Ob svetovnem dnevu lutk pozdrav lutkarjem po vsem svetu v imenu organizacije UNIMA
Mojim dragim kolegom, sopotnikom v skupnih sanjah, interpretom brezčasne resničnosti ...
Opravljamo enega najskromnejših poklicev. Paradoksalno je, da se kljub temu pogovarjamo, razpravljamo in prepiramo z božanskim svetom v intimnosti in z odkritostjo, ki sta značilni za stara zakonca.
Vsakokrat, ko lesena glava oživi v naših rokah ali vrvice marionete potrdijo povezavo med vsem živečim, ponovno odkrijemo, da smo protagonisti predstavljene zgodbe. Vsakokrat, ko animirani predmet razkrije spomine, ki bivajo v nas, ali se prikrite skrivnosti prikažejo v igri luči in senc, se naš zgodovinski čas zaobljubi brezčasnosti. Ko si liki, ki bivajo na površju naše kože, prilastijo dele našega telesa, odkrijemo, da vsak človek v sebi nosi celoto človeštva.
Ko se predamo igri z lutkami, onkraj vseh možnih oblik naše umetnosti, vodimo star ritual. Neotipljivo in nevidno spremenimo v otipljivo in vidno, obenem pa lutkarju in občinstvu omogočimo izkusiti lastno transcendenco.
Živimo v čudovitem in obenem strašljivem času, toda ali ni bilo vedno tako?
Tako kot človeštvo hodimo po robu izumrtja ali pa morda še nikoli nismo bili tako blizu temu, da si prisvojimo Prometejev ogenj?
Tolikšno pomanjkanje spoštovanja! Je to znamenje naše neumnosti ali kvantni skok v naše zavedanje? Bomo dosegli kritično množico, ki bo dosegla potrebne spremembe, ali bomo oslabeli zaradi inercije, napačnih informacij ali strahu?
Koliko odgovorov in predlogov lahko damo in koliko jih lahko uresničimo? Lahko lutke rešijo svet pred podnebnimi spremembami, vojnami ali suženjstvom?
Ne vem.
Svet je, kakršen je, in nikakršnih zagotovil ni za nikogar in za nič.
Kot je rekel čudovit pesnik: »s hojo utiraš pot«. Iz izkušenj in prakse s to čudovito umetnostjo vem, da so lutke luč v temi, sonce za oblaki človeške tragikomičnosti, zavetje pred viharji težko ranjenih src.
So povabilo, da živimo navdušeno in se borimo za boljšo različico sebe.
Z nas slečejo prikladnost in politično korektnost.
Odvzamejo maske bremena tistih, ki so že doživeli in izkusili vse.
K nam pridejo, da bi se igrali kot otroci, brez pričakovanj ali skrbi.
So naša dogodivščina, naš raj in naši čvrsti koraki na zemlji.
Kaj je lahko večje darilo svetu in samemu sebi kot zavedanje lastne človečnosti?
Z roko v roki z našimi lutkami ustvarimo prijazen obraz času, ki prihaja; je namreč odličen izgovor za to, da vzamemo lutke iz zabojev in oblikujemo dobro predstavo.
Vesel svetovni dan lutk!
Ines Pašić