Ne boj se, Luna! Tebi ni treba nikoli odrasti. Vsak mesec zrasteš v ščip in se ponovno zmanjšaš v mlaj. Luna, ti si edini večni otrok na vesoljnem svetu!
Na odru Prešernovega gledališča Kranj bo v Tednu otroka premierno zaživela predstava za otroke MALA IN VELIKA LUNA Borisa A. Novaka, ki je v režiji Vinka Möderndorferja nastala v koprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana in Prešernovega gledališča Kranj. Ljubljanskim otrokom je bila predstava premierno zaigrana že v mesecu juniju, v Kranju pa smo premiero zaradi poškodbe igralca prestavili v oktober.
Poetičnih besedil za otroke, ki bi nagovarjala širok starostni razpon gledalcev, ni ravno v izobilju in so bolj izjema kot pravilo. eden od avtorjev, ki mu to v vsej pesniški virtuoznosti uspeva, je gotovo pesnik in dramatik Boris A. Novak. Pri njegovi Mali in veliki Luni je zanimivo prav to, da združuje tako dramatičnost napete zgodbe kot tudi lepoto metaforičnosti in poetičnosti jezika. Tako imamo pred seboj eno najlepših poetičnih besedil za velike in male otroke ali kar za vse tiste večne otroke, ki jim odraslost in delo nista uspela uničiti želje po igri oziroma igrivosti. Kajti Mala in velika Luna je predvsem zgodba o odraščanju in spoznanju, da svet odraslih sploh ni tako idealen in lep, kot si ga otroci v svoji veliki želji, da bi čim prej odrasli, velikokrat predstavljajo. V spoznanju, kakšen je svet odraslih, pa je zgodba lahko tudi zelo poučna. Z željo male Lune, da bi čim prej odrasla, se v svojem otroštvu sreča skorajda vsak otrok. Toda ko pride dolgo pričakovana odraslost, nastopita tudi razočaranje in obžalovanje ob spoznanju, »da je življenje odraslih en sam dolgčas«, če mu vlada zgolj in samo zakon dela, tako kot se to v igri zgodi Soncu. Toda naša Luna na srečo spozna tudi to, da je v vesolju privilegirana in da njeno otroštvo ni za vekomaj izgubljeno, saj se nenehno veča in manjša in ostaja večno mlada. Njena posebnost je, da se lahko ves čas igra in ostaja princesa večne igre.
Mala in velika Luna / foto Žiga Koritnik
Mala in velika Luna skozi poetično metaforo o rastoči in padajoči Luni govori o tem, da je mogoče ostati večen otrok, če nam uspe ne glede na leta v srcu ohraniti igrivost in veselje do igre.
Poetično in z veliko glasbe prežeto novo uprizoritev za najmlajše so z režiserjem Vinkom Möderndorferjem oblikovali scenograf Jože Logar, kostumograf Alan Hranitelj, asistentka kostumografa Mateja Benedetti, avtor glasbe Bojan Jurjevčič – Jurki, oblikovalec svetlobe Srečo Brezovar, lektorica Mateja Dermelj ter igralci Vesna Pernarčič Žunić/Vesna Slapar, Ana Hribar, Matjaž Višnar, Jan Bučar/Matevž Müller, Jernej Kuntner in Alenka Tetičkovič.
Povezave: