Matjaž Berger: Gledališče je oblika misli, ki se sprega okoli etičnih osi in skozi polje suspenza (intervju)

Berger, po rodu Novomeščan, se je rodil v času tokijskih olimpijskih iger leta 1964, kar rad poudari. V Ljubljani je študiral filozofijo in zatem presedlal na dramaturgijo ter gledališko-radijsko režijo. Osem let je bil zaposlen v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani, štiri leta kot njegov programski direktor, od leta 2006 pa je njegov ustvarjalni pogled usmerjen v razvoj novomeškega gledališča. Za njim je vrsta odmevnih in spektakelskih gledaliških predstav. Med drugim je režiral več državnih in drugih proslav, januarja lani pa je v koprodukciji Cankarjevega doma ter ljubljanske Opere in baleta režiral Wagnerjevo opero Leteči Holandec.

V Novem mestu ste se gledališča APT lotili tako rekoč od temeljev. Kako bi ocenili obdobje, ki je preteklo od njegove ustanovitve?

Želja, ki je vpisana v preambulo o nastanku APT, da postane nekoč vizualni inštitut in svojevrstno "prešitje" sodobne teorije ter uprizoritvene prakse, se uresničuje. Skozi njeno realizacijo in mimo statistik - 736 dogodkov in akcij, 35 lastnih premiernih gledaliških produkcij - sem nekako pomirjen, da smo dobesedno iz niča v kratkem prišli do roba tega vzporednega simbolnega cilja. V tem času - od 22. decembra 2006 do danes - smo se povezali z vsemi temeljnimi slovenskimi umetniškimi in kulturnimi institucijami ter z njimi skupaj produktivno izvedli nekaj velikih in tudi mednarodnih projektov. Za zelo kakovostne ocenjujem odlične kreacije številnih izvrstnih umetnikov iz Novega mesta: Irene Yebuah Tiran, Leticie Yebuah Slapnik, Jane Menger, Rosane Hribar, Gregorja Luštka in Branka Jordana. V tej luči so razumljiva tudi evropska sredstva za regionalni razvoj, ki smo jih zaradi svojih in odlično ocenjenih programov dobili za rekonstrukcijo ter modernizacijo gledališke stavbe.

Kako je s pogoji za delovanje APT in njegovim financiranjem? O kakšnih zneskih govorimo? So zadostni in kdo vse vas finančno podpira?

APT financira njegova ustanoviteljica, Mestna občina Novo mesto, od leta 2010 pa s sofinanciranjem programskih sredstev tudi ministrstvo za kulturo. Vse od začetkov je naš generalni sponzor novomeška farmacevtska družba Krka. Sicer se mi je vedno upiralo, da bi kot ravnatelj javno diskutiral o tem, ali je finančnih sredstev zadosti ali premalo, ker mislim, da je pravo mesto za te dialoge na sedežih obeh prvo omenjenih institucij. Osebno sem vsekakor več kot hvaležen, da smo v okoliščinah začetka z vsemi institucijami skupaj vzpostavili stanje relativno kontinuiranega financiranja, ki zagotavlja kakovostno in kontinuirano produkcijo. Posebej sem vesel odličnega sodelovanja s Krko, ki ni zgolj finančno, ampak tudi tematsko - Krkine nagrade, akcije in dogodki - ter strateško.

APT ima še vedno le enega redno zaposlenega igralca, Pavleta Ravnohriba. Boste s tako usmeritvijo vztrajali?

V danih okoliščinah je to postala edina možnost in hkrati model. APT tako nima svojega igralskega ansambla, kar po drugi strani omogoča kreativni pretok vedno novih in novih kombinacij umetnikov. Ti tako v vsako novo produkcijo vstopajo z željo po avtonomni in interdisciplinarni gledališki raziskavi, ki je notranji pogoj naših uprizoritvenih praks. Med njimi prenekateri, ki so pravkar končali akademije, in mnogi odlični "neinstitucionalni umetniki".

Je APT v Novem mestu povzročil kaj sprememb?

Ko sem bil dijak novomeške gimnazije, smo vse, kar smo videli gledališkega, priložnostno in brez koncepta poiskali v Ljubljani ali Zagrebu. Danes lahko profesorji in dijaki novomeške gimnazije in drugih tamkajšnjih srednjih šol v Dvorani novomeške pomladi ali na drugih novomeških mestih med prvimi gledajo uprizoritve Cankarja, Pessoe, Borgesa, Calvina, Becketta, Brechta, Gregorja Luštka in Rosane Hribar, Betona Ltd., Badiouja, Žižka ter drugih. To je zagotovo mikro sprememba. V le-to sodijo tudi vrhunski teoretiki in praktiki, predavatelji na soarejah ali simpozijih, s katerimi lahko obiskovalci vzpostavijo neposreden epistemološki stik - Mladen Dolar, Neda Pagon, Lev Kreft, Rastko Močnik, Miran Mohar, Rado in Jelica Riha in drugi. Sprememba, ki jo je APT vzpostavil v prostoru, vsaj tako mi nekateri pravijo, je v razumevanju statusa gledališke umetnosti znotraj sfere kulture. Sicer pa gre pri tem za garaško, disciplinirano, vztrajno in kompleksno kolektivno delo brez meja.

APT je doslej sodeloval z različnimi režiserji in drugimi ustvarjalci. Pod več režij ste se podpisali tudi sami, tako da bi se v nadaljevanju dotaknila vaše gledališke poetike. V kolikšni meri ta sploh dopušča, da se v vaših predstavah zgodi kaj nepredvidenega? Kakšna je vloga gledalca in ali lahko z njim pride do interakcije?

V produkcijah APT je sodelovalo mnogo vrhunskih umetnic in umetnikov, ki so s svojimi kreacijami in mnogimi presežki zaznamovali njegov model gledališča. Ponosen sem na sodelovanje in na so-kreiranje gledališke misli z njimi. Ob deseti obletnici nastanka APT bomo ob filmu izdali knjigo, ki bo izvrstno pokazala, koliko zelo različnih osebnosti je nastopilo v APT ali kako drugače sodelovalo z njim.


Dobrodošli v duhovnem živalskem kraljestvu / Foto: Borut Peterlin
Sicer v svojih uprizoritvah vedno mislim na gestus, na figuro misli, ki jo producira uprizoritev. Zame je gledališče oblika misli, ki se glede na uprizoritveno predlogo sprega okoli etičnih osi in skozi polje suspenza ter prenekaterih struktur, ki nastajajo na obodu nepredvidljivega. Vznik gledalčevega vprašanja je vsekakor najprej povezan s scenografsko strukturo prešitja igralne in gledalne površine. Gledalec se pogostokrat simbolno in konkretno znajde sredi antagonizma, sredi tematizacije, sredi zgostitve in premestitve, in je tako rekoč - tudi če je na videz pasiven - interpeliran oziroma pozvan v interakcijo.

Kako razumete razmerje med ritualom in gledališčem? V vaših predstavah so pogoste ritualne geste, ki predstavi podelijo posebno, prepoznavno atmosfero. Kje se po vašem konča ritual in začne gledališče? Kakšna je razlika med enim in drugim?

Ritual, obred, sublimno, mit in gledališče hodijo z roko v roki od vznika gledališke umetnosti. V teh sferah iščem skrivnosti, vrline, zaveze, soglasja, moč, neskončne in neulovljive oblike raziskav z arheološko metlico duha. Sodobnemu ritualnost daje digniteto in strast do realnega v Badiuojevi docela ambivalentni rabi. Ritual je obred dostojanstva časa v času, gledališče pa fizika misli v rani singularnega v prostoru.

Je APT dobil svoje stalno občinstvo? Kako je z zasedenostjo in ponovitvami predstav? Kakšen je obisk od drugod - mogoče tudi iz bližnjega Zagreba?

APT je ustvaril velik in zahteven nabor obiskovalcev - nekaj manj kot 72.000 obiskovalcev od svoje prve premiere. Novomeško občinstvo je izvrstno, zelo zahtevno, kritično, natančno, pa hkrati v subtilni osi z identiteto APT. Ko gremo z našimi predstavami na festivale, se nam velikokrat pridružijo mnogi naši gledalci. Ob nekaterih avtorjih ali projektih so prišli obiskovalci dobesedno od vsepovsod - Badiou, Borges, Žižek, Livingstonov poslednji poljub. Vsaki premierni produkciji skušamo zagotoviti daljši obstoj ali gostovanja.

Kako je zaživel spremljevalni program gledališča - razstave, soareje, art kino in drugo?

Kot sem že dejal, je orientacija APT vizualni inštitut, zato vsa našteta polja sodijo vanj. Do rekonstrukcije in modernizacije gledališke stavbe APT, ki je potekala med letoma 2009 in 2011, sanacija in odpravljanje napak pa do novembra letos, smo imeli izvrsten program fotografskih razstav. Soareje in dva večja simpozija o Badiouju in Brechtu so pritegnile mnogo obiskovalcev, zato prihodnje leto nadaljujemo z epistemološkimi programi, ART Kino pa bo počasi začel opravljati svojo vlogo v prihodnjih letih.

Kaj menite o slovenski gledališki produkciji? Jo spremljate in koga cenite?

Menim, da je sodobna slovenska uprizoritvena praksa produktivno razširila polje svojih preizpraševanj in da se "dogajajo" novi kreativci. Vsekakor spoštujem mnogo svojih kolegov in sem vesel njihovih vrhunskih interpretacij ter presežkov. Verjamem, da bodo mnogi med njimi v APT prvič ali spet kmalu režirali.