Megalopolis

Megalopolis v viziji Constanze Macras in njene skupine ni predstavljen kot konkreten in specifičen, pač pa kot metafizičen prostor: megamesto kot paradigma sodobnega sveta. To je globaliziran konglomerat, v katerem se visoko razvita urbanost povezuje z dezorganiziranostjo, brezimnost posameznikov s sistemi nadzora, a tudi paleta izjemnih zgodb. Kaos odtujenosti, ki je obenem tudi kolaž neštetih biografij. Tu Macrasova telo preobrazi v ekspresivni mehanizem, ki ustvarja in spodkopava sisteme in pravila. Megalopolis je prav toliko obljuba kot prekletstvo.

Constanza Macras je koreografinja argentinskega rodu s sedežem v Berlinu. Mesto ji ponuja plodovit biotop za kreacije, spoj plesa, glasbe, besedila in videa. Njena dela pogosto namerno izzvenijo izumetničeno, a vedno izražajo družbeno angažiranost in kritični svetovni nazor.
Vodita jo skoraj neustavljiva želja po živahnemu, celo prekomerno fizičnemu gledališču in težnja stapljanja avtobiografskih elementov z glamuroznimi vidiki hollywoodskega filma. Umetničino spajanje pripelje  do nepredvidljivih produkcij, ki jih nosijo valovi glasbe in poganja intenzivna skupinska dinamika.

“Iščem način za uprizarjanje `popolnega ponaredka´ – uprizarjanje to vedno je – in najti v tem ponarejanju avtentičnost in spontanost. Popolni ponaredek lahko razumemo na vsaj dva načina; občinstvo bi vedno moralo imeti takšno izbiro.”
(Constanza Macras)

Constanza Macras se je rodila v argentinskemu Buenos Airesu, kjer je študirala ples in tekstilno oblikovanje. V študijskih letih se je posvečala razvijanju lastnega sloga in plesu z različnimi skupinami. Iz plesa se je izpopolnjevala v newyorškem studiu Merca Cunninghama in plesno-gibalnemu laboratoriju Movement Research, nato se je preselila v Amsterdam in tam svoje kreacije predstavila na prizorišču Dans Werkplaats (Entertainment Inc., 1995) ter ustvarjala predstave za razne klube. Leta 1995 se je preselila v Berlin, tam plesala pri različnih plesnih skupinah in leta 1997 ustanovila skupino Tamagotchi Y2K (izvorno imenovana Lonely Tamagotchi). Med letoma 2001 in 2002 je Constanza Macras zasnovala trilogijo MIR: A Love Story (Prologue, The Conquer in Endurance) v sodelovanju z gledališčem Theater am Halleschen Ufer, Sophiensæle, in festivalom Tanz im August. Cikel predstav PORNOsotros I-IV (2002), ki so kasneje gostovale v Berlinu in Franciji, je premierno predstavila na odru Schaubühne am Lehniner Platz; gre za koprodukcijo med Tamagotchi Y2K, Grand Theatre Groningen, Schaubühne am Lehniner Platz in TanzNacht Berlin 2002.

Leta 2003 je ustanovila skupino Dorky Park, katere prva produkcija, Back to the Present, je bila zasnovala leta 2003. Trajala je skoraj štiri ure, odvijala pa se je v zapuščeni veleblagovnici z začetka 20. stoletja v središču Berlina. Zaradi izjemnega uspeha je bilo delo Back to the Present v sodelovanju z gledališčem Schaubühne am Lehniner Platz leta 2004 prirejeno za oder. Različica je kot vse produkcije skupine Dorky Park gostovala v največjih berlinskih prizoriščih ter v Indiji, na Japonskem, v Koreji, ZDA in na številnih evropskih festivalih. Kot gostujoča koreografinja je Constanza Macras leta 2003 sodelovala s Posarskim državnim gledališčem (Saarländisches Staatstheater). Novembra istega leta je v Saarbrücknu s svojo skupino ustvarila delo Happiness. Istega leta je prav tako s skupino Dorky Park postavila produkcijo Scratch Neukölln. V prvi produkciji novoustanovljenega gledališča Hebbel am Ufer/HAU so člani njene skupine sodelovali z desetimi otroci pred puberteto, predvsem iz družin, ki so se nedavno priselile v berlinsko občino Neukölln. Delo je bilo premierno izvedeno decembra v gledališču HAU1. Constanza Macras je s skupino Dorky Park zatem januarja 2005 ustvarila uspešen projekt Big in Bombay – koprodukcija z Berliner Festspiele, spielzeiteuropa, Schaubühne am Lehniner Platz in Teattro Comunale de Ferrara. Constanza Macras je naslednje delo No Wonder, koprodukcijo z gledališčem HAU, razvila v sodelovanju z Lisi Estaras in ga premierno predstavila avgusta 2005.


Constanza Macras / foto Marco Caselli

Constanza Macras je zatem s svojo skupino zasnovala delo Sure, shall we talk about it?, ki je bilo prikazano na milanskemu tednu mode leta 2005, in januarja 2006 v berlinskemu gledališču HAU1. V sodelovanju s Thomasom Ostermeierjem je Constanza Macras pripravila delo Midsummernightsdream (Sen kresne noči), v katerem nastopajo plesalci in igralci. Premierno je bilo uprizorjeno junija 2006 na grškem festivalu (Hellenic Festival). Produkcija Midsummernightsdream je bila septembra 2006 v Berlinu predstavljena v gledališču Schaubühne am Lehniner Platz. Celoten cikel del Constanze Macras/skupine Dorky Park je bil novembra 2006 predstavljen na festivalu Les Grandes Traversees v Bordeauxu. Januarja 2007 je Constanza Macras v gledališču Volksbühne Prater premierno predstavila delo I’m not the only one, ki raziskuje leposlovna dela in za izhodišče jemlje različne igralčeve motivacije za potovanje. Podobno kot pravljični ali mitični junaki so igralci vsak na svojstveni način podvrženi preobrazbi. Spajajo se miti in resničnost, arhetipi in avtobiografija. Med ustvarjanjem projekta I’m not the only one je Constanza Macras sledila različnim potem junakov in junakinj preko ovir in težav, da bi se prebila do njihovih arhetipskih podob. V produkciji Brickland vidimo like ob vrnitvi domov. Prizorišče Brickland, poimenovano po opuščenem stanovanjskem naselju v Buenos Airesu, rojstnem mestu Constanze Macras, ni zamišljeno kot konkreten prostor, temveč kot simbol za številna mesta globaliziranega sveta, ki so v bistvu zamenljiva: ograjene skupnosti, kot jih poznamo iz ZDA, Južne Amerike, Indije ali Kitajske. Delo Brickland je premiero doživelo decembra 2007 v berlinskem gledališču Schaubühne am Lehniner Platz.

Izhajajoč iz izkušenj z mladimi plesalci pri produkciji Scratch Neukoelln v berlinskem gledališču HAU1 iz leta 2003, je Constanza Macras leta 2008 mladim iz berlinskega okrožja Neukoelln ponudila vlogo v svojem novem delu: Hell on Earth. Ne iz otroške perspektive, temveč iz gledišča mladih odraslih izražajo svoje življenjske izkušnje: v upanju in sprejemanju izzivov ob prehodu v zrelost. Delo Hell on Earth je bilo 2008 uspešno uprizorjeno v berlinskem gledališču Hebbel Theater am Ufer, hamburškem Kampnagel in kölnskem Freies Theater. Constanza Macras se je nato lotila svojega prvega opernega projekta: opere Kralj Ojdip Igorja Stravinskega za 8 plesalcev. Uprizorjena je bila novembra 2009 v sodelovanju z Dresdenskim komornim zborom in gledališčem Festspielhaus Hellerau. Scenografijo je zasnovala japonska umetnica Chiharu Shiota, s katero je Constanza Macras leta 2008 v Jokohami uresničila projekt In Silence s podporo Umetnostne fundacije Kanagawe. Istega leta se je koreografinja osredinila na temo mest pod vplivom globalizma in neizogibnih posledic, kot so neobrzdana rast, propad in neskončen razkroj.


foto: Megalopolis

Delo Megalopolis za 10 plesalcev in 3 glasbenike se ukvarja s pojavom velemest kot paradigme za prostor, v katerem ljudje sobivajo, ne da bi drug drugega poznali. Z delom Megalopolis, katerega producent je berlinski Schaubühne, koproducenta pa Hellerau in MESS Sarajevo, ni ustvarila specifičen, temveč metafizični prostor, v katerem velemesto zaradi njegove brezmejnosti zaznavaš kot kolaž neštetih biografskih odlomkov.

Vodi tudi delavnice in mojstrske razrede na Japonskem, v ZDA, Indiji, Nemčiji, Franciji, Italiji, Belgiji, Švici, akademiji za igro Ernsta Buscha in berlinski Akademiji za glasbo.
 
Letos je Constanza Macras za predstavo Megalopolis prejela nagrado Faust za najboljšo koreografijo leta (v preteklosti sta to nagrado že prejela tudi William Forsythe in Meg Stuart).

Iz tiska
»Z Megalopolisom koreografinja zada svoj globalni udarec, plesalci zasedbe “DorkyPark” so kot ustvarjeni zanj. Kolikor hitro zamenjajo hlače, srajce in visoke pete, svojo podobo navdajo z novimi odtenki.«
Dorion Weickmann, SÜDDEUTSCHE ZEITUNG, 19.1.2010

»Med atletskimi, dinamičnimi koreografskimi podobami Constanza Macras umesti solo prizore melanholije, depresije in upora. […] Constanza Macras občinstva ne želi podučiti, a kar želi povedati, sporoči natančno in impresivno s humorjem in čutnostjo.«
Irene Bazinger, MÄRKISCHE ODERZEITUNG, 20.1.2010

»Novo delo Megalopolis Constanze Macras je kolaž zgnetenih, zgoščenih posnetkov globalnega megamesta. Nervozno, melanholično, nenavadno.« Peter Laudenbach, TIP BERLIN, 4.2.2010

»Plesno delo ne ilustrira natančnih definicij, temveč – če uporabimo veliko, a skoraj pozabljeno besedo – igrivo emancipira človeška bitja! Na ozadju popularnih in subkulturnih citatov, med privlačnostjo in odvratnostjo, doumemo, kako ljudje zavzemajo svoja mesta onkraj “ustrezne umeščenosti”.«
Christian Rakow, MÄRKISCHE ALLGEMEINE, 11.2.2010


Constanza Macras I DorkyPark
MEGALOPOLIS
 
Režija in  koreografija Constanza Macras
Dramaturgija Carmen Mehnert
Scenografija Alissa Kolbusch
Oblikovanje luči Sérgio de Carvalho Pessanha
Oblikovanje zvoka Stephan Wöhrmann
Kostumografija Gilvan Coêlho de Oliveira, Sophie du Vinage

Nastopajoči:
Santiago Blaum, Fernanda Farah, Anouk Froidevaux, Hyoung-Min Kim, Denis
Kuhnert, Johanna Lemke, Kristina Lösche-Löwensen, Damir Zisko, Almut Lustig,
Ronni Maciel, Ana Mondini, Franz Rogowski, Miki Shoji

Glasba Santiago Blaum, Kristina Lösche-Löwensen, Almut Lustig
Asistent režije Max Luz
Odrski tehnik Boris Helmdach
Vodja produkcije Dorkypark / Katharina Wallisch
Vodja turneje René Dombrowski

Produkcija Constanza Macras | Dorkypark in Schaubühne am Lehniner
Platz; koprodukcija Hellerau – Evropsko umetnostno središče in Mednarodni gledališki festival MESS Sarajevo

Povezave:

Fotogalerija na SiGledal