Mandićstroj v izvedbi Marka Mandića nocoj v SNG Drami Ljubljana

Igralec kot stroj za proizvodnjo emocij, igralec kot medij identifikacije, igralec kot telo fascinacije … Marko v dobri uri čez svoje telo požene 37 dramskih likov – kreacije iz predstav, ki jih je ustvaril v obdobju 1996 – 2010 – in uprizori jedro igralca, ki ga ni mogoče reducirati na vlogo. Citirani dramski liki ohranjajo svoje telesne značilnosti, izvirna besedila, odrski govor, tipične situacije in, kjer je to le mogoče, tudi originalne kostume, rekvizite in glasbeno opremo. Montaža ne sledi kronologiji njihovega nastanka. Mandićstroj je tretji del trilogije Mandić (Ekstrakt Mandić, Viva Mandić, MandićStroj).

Režiser Bojan Jablanovec je povedal, da jih je tudi tokrat zanimal »bazični« odnos med izvajalcem in občinstvom, MandićStroj pa opisal kot »zgodbo o igralcu«; selekcija in montaža odlomkov je sledila zgodbi izvajalca, ki se ukvarja sam s sabo in skozi vloge ter tekste likov razbira svoj odnos do njih, pa naj bodo to spopadi ali pa zavezništvo (s časom, s situacijo, z občinstvom …). Ti odnosi v predstavi nihajo od povsem klasičnih do izjemno intimnih, osebnih, za katere se mestoma zazdi, da izvajana besedila sploh niso tuja, pač pa igralčeva (Mandićeva). MandićStroj predstavi funkcijo igralca kot format »živega spomina«, ki obuja vse spomine v sebi in je kot »živi gledališki muzej«, ki je hkrati tudi najbolj relevanten, saj ga igralec nosi v sebi.

Marko Mandić je poudaril prav »živost« tega spomina in vseh vlog, ki ostanejo – pogosto nevede – globoko nekje v igralcu. Obuditev pa predvsem sproži ponovno branje določenega dramskega besedila, kjer spomin na nekdanji študij in proces osvajanja vloge postopoma vse bolj narašča, gre za posebno »spominjanje samega sebe«. Igralec ima svoje lastne, intimne tirnice, ki jih nenehno zasleduje, pogosto precej šablonsko, kot je pokazala njegova tokratna raziskava.  Zanj je MandićStroj tudi nekakšen »popravni izpit«, ki ponuja možnost, da nekatere vloge to pot odigra drugače in z novimi niansami, čeprav sočasno stremi k čim pristnejši (nekdanji) igralski avtentičnosti posameznega lika.