Barbara Novakovič je umetnostna zgodovinarka in kulturologinja, ki ji ljubezen do izraznega plesa ni dala miru, da ne bi šla študirat na AGRFT in tam tudi diplomirala igro. Leta 1993 je ustanovila zavod za umetniško produkcijo Muzeum, v katerem je kot režiserka, producentka, scenografka, igralka, performerka, kustosinja realizirala različne predstave, instalacije, mednarodne razstave in kolokvije.
Kaj lahko poveš o svoji novi predstavi, narejeni po tekstu Daniila Harmsa o Jelizaveti Bam?
Že med študijem na akademiji sem razmišljala o uprizoritvi Harmsovega dramskega teksta Jelizaveta Bam. Harms je poleg Majakovskega, Hlebnikova in Kručoniha referenca, ki presega klasični dramski tekst in sodobno gledališče, sodobno likovno umetnost. S kolegi, avantgardnimi literati, je v poznih dvajsetih letih v Sankt Peterburgu ustvaril svoj teater, ki ga je manifestativno označil kot OBERIU (Društvo realne umetnosti). Vzpostavljena je bila močna vez med likovnim in gledališkim ambientom. Šum na odru, detajl na gledališkem kostumu ali posamezni rekvizit niso toliko odrski elementi, temveč dejanski aktanti. V tem gledališču je pomembna razlika med objektivnim in subjektivnim: kaj je objekt na odru in kaj je tisto, kar je objektivno. Asociacija, ki se sproža ob tem, ko se pogovarjamo o Harmsu, je risba, ki jo je narisal: muha leti proti portretu. Gre za strip v dveh slikah, muha preleti glavo tako, da se en del glave dvigne. Njegove strukture so označevale sistem otroškega preigravanja družbenega nezavednega, v katerem se je prostor igre vedno bolj vzpostavljal kot realen. Jelizaveta Bam to nevarnost udejanja s fikcijo, preigravanjem konkretnega in abstraktnega s sprotnim ustvarjanjem preprostih zgodb in vokalnih situacij. Ob tem gre za vprašanje identitete in eksistence.
Tvoja dva osnovna izraza sta gib in likovnost. Kako gre to skupaj?
Vedno sem se navezovala na likovnost, na sliko in gib, predvsem v povezavi s plesom. Včasih smo najprej sestavili slike, podobe in potem je nastajal tekst skozi sam proces skupaj z igralci. Ustvarjali smo skozi podobe in ideje, včasih smo za to vzeli določene citate, drugič so bili to korespondenca v pismih ali odlomki iz življenja. Ko smo obravnavali Molierja, smo vzeli iz njegovega časa konkretno bližino filozofije Descartesa, Pascala. Potem smo začeli delati s konkretnim dramskim tekstom. V prihodnje - upam, da bo Muzeum obstal, ker tega nikoli točno ne vem - se bomo ukvarjali s filozofi.
Tvoj prejšnji projekt je Striček Vanja. Ima to kak globlji pomen?
Leta 2008 sem si zastavila, da bom obdelala ruske avtorje, Čehova in potem Harmsa. Naslednje leto bom delala kombinacijo dveh že uprizorjenih predstav. Prva je bila Zimska pravljica Williama Shakespearja (2007) in nato Striček Vanja od Čehova (2008). Tretje leto bo sledil sintezni projekt ali sklep trilogije, ki bo ohranjal strukture Shakespearja in Čehova, vendar konkretno razen naslova z vsebinami teh dveh dram ne bo imel ničesar skupnega.
Zakaj si se odločila za Molierja, Shakespearja, Čehova, ki so izrazito klasični avtorji?
Muzeum je avtorsko gledališče. V nekem trenutku sem si želela otežiti situacijo tako, da sem si rekla, da bom režirala klasične dramske tekste. Sicer sem si pri tem delu vzela manj svobode v primerjavi s poetiko Muzeuma v prejšnjem obdobju, ko smo si zgodbe izmišljevali. Tu sem se omejila.
Pred gledališčem si se bolj izpostavljala na likovnem področju ...
Res je, v tistem času sem naredila dva večja mednarodna projekta, ki sta se vezala na site-specific in na teoretsko platformo. Projekt Memory (w)hole je bil na gradu, leta 2005 pa sem sodelovala v projektu Gesta v evropskem kulturnem izročilu v soprodukciji z ZRC SAZU. Iniciator je bila Fabbrica Europa iz Firenc, ki je povabila Muzeum k projektu kot partnerja in mene kot kustosinjo. Potem je sledil prenos razstave Memory (w)hole v Muzej sodobne umetnosti v Skopju in v muzej v Banjaluki. Nato je sledila nova mednarodna razstava Paperwork v sodelovanju z Mestnim muzejem Ljubljana.
Eden od tvojih najodmevnejših projektov je bil leta 2003 v Moderni galeriji ...
Delala sem kot producentka z likovno umetnico Majdo Gregorič ter pisateljico in konceptualno umetnico Lelo B. Njatin, ki sta zasnovali gledališki performans. Vsebina projekta je bila povezana s praznino v čakanju, hkrati z neko prežečo ostrino (to so glineni žeblji, ki so se stopili na dežju). Odločila sem se za projekcijo teksta na pročelje Moderne galerije. Spomnila sem se neke stare fotografije, na kateri vidimo pred Moderno galerijo ribnik - sama si ribnik vedno predstavljam okrogel, ta pa je bil pravokoten. Ob ribniku so bile postavljene palme, to je bil čas Ljubljane, ko so se pojavljale palme. Pozimi so jih spravili na toplo, potem pa je to nekako zamrlo, ribnik so odstranili, zdaj je tam travnik s forma vivo. Zdelo se mi je zanimivo, da bi ta element vode rekonstruirali. To smo naredili kot projekcijo gladine vode, na kateri so bile črke. Čez noč smo v sodelovanju s podjetjem SCT oblekli celotno pročelje Moderne galerije v gradbene odre, prevlečene s platnom, na to pa smo potem projicirali tekst. To je bil projekt, ki je živel v smislu svoje pojavnosti 48 ur.
Tvoja posebnost so tudi enkratni dogodki, eden izmed takšnih dogodkov je bila tudi sakralna instalacija ...
To je bilo predvsem povezano s svetim Frančiškom in njegovo zgodbo. Postavitev instalacije se veže na Frančiškov radikalni performans povezan z očetom in na meditativni dialog s ptiči, njegovo ljubljeno, svetlobo dneva in noči. Seveda nisem pričakovala, da bom naredila sakralni meditativni prostor, kamor bodo ljudje prišli in meditirali. Ljudje so me spraševali, zakaj je ta projekt omejen na tako kratek čas. Ko sem postavljala projekt, sem seveda vedela, kaj približno postavljam. Če pa bi pred tem vedela, koliko miru ta projekt dejansko sproža, bi ga verjetno koncipirala za več dni. Projekt se je izpel v pozitivnem smislu, ko smo zjutraj prižgali luči, so ljudje prišli in kupovali knjige z instalacije. Prodali smo veliko knjig po simbolični ceni, dejansko pa to ni pomenilo kupovati knjige, temveč so bile knjige rešene, ljudje so reševali knjige.
Kdo so konzumenti vaše umetnosti?
Sprva smo imeli predvsem študente in splošno publiko iz mesta. Z leti, recimo po petih letih, pa smo imeli že svojo izbrano publiko. Potem se je Muzeum bolj posvetil likovni umetnosti, sledila so tri leta likovnih dogodkov. Ne morem reči, da smo v tem času izgubili gledališko publiko, ampak smo spremenili določene strukture. Ob tem je umanjkala tipična prepoznavnost gledališča, povrhu vsega smo se lotili še repertoarnega programa Shakespearja, Čehova, kar pa spet ne pomeni, da smo izgubili svojo publiko. Prišla nas je gledat drugačna publika. Zdaj se znova ustvarja specifična publika gledališča Muzeum.
V organizacijskem pogledu so se neodvisni zavodi z leti strukturirali, Muzeum pa se kljub dolgoletnemu obstoju ni. Zakaj?
Muzeum je bil uspešen do leta 2002, ko ga je odlikovala avtorska poetika. Potem smo naredili program za naslednjo triletko, a je bil prenizko finančno ovrednoten za to, da bi Muzeum sploh lahko najel enega samega človeka. Muzeum je že imel pisarno od 1995 do 2001, potem smo podpisali triletno pogodbo. Po tej pogodbi sem videla, da ne bom mogla zaposliti vodje projekta.