Letošnji nagrajenci Sklada Staneta Severja

Severjeve nagrade so med slovenskimi igralci zelo cenjene, zato so njihovi dobitniki nanje posebej ponosni, pojasnjuje koordinator škofjeloške izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti Marko Črtalič. Kot pravi, so Severjeve nagrade po svojem pomenu druge ali tretje nagrade za igralske dosežke v slovenskem merilu.

Posebnost je v tem, da se Severjeve nagrade podeljujejo tako profesionalnim kot tudi ljubiteljskim igralcem in tudi najboljšim študentom dramske igre. Dobitnike prestižne nagrade je letos izbrala žirija v sestavi predsednice Damjane Černe in članov Staše Mihelčič, mag. Tee Rogelj, Branka Šturbeja in Alenke Bole Vrabec.

Nagrado za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih prejme Pia Zemljič, članica umetniškega ansambla Slovenskega ljudskega gledališče Celje, in sicer za vloge v SLG Celje in v Mini teatru. V Celju je nastopila kot Meg v komediji Sleparja v krilih Kena Ludwiga (režija Boris Kobal, premiera 30. 11. 2012), Vdova Quin v komediji Največji frajer zahodnega sveta Johna  Millingtona Synga (režija Janez Pipan, premiera 22. 2. 2013), Laina v ljudski igri Gospodar Puntila in njegov hlapec Matti Bertolta Brechta in Paula Dessaua (režija Nebojša Bradić, premiera 10. 5. 2013) in Vodja v praizvedbi drame Krči Mika Bartletta (režija Jure Novak, premiera 13. 9. 2013), v Ljubljani pa je bila Pia v komorni uprizoritvi Zapiranje ljubezni Pascala Ramberta (režija Ivica Buljan, premiera 25. 8. 2013).

Pia Zemljič že leta dokazuje, da je natančna, študiozna in zanesljiva interpretka širokega dramskega razpona. Na prvi pogled puritansko in sramežljivo Meg v Sleparjih v krilu oblikuje s spremenjeno lego glasu in umirjenimi, mehkobnimi, skoraj upočasnjenimi gibi – tako ustvari videz prostodušne in naivne provincialne lepotice, ki zarisuje vzporednice s filmom Nekateri so za vroče. A Meg je vse kaj drugega kot puhloglava naivka, kar nam da Pia Zemljič vedeti, ko recitira Shakespearja – takrat uzremo njen »pravi jaz«, nadarjeno, bistro in odločno žensko, ki prerašča provincialne okvirje.

Povsem drugačna, mesena in izkušena je njena Vdova Quin v Največjem frajerju zahodnega sveta. Igralka vaške odpadnice ne zasnuje kot žrtev, temveč kot zagonetno in pretkano samohodko, kot samozavestno žensko, ki sicer hrepeni po moškem, a hkrati moč črpa prav iz samote in izoliranosti. Pia Zemljič zahtevno Syngevo besedilo podaja z govorno bravuro, naravno in tekoče.

V vlogi dekle Laine v Brechtovi ljudski igri se izkaže kot interpretka songov ter zabavljaška, agitatorska, ostra in polemična komentatorka, kot Vodja v Krčih pa je vseskozi hladna in obvladana, prava poosebitev razčlovečenja v multinacionalkah, a ob tem tudi povsem realna oseba. Občutek groze nas navda prav ob njeni umirjeni artikuliranosti in vljudni brezosebnosti, ob odsotnosti vsake strasti in empatije.

Izjemno sodobno, vznemirljivo, intimno kreacijo Pia Zemljič zasnuje kot Pia v uprizoritvi Zapiranje ljubezni. V prvem delu je nema priča partnerjevega brutalnega slovesa, je Telo, ki besede sprejema kakor udarce, ki lahko le ječi, se krči v histeriji, se skuša umiriti, umakniti, na mestu ubežati – otrpniti v bolečini. Drugi del predstave je uro trajajoč Piin monolog. V njem je zares mojstrska – suvereno, niansirano in nezmotljivo se giblje med čustvi in besedami ljubezni, jeze, prezira, ironije, strasti, posmeha, obžalovanja, razkrinkavanja ... Pia nas povsem prepriča – kot lik, kot Ženska in kot igralka.

***

Primož Pirnat / foto Pia Zemljič
Nagrado za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih prejme Primož Pirnat, član Mestnega gledališča ljubljanskega, za vlogo Petruccia v komediji Williama Shakespearja Ukročena trmoglavka (režija Anja Suša, premiera 14. 2. 2013), in dve vlogi iz dramskega cikla Carla Sternheima Iz junaškega življenja meščanov – vlogo Benjamina Mandelstama v meščanski veseloigri Spodnjice in vlogo Wilhelma Kreya v igri '1913' (režija Aleksandar Popovski, premiera 25.9.2013).

Z vlogo utrujenega in obubožanega Petruccia, bodočega moža Ukročene trmoglavke, hčerke bogatega plemiča, Primož Pirnat vseskozi dokazuje brezmejne možnosti igralčevega telesa. Prepričljiv je v svoji inovativnosti, v zmernem dolivanju resnega komičnega materiala, v postopnem plastenju svoje vloge. Interpretacija Shakespearove igre v režiji Anje Suša je zasnovana angažirano in dinamično, v ospredje postavlja kontroverznost vélikega avtorja zaradi položaja žensk; in v ironiziranju téme uprizoritve je s svojimi pospeški, zamrznitvami in izstopi Primož Pirnat nepogrešljiv in nenadkriljiv del te sodobne in sveže predstave Mestnega gledališča ljubljanskega.

V slovenski praizvedbi iger nemškega dramatika Carla Sternheima iz dramskega cikla Iz junaškega življenja meščanov je Pirnat oblikoval dve vlogi. To je zgodba o silovitem materialnem vzponu in o strahovitem moralnem polomu izmišljene meščanske družine Maske v režiji Aleksandra Popovskega. 

V 'meščanski veseloigri' Spodnjice je Pirnat dolgočasni frizer Benjamin Mandelstam, ki se v igri znajde zaradi incidenta, izgube spodnjic lepe Luise. Ta v njem vzbudi neustavljivo ljubezensko slo. In Primož Pirnat z odlično mero karikirane neprizemljenosti okrepi komični domet igre in eksplozijo situacijske komedije; poleg prvorazredne komičnosti in tudi že burlesknosti pa z izbranimi igralskimi sredstvi in z wagnerjansko razčustvovanimi občutji ponudi ostro kritiko svojega in tudi našega časa.

V igri v treh dejanjih '1913' Primož Pirnat kot Wilhelm Krey, tajnik lastnika tovarniškega in trgovskega imperija vtisne delu pomemben in tudi simbolni pečat. V letu, ko se obeta vojna, v prostem času analizira 'mednarodni kapitalizem' in pot do 'novega nemškega človeka' in s svojo prezenco in natančno igro gledalcu v središču bleščečega univerzalnega salona 'generalnega direktorja' slika kritično-realističen prikaz vzpona brezdušno preračunljivega kapitalističnega povzpetnika. In čas stotih let v gledalcu vzbudi vzporednico z današnjim časom.

Primož Pirnat z vsako novo kreacijo dokazuje, da je igralec izjemnega razpona, suveren, senzibilen, duhovit in sodoben; je vsestranska gledališka osebnost očarljivih in izvirnih energij, ki je v sedeminpetdesetih gledaliških vlogah razvil odlično podobo igralske raznolikosti.

***
Nagrado za igralsko stvaritev študenta dramske igre (AGRFT) prejme Benjamin Krnetić vlogo Helikona v Camusovi Kaliguli, diplomski uprizoritvi 8. semestra dramske igre (režija Tjaša Črnigoj, premiera 15. 6. 2013).

Benjamin Krnetić je lik zasnoval sveže in inovativno. Njegov Helikon je sklonjen, zgrbančen, giblje in oglaša se čudno, presenetljivo, že skoraj smešno, včasih se sredi poze ustavi, smeje se dolgo, predolgo. Krnetić Helikona premakne v drug prostor in čas, a je hkrati vedno prisoten, kakor ura s kukavico – vsakih toliko se prikaže, pogleda, kaj se dogaja, ter se spet umakne. Tak je vse do Kaligulovega konca – takrat Krnetićev Helikon kakor zvest pes brezpogojno varuje gospodarja in trpi skupaj z njim; ni ga strah, ljubljenemu gospodarju je še vedno pripravljen slediti. Zadnji monolog poda mirno, pa vendar tudi napadalno. Strastna, agresivna, ironična figura.

***
Nagrado za igralsko stvaritev v slovenskem ljubiteljskem gledališču prejme Matej Čujovič, član KD Loški oder Škofja Loka, za vlogo Benedicta v melodrami Igre je konec Simona Graya (režija Jaša Jamnik, premiera 25. 9. 2013).

Benedict je zahteven lik, psihološko kompleksna podoba alkoholika, notranje razkrojenega in zatekajočega se v samoprevaro, laži, iskanje krivde zunaj sebe, samopomilovanje in ljubosumje. Od interpreta terja precizni študij in obvladovanje odrskega metjeja. In prav tak je Matej Čujovič – kreativen ustvarjalec v vseh segmentih odrskega nastopa. Z mizanscenskim obvladovanjem soigre in gestike ter s psihološkimi odtenki in preciznim odrskim govorom ustvari večplasten, zaokrožen in psihološko intenziven lik, ki se gledalca dotakne. Pri tem prihajata do izraza tako Čujovičeva tenkočutna sposobnost vživljanja kot tudi resen pristop do lika. Ko Matej Čujovič dramsko osebo spozna in začuti, ta z njim zaživi polno, resnično in nekompromisno.

***
Nagrade bo Sklad Staneta Severja, ki je bil ustanovljen v spomin na legendarnega gledališkega in filmskega igralca, podelil drevi ob 18. uri na Loškem odru v Škofji Loki, kjer je Sever 4. decembra 1970 odigral premiero monodrame Krotko dekle avtorja Fjodora Mihajloviča Dostojevskega. Umrl je dva tedna kasneje, 18. decembra 1970, po nastopu v Ribnici na Pohorju.

Kot je 43 let po njegovi smrti poudaril Črtalič, je "ime Staneta Severja še vedno živo, še vedno odmeva v slovenskem gledališkem in filmskem življenju". Tako kot v Škofji Loki pa se ga vsako leto spomnijo tudi v Ribnici na Pohorju, kjer danes poteka Severjev dan.