Gledanje Avgusta v okrožju Osage Tracyja Lettsa je podobno gledanju tega, kako se nekdo smešno zvrne po stopnicah. Verjetno se ne bi smeli smejati, verjetno se je groteskno smejati, ampak včasih je nemogoče, da se ne bi. Igra je tragikomedija, groteskna v mešanju svojih sestavin. Tu je nekaj tem in motivov, ki jih Letts prikaže za našo zabavo: alkoholizem; prešuštvovanje; rak; odvisnost od drog (tako od »mehkih« drog kot od zdravil na recept); genocid (»Mislim, zato smo mi zjebali Indijance dokonca?«); incest; pedofilija ali skoraj pedofilija (»skoraj« tako glede na starost kot na dejanje); samomor; nasilje na odru (klofute in udarci, eden od njih s ponvijo); opisano nasilje (Violet, družinsko matriarhinjo, je v otroštvu »eden od mnogih tesnih prijateljev« njene mame napadel s »tesarskim kladivom«; njena sestra Mattie Fae ima še vedno brazgotine od takrat, ko jo je rešila); in dovolj psihičnega nasilja med starši in otroki, da bi se še Cankar hotel opravičiti svoji mami. Obstaja tudi oporoka, za katero mi Slovenci pravijo, da je odličen način, da se razbije katerokoli družino.

Pomenljivo je, da je oporoka ali »dogovor« ena od redkih stvari, o katerih se družina ne prepira. Tri hčerke družine Weston se ne prepirajo glede oporoke, ker hočejo pustiti družino za sabo, vključno z brazgotinami, pridobljenimi z njeno vzgojo.

A kljub temu, neverjetno, je polno smešnih trenutkov v tej tragikomediji o družini, ki se zbere v družinskem domu v okrožju Osage v Oklahomi. Če obstaja slutnja zbiranja ob zahvalnem dnevu ali božiču ali družinskih srečanj, ki bi morala biti rožnata, vse to zasenči razlog, zaradi katerega so se zares zbrali. Beverly Weston, družinski patriarh in alkoholični upokojeni pesnik/akademik ter mož prostaške Violet, ki boleha za rakom, je izginil.

Njegove tri hčerke srednjih let (Barbara, Ivy in Karen) pridejo od blizu in daleč, da bi našle pogrešanega očeta ali se vsaj spopadle z izgubo. Vsaka od njih domov prinese svojo čustveno »prtljago«. Barbara prispe iz Kolorada z možem Billom, profesorjem, in hčerko Jean; vsi se pretvarjajo, da so še vedno družina, čeprav živijo ločeno in ima Bill afero z eno svojih študentk. Karen pride s Floride s svojim sluzavim, trikrat ločenim zaročencem Stevom, ki mladoletni Jean ponudi travo in poskuša spati z njo. Ivy ni potovala daleč, saj je ostala blizu družinskega doma, poleg tega pa se je zaljubila v nekoga, za kogar misli, da je njen bratranec – njena ljubezen do Malega Charlesa je zrcalna njeni prostorski bližini.

Problem z dramo s trinajstimi liki je, da jih je treba držati v redu, poskrbeti, da so stvari jasne. Letts to izpelje briljantno, delno tudi zato, ker si je lažje zapomniti trojice hčera (samo pomislite na pravljice, Kralja Leara, Downton Abbey, Tri sestre) in njihove »boljše polovice«. Resnično lepilo, ki vse drži skupaj, pa so duhoviti pogovori, ki v mnogih družinah odsevajo ljubečo intimnost dobronamernega draženja. V Avgustu seveda ni tako. Veliko likov v Avgustu ima kronično potrebo, da bi imeli zadnjo besedo, tudi če je ta očitno ali dejansko napačna. Ta potreba običajno izhaja iz želje, da bi bili slišani, a žene jo zloba. Beseda »zloba« ali »zlobna« preveva dramo, in samo vprašanje časa je, da Charlie, mož Mattie Fae, svoji ženi reče to, kar si morajo misliti vsi v občinstvu: »Ne zastopim te zlobe. Gledam tebe in tvojo sestro [Violet] in to, kako vidve delata z ljudmi, in ne zastopim.« To pomanjkanje razumevanja je neke vrste preobrat nauka, kakršnega najdemo v pravljicah – ne, kako bi se morali obnašati, ampak zakaj se obnašamo tako, kot se?

Družina Weston je s podeželja, s kmetov. Živeli so v »veliki podeželski hiši pri Pawhuski, Oklahoma, šestdeset milj severozahodno od Tulse«. Zna kdo to najti na zemljevidu? Ampak niso kmetavzarji. So razmeroma dobro izobraženi in družinski dom je poln knjig. V prologu Beverly Johnni v neke vrste razgovoru za službo citira T. S. Eliota. Govorijo lepo, občasno ponujajo drobce uvida in krasne besedne igre; Barbara in njen mož – profesor se pričkata o slovnici (in pravilni rabi besed »zapustiti« ali »opustiti«); celo zadrogirana Violet citira pesnico Emily Dickinson. A večino svoje izobrazbe uporabljajo za brušenje nožev, s katerimi se zabadajo.

Povezava: PDF Gledališkega lista