Ivan Peternelj, 29. 9. 2012

Luna – kraljica nočnega neba

Slovensko mladinsko gledališče in Zavod Bufeto, LUNA NA CESTI, režija Ivan Peternelj, premiera 29. september 2012.
:
:
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj

Enega najzgodnejših astroloških koledarjev so napravili Babilonci in je temeljil na luninem ciklu. Njihova najpomembnejša lunina boginja je bila Ištar, ki je predstavljala predanost volji vesolja. V Egiptu poznamo Izido ali Maat, kraljico neba in mater vse narave, ki je Egipčanom predstavljala starodavno modrost, plodnost, čutno ljubezen in čarovništvo, varovala pa je tudi ženske pri porodu. Za egipčanske svečenike je bila mati vesolja Luna. Božanstvo je bilo sprva lahko obeh spolov, pozneje, ko se je tehtnica začela nagibati k bolj patriarhalni in moški drži, je prevladal solarni princip (Sonce), nazadnje pa se je izoblikovala trojica, trojno božanstvo, sestavljeno tako iz moških kot ženskih principov. Pri Grkih najdemo podobno trojstvo,  Luna je bila trojna boginja: Luna, Hekata in Artemida. Te trojne boginje so predstavljale prototip za biblijsko solarno (sončno) trojico, katere korenine segajo v matriarhalne kulture in obdobja čaščenja božanskega ženskega principa. Luno so pogosto povezovali tudi z zemeljskimi boginjami, Gajo, Reo, Perzefono, Demetro, kar namiguje na njeno tesno povezanost z naravnimi ritmi zemlje in telesa.

Včasih pravimo, da nas 'trka, nosi luna' ali da 'smo za luno'. V takih trenutkih smo lahko deležni nedoumljivega navdiha ali pa nas odnese v svet, v katerem izgubimo stik s stvarnostjo. Luni kot vladarici pripadajo noč, podzavest, somračna pokrajina, ki dremlje v nas, se pa prebudi v spanju, sanjah, fantazmah, domišljiji in ki še vedno oblikuje našo globoko občutljivost. Gre za občutljivost intimnega bitja, prepuščenega tihi očaranosti nad svojim skrivnim vrtom, neotipljive pesmi duše; notranjega bitja, pobeglega v paradiž svojega otroštva. Ali pa nas kot  zvodnica noči zapelje v pijanost nagona, predanega transu življenjskega drhtenja, ki njegovo muhasto, potepuško, boemsko, zanesenjaško dušo odnaša tja, kamor pač nanese … Luna ima torej svojo moč – kot jo ima noč. Je simbol sanj in podzavesti ter nočnih vrednot. Od nekdaj so ji pripisovali magičen pomen in vpliv, na Zemlji premika vode oceanov, vpliva na rast rastlin in vedenje živali. Nagovarja tudi našo instinktivno plat, pritiska na vzvode, ki odpirajo pot v neracionalni del duševnosti, kjer se včasih skrivajo besnenje, najbolj nenavadne fantazije, čustva, ki nas preplavljajo in iz katerih se ne moremo izviti, strah pred neznanim, pred vsako senco. Luna deluje ponoči in takrat se lahko vsaka majhna senca v našem (spremenjenem) doživljanju spremeni v nenavadno pošast ali pa nam luna s svojo mesečino osvetli nenavadne in čarobne pokrajine naše domišljije.

In prav tam, na planjavi, obsijani z mesečino, sedi zajček in gleda luno. Znana podoba iz lunarnega bestiarija (zbirka besedil o živalih), ki nastopa v vseh mitologijah, verovanjih in folklorah. Zajec predstavlja nagonskost in otroškost, je šibka žival, ki pa se vseeno bojuje in je pripravljena žrtvovati svoj otroški značaj za prihodnji razvoj. Zajec je simbolično povezan s puberteto, ki ni več deležna opravičila tako kot otroška leta in že rodi prve sadove. Predstavlja zorenje libida, prebujajočo se spolnost. Je nedolžna belina, ki jo čarovnik pričara iz svojega črnega klobuka ...

In gledališče je črn čarovniški klobuk. Predstava Luna na cesti je nostalgična miniaturka za dva klovna. Klovn potepuh ter muhasta in boemska klovnesa se srečata, ko noči zavlada polna luna in se z nje osuje skrivnosten prah, ki vsakogar začara in obnori. Klovni so nepredvidljiva in zagonetna bitja in tako pride do prismuknjenih zapletov, v katerih je vse dokaj nelogično, nesmiselno in nerazumljivo. Ampak klovni že vedo, kako in kaj, tako kot ima vsak otrok svoj prav s svojo predstavo o svetu. Navadna človeška pamet odraslega človeka tega ne more razumeti, če v njem ni ostalo vsaj košček otroške čistosti, klovnovske nedoumljivosti. In sploh, tega se ne da razumeti, saj je klovnov svet svet srca in neposrednosti. Klovn je ogrožena vrsta. Predstavlja vrednoto mitskega norca, ki sporoča resnico srca. Naj živijo klovni, solze in smeh.



(Iz gledališkega lista uprizoritve)

SMG

Povezani dogodki

Ivan Peternelj, 8. 4. 2010
Ivan Peternelj