Glede na pomanjkanje javnih prireditev po Faričevem mnenju verjetno ni treba posebej opisovati, kaj to pomeni za ustvarjalce, ki so po večini vpeti v mednarodne tokove in občinstvo. "Da o socialnih stiskah ne govorimo," je pristavil.
Sam se te dni največ ukvarja z ohranjanjem stikov s tujimi skupinami, ki so bile povabljene na 15. festival Front@, in spremljanjem razmer v njihovih državah. "Po glavi nenehno rojijo ideje in različice načrtov za rešitve morebitnih preložitev in odpovedi. Vse skupaj se zdi precej brezupno, ker ni nobenih znakov, da bi pristojni aktivno razmišljali o strategijah, kako se prilagoditi in 'normalizirati življenje v danih okoliščinah," ocenjuje Farič.
Kolegi iz nekaterih azijskih držav po njegovih besedah poročajo, da pri njih prireditve potekajo ob strogih ukrepih, ki vključujejo upoštevanje razdalje, največ polovično zasedenost sedežev, nošenje mask, preverjanjem telesne temperature pred vstopom v gledališče. Po njegovem mnenju je, sodeč po azijskem primeru, ob dovolj nizkem koeficientu širjenja okužbe, s pametnimi ukrepi in disciplino mogoče urediti tudi to.
"Kaže, da bomo morali s koronavirusom živeti še dolgo, kar pa ne pomeni, da se življenju z virusi ne moremo prilagoditi. In od tega je odvisno, ali bomo na kakšno plesno predstavo v živo čakali še leta in medtem plesali zgolj pred kamerami in po dnevnih sobah," je zapisal Farič.
Za mednarodni dan plesa je 29. april leta 1982 razglasil plesni komite Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI). S skupinskimi dogodki ga je praznoval ves svet, letos je zaradi koronavirusa virtualen. Ob vsakokratnem dnevu svet obkroži poslanica, ki jo je tokrat prispeval plesalec, igralec, koreograf in plesni učitelj Gregory Maqoma iz Južne Afrike.
Kot je zapisal, živimo v času nepredstavljivih tragedij, v času, ki ga je sam poimenoval obdobje posthumanizma. "Bolj kot kdaj koli prej moramo plesati z namenom, da bi svet opomnili, da človečnost še vedno obstaja."
Slovensko poslanico je napisal nekdanji baletni solist v ljubljanski Operi ter prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 1996 Vojko Vidmar. Po njegovem mnenju je tudi v trenutnem stanju, ko smo prisilno omejeni v gibanju in svoboščinah, primerno reklo Vse je za nekaj dobro.
Svojo misel o plesu pa je podelil tudi letošnji Prešernov nagrajenec za življenjsko delo, koreograf, plesalec in režiser Milko Šparemblek. Kot je zapisal, v plesu lahko odkrivamo skrivnostni svet naših notranjosti.