča v Helsinkih, kjer se poleg klasik osredotoča tudi na sodobna finska dramska besedila.

Myllyaho je začel pisati dramska besedila, ker si je želel ustvariti nekaj, kar bi si sam z veseljem ogledal v gledališču. V intervjuju je povedal, da rad piše o stvareh, ki so mu blizu, to pa so predvsem različni strahovi in načini, kako se z njimi spopadati. Bil je izredno občutljiv otrok, ki je trpel za napadi panike. Kasneje se je z občutki tesnobe, strahu in panike naučil spopadati, za kar pa je bilo potrebnega veliko dela, med drugim je začel hoditi na terapijo. »Človeški um, občutljivost, strahovi ter vse, kar je povezano s terapijo in samospoznavanjem, so tematike, ki me izredno zanimajo,« pravi. Panika, ki je premiero doživela leta 2005 in v kateri se trije prijatelji znajdejo na robu živčnega zloma, delno temelji na dramatikovih osebnih izkušnjah.

Tudi v Kaosu – ki ga je Myllyaho označil kot tragikomedijo – so te teme močno prisotne. Učiteljica Sofija se sooča z občutkom nemoči in odrinjenosti, zdi se ji, da nikomur ni mar zanjo, za njena mnenja in občutke. Tako pri Sofiji kot pri Emmi potlačena čustva privrejo na plan v obliki napadov jeze in agresije. Pomagati jima skuša prijateljica, terapevtka Julija, ki ima tudi sama obilico težav. »Veliko dela je treba vložiti v to, da človek premaga težave. A vseeno si je treba vzeti čas, da se soočimo z njimi, pri tem pa moramo poslušati svoje telo in srce. Tudi za premagovanje žalosti si je treba vzeti čas,« še dodaja dramatik. Čeprav vsaka od treh glavnih oseb v Kaosu doživlja osebno dramo, so njihovi strahovi in težave vseeno obče prepoznavni, razumemo jih in se z njimi lahko poistovetimo. »Tako kot pri drugih mojih besedilih je tudi pri tem pomemben občutek, da sem blizu svojim junakinjam. Hočem jih razumeti, ne obsojati. Na splošno gledano se v svojih dramah ukvarjam s tem, kako živeti, da bi se počutili dobro,« pravi Myllyaho in dodaja, da lahko gledalci vzljubijo ženske v Kaosu. »Čeprav marsičesa ne znajo ali ne morejo, jih prav to približa gledalcem.«

Myllyaho uživa tudi v vlogi režiserja, poleg sodobnih in klasičnih finskih dram je v svoji karieri režiral na primer tudi Shakespeara, Brechta in Arrabala. »Ko se poglobljeno ukvarjam z neko dramo, tuhtam o velikih življenjskih vprašanjih in hkrati sodelujem z odličnimi igralci. Bi si človek lahko želel še kaj več?« Naloga gledališča je po njegovem mnenju postavljati vprašanja in spodbujati ljudi k razmišljanju. Kot generalni direktor narodnega gledališča se čuti odgovornega za to, da v njegovi ustanovi načenjajo aktualne teme, na primer podnebne spremembe in razkroj demokracije. Meni, da je narodno gledališče kulturna država v malem – to, kar se v njem dogaja, ima večji pomen, kot bi bilo mogoče sklepati glede na njegovo velikost. »Ljudje ne vedo več, kako živeti v neprestano spreminjajočem se svetu. Bistveno je spoznanje, da je že majhno dejanje boljše kot nič. Podobno je s Finsko – čeprav je majhna država, so njene podnebne politike pomembno sporočilo svetu.« Pomembno se mu zdi tudi, da gledališče nastavlja ogledalo družbi. Sicer gledališče samo po sebi ni politično, je pa ena od njegovih nalog odraziti svet okoli nas in vplivati na ljudi tako, da se bo svet spremenil na bolje.

Pred leti je sodeloval pri pobudi za uvedbo dramatike in gledališča kot predmeta v osnovni šoli. »Gledališke prijeme lahko uporabljamo za najrazličnejše namene. S pomočjo igre se lahko soočamo tudi s težkimi stvarmi, na primer s fizičnim in psihičnim nasiljem v šoli. Lahko se tudi vživimo v nekoga drugega, se pretvarjamo, da smo nekdo drug.« Poleg tega lahko dramatika in gledališče po njegovem mnenju veliko pripomoreta k temu, da se učenci naučijo izražati čustva in biti prisotni. »Pri gledališki igri moraš biti prisoten v trenutku,« dodaja. Delež dramatike v učni snovi je precej odvisen od posameznih učiteljev. Enega od razlogov za slabo zastopanost dramatike v osnovnošolskih učnih načrtih Myllyaho vidi v tem, da je zgodovina finskega gledališča relativno kratka v primerjavi z nekaterimi drugimi državami, na primer z Anglijo, kjer je gledališka umetnost tudi bolj prisotna v osnovni šoli. Ob prenovi osnovnošolskega programa Myllyahu in somišljenikom ni uspelo, da bi dramatika in gledališče postala samostojen osnovnošolski predmet, imajo pa nekaj drugih zanimivih projektov, s katerimi želijo doseči večjo povezanost mladih z gledališčem in kulturo nasploh. V Finskem narodnem gledališču so začeli s projektom Mladi oder, v sklopu mladinske gledališke skupine pripravljajo skupne predstave v sodelovanju z uveljavljenimi gledališči. Jeseni 2019 so ustanovili tudi poseben oddelek za mlade, čigar cilj je na oder pripeljati mlade in spregovoriti o temah, ki se jim zdijo aktualne, poleg tega s predstavami gostujejo po šolah. Omeniti velja še projekt Preizkuševalci umetnosti, ki se izvaja na državni ravni in v okviru katerega vsako leto vsem osmošolcem (približno 60.000 mladih) ter njihovim učiteljem in učiteljicam omogoča brezplačne vstopnice in prevoz do kulturne ustanove, na primer opere, gledališča, muzeja in galerije.

Myllyaho zadnja leta vse težje najde čas za pisanje dramskih besedil, po trilogiji je napisal še komedijo Avtoservis, ki je premiero doživela leta 2018. V njej se starejši lastnik avtomehanične delavnice Jallu znajde v finančnih težavah, saj njegova delavnica tehnološko ne sledi več razvoju na avtomobilskem področju. Da bi pomagal staremu prijatelju Oli, ki je zaradi izgorelosti izgubil mesto ravnatelja na šoli, ga zaposli v svoji delavnici. S skupnimi močmi skušata moška ohraniti delavnico odprto. Tudi v tej drami se pojavlja že znana tema iz prejšnjih Myllyahovih del: prijatelja se spopadata s težavami in jih skušata skupaj rešiti, pri tem pa se dokopljeta do marsikaterega spoznanja o sebi in drug o drugem.

Portret vsestranskega finskega gledališčnika zaključimo z njegovo mislijo: »Gledališče je umetnost ponavljanja, gledališki ustvarjalci morajo biti potrpežljivi. Vse temelji na zaupanju in sprejemanju.«

Povezava: PDF gledališkega lista