Deček in hiša je prva avtorska slikanica slikarke in ilustratorke Maje Kastelic, ki je za ilustracije v njej prejela številne nagrade. Pripoveduje zgodbo o dečku, ki potuje skozi čas in prostor, iz teme v dan, iz pritličja na streho.
Slikanica je nastajala dve leti. "Lahko jo prelistamo na hitro in lepoto umetničinega sveta doživimo na estetski ravni. Če pa ji posvetimo več časa, je prava zakladnica simbolov, ugank in namigov. V sebi skriva mnogo več kot zgolj zgodbo o dečku in njegovem popotovanju. Pravzaprav je skrivni leksikon literature, pravljic in ilustracij ter v številnih podrobnostih odpira intimne prostore v nas samih," poudarjajo v LGM.
Prve lutkovne uprizoritve tega dela se je lotila režiserka Jelena Sitar Cvetko, ki je z LGM že večkrat sodelovala, med drugim pri uspešni predstavi Ko je Šlemil šel v Varšavo leta 2011. "Slikanica je izrazito osebna. Delati knjigo je zelo individualna stvar. Delanje predstave pa zelo kolektivna stvar," je pojasnila na včerajšnji novinarski konferenci v Mariboru.
"Prva stvar je bila ta, da so stvari morale oživeti. Morale so dobiti gibanje, nato tudi glasove, medtem ko je slikanica brez besed. Treba je tudi držati atmosfero, ki jo slikanica vzpostavlja na drug način. Tako smo se ukvarjali z vprašanjem perspektiv, predmetov in podobno," je še pojasnila razliko med ustvarjanjem knjige in lutkovne predstave.
Glavni "poetično marionetni" zgodbi so dodali vzporedno zgodbo. "To je zgodba z ročnimi oziroma prstnimi lutkami. Zgodba o miškah, ki so pravzaprav narisane na vsaki strani kot nek dodatek, nekaj, kar moraš v slikanici poiskati. To smo vzeli kot nek kontrapunkt tej poetični zgodbi in tako vnesli akcijo, humor, da je otrokom zanimivo. S tem dobivamo določeno dinamiko, ki smo jo potrebovali," je povedala.
Predstava se dogaja na enajstih majhnih odrih, ki so razporejeni okoli občinstva. Dogajanje se seli z enega na drugega. "Tu je bilo potrebnih veliko premislekov, tako glede estetike, glede tega kaj smemo, glede tega kaj je mogoče, glede tega, kaj si želimo, hkrati pa ohranjati atmosfero. In to je bilo res zelo kolektivno delo," je pojasnila.
Kar pa je individualnega ostalo v predstavi, je položaj gledalca. Gledalci so namreč na sredini dvorane in se morajo sproti obračati k posameznemu odru. "Ves čas torej variira razdalja do podobe, hkrati pa se ves čas boriš za dober pogled. Vsak od gledalcev torej vidi predstavo drugače," je še povedala režiserka.
Dramaturginja je Tanja Lužar, scenografa Lucijan Jošt in Jelena Sitar Cvetko, avtorica adaptacije likovne podobe in kostumografka pa Mojca Bernjak. Glasba je delo Anžeta Rozmana, oblikovalec svetlobe pa je Gašper Bohinec.