Ay, Carmela! je relativno mlad tekst sodobnega avtorja. Dogajanje je postavljeno v čas španske državljanske vojne. Potujoča varietejska igralca Carmela in Paulino se znajdeta na ozemlju, ki so ga zasedli frankisti, pod pritiskom zunanjih okoliščin pa morata sprejeti vsak svojo življenjsko odločitev. Kako vi doživljate Carmelo?

Bila sem zelo vesela, ko mi je direktorica Gledališča Koper Katja Pegan povedala, da bom igrala to vlogo. Sploh v tem času se čutim blizu Carmeli. Tudi ona se je v svojem času, sicer v avtorjevi domišljiji, borila za nekaj, za kar se danes skušam boriti sama.

Zanimivo pri njej se mi zdi predvsem, da njeno herojstvo ni plod razumske odločitve ali načrta. Pravzaprav je samo sledila svojim vzgibom in čustvom, svojemu srcu, vesti, etiki ali morali. Najbolj navdušujoče pri njej je, da je dejanje, ki ga je naredila, prišlo iz nje same, popolnoma nenačrtovano. To je bilo po igralski plati tudi najbolj zahtevno.

Zato se mi zdi Carmela krasen in kompleksen lik. Za igralko je lep izziv. Predvsem pa mi je všeč, ker je čustvena in ima "jezik pred možgani", kot smo radi rekli na vajah. Mislim, da je to tudi stična točka z mano. Sama imam večno težavo, da sem včasih preveč iskrena, da me vodijo čustva. Po tej plati sem se Carmeli čutila blizu.

Menite, da igra odpira tudi vprašanja umetnikove svobode oziroma zlorabe umetnosti s strani oblasti?

Umetnosti zame brez svobode ni. Carmela se odloča med tem, ali naj ostane zvesta svoji umetnosti, svojemu ustvarjanju in svobodi in za to tvega življenje, ali pa naj v strahu za svojo eksistenco tako kot Paulino popusti, se podredi režimu, ki umetniško ustvarjanje prireja sebi v korist ter dela za preživetje in po nareku drugih.

A ta druga pot privede do tam, kjer je Paulino, ko pravi: "Meni je hujše, kot če bi bil mrtev". Pomeni, da samemu sebi napišeš obsodbo, da preostanek življenja ne živiš ne osebno, ne umetniško, ne ustvarjalno, pač pa tako, kot hočejo drugi, da te v svojem delu torej ni. Kaj je hujše? Živeti tako, ali umreti kot Carmela, ki temu ni mogla podleči?

Danes se, kot vidim, odpirajo podobna vprašanja. Režim želi kulturo podrediti svojim potrebam, nivo kulture pada. Na umetniku je, da se odloči, ali bo ostal zvest svobodi in vztrajal kljub posledicam, ali pa bo zaradi strahu sprejel kompromis.

Zdi se mi, da se ne jaz ne Carmela za to drugo varianto ne bova odločili. Tako kot ona tudi sama ne razmišljam o posledicah. Mislim, da človek umre v sebi, če se tako proda. Tega si sama ne želim in tudi Carmela v zgodbi ne.

Umetniki so na aktualnih protestih močno prisotni. Kakšna je po vašem prepričanju danes vloga umetnosti v polju družbenega aktivizma?

Carmela za svojo odločitev tvega življenje. Danes tvegaš na drugačen način. Grozi ti denimo, da boš ostal brez dela.

Osebno mi je sicer vseeno, kdo je na oblasti. Vendar si danes, če ne razmišljaš tako kot sedanji oblastniki, takoj označen kot "komunajzer", rdeč, zombi ali ne vem kakšen. Tega ne razumem. Je torej 80 odstotkov državljanov zombijev? Smo vsi levi fašisti? Nivo politične kulture je danes grozljiv. Delitev, kot jo poznamo v Sloveniji, je nepotrebna in metanje peska v oči.

Nekdaj, govorim o obdobju od začetka osamosvojitve dalje, se je kultura vsaj spoštovala. Delali smo krasne predstave, hodili na mednarodne festivale, našo državo smo predstavljali kot eno gledališko najmočnejših držav. Spominjam se, ko so nam v Južni Ameriki 13 minut stoje ploskali. V naši majhni državi je bilo gledališče na strahotno visokem nivoju. Kjerkoli po svetu smo bili, so nam to povedali. To ni pomembno le zaradi naše identitete, je tudi način, kako se predstavljamo svetu.

To zdaj umira, kar je grozljivo. Kdo smo, če izgubimo to? Bom morala sama kot umetnica znižati nivo svojega umetniškega ustvarjanja zato, da bo to všeč oblastnikom? In to zato, ker se je oblast odločila, da umetniških stvaritev ne bo več podpirala. Stvaritve, ki niso komercialne, a imajo umetniško vrednost, država na nek način mora podpreti. Pa tega ni veliko in umetniki tega nikoli nismo izkoriščali. Kolikor denarja so nam dali, take produkcije smo delali.

Če te podpore ne bo več, bom sama lahko ustvarjala le komercialne projekte. Vendar rabimo umetniške stvaritve, ki bodo šle preko meja. Tudi zato, da lahko kot narod pokažemo, da smo nekaj vredni, da se pri nas ne dela samo kulture najnižjega nivoja. Tu vidim v polju umetnosti danes težavo, na nas pa je, ali se bomo uklonili, ali pa bomo ustvarjali, delali in se trudili dalje. Sama menim, da se moramo boriti naprej, biti aktivni državljani. Zahtevati moramo nazaj samostojno ministrstvo in ministra, ki osebno in strokovno ve, kaj je kultura.

Pri vlogi Carmele ima veliko težo glasba, podobno kot v igri Parole, parole, ki jo je to sezono postavil ansambel Gledališča Koper in v kateri igrate glavno žensko vlogo. So vam kot šansonjerki vloge, ki vam omogočijo, da jih tudi odpojete, še posebej pri srcu?

Sem igralka in obožujem igranje različnih stvari. Prepričana sem, da ima vsak igralec več plati. Rada imam transformacije, raziskovanje, znotraj sebe skušam najti čim več različnih likov. Glasba me sicer spremlja že dolgo časa, podpirali so me že profesorji na akademiji in začela sem peti in se izobraževati.

Danes, ko si tisti, ki so na oblast, kljub krizi privoščijo denar za dodatno izpopolnjevanje in se umetnikom po drugi strani marsikaj očita, lahko povem, da si od srednje šole naprej vsa dodatna izobraževanja plačujem sama, od plesnih tečajev, flamenka in tanga do učenja solo petja, vsega, kar mi zdaj pride prav, da lahko slovenskemu prostoru pokažem kaj kakovostnega. Bilo je veliko odrekanja, za dodatna izobraževanja sem porabila večino prostega časa, a zdi se mi pomembno, da lahko publiki dam najboljše, kar znam in zmorem.

Glasba me je, če se vrnem nazaj, nekako spremljala. Rada raziskujem, kako se povezuje z gledališčem, še bolj kot muzikal me zanimajo napol dramske predstave s petjem. Parole, parole so sicer dosti bolj kabaretske. Čeprav v igri pojem uspešnice s festivala popevke Sanremo, zvenijo te precej bolj igrano, skoraj, kot da bi tekst odpela, namesto, da bi ga povedala.

V Carmeli ima glasba popolnoma drug pomen. Tam je pomemben Carmelin notranji zlom. Krivic, ki jih gleda, ne more več prenesti. S Paulinom pred fašisti izvajata naročeno predstavo, kar jo ves čas muči; da to umetniško nista ona dva, da ona sama kot človek ni to. Sama si tega ne želi početi, a čuti, da nekako mora, malo tudi zaradi Paulina, ker vidi, kako prestrašen je. Med kvazi varietejem se vse v njej lomi, do finalne pesmi, ki jo zapoje skupaj z ujetniki, ki čakajo na usmrtitev. Petje jo na koncu osvobodi.

Predstava je nastala v koprodukciji z beograjskim gledališčem Atelje 212 in je dvojezična. Tako vi kot Branislav Trifunović, ki igra Paulina, govorita v materinščini. Je to za vas prva dvojezična predstava?

Da.

Kako ste doživljali njeno ustvarjanje?

Bili smo malo skeptični, predvsem glede tega, koliko bova drug drugega motila. Sama sem imela skoraj več težav, ker kar dobro govorim srbsko. Ko pa sva začela delati, sva se krasno ujela. Rekla sva si, morava igrati, kot da govoriva isti jezik.

Mislim, da sva res dosegla, da je videti tako, kot da bi govorila v istem jeziku, in da "stvar teče". Se mi zdi pa lepo. Zakaj pa ne? Tudi v španski državljanski vojni so se na strani republikancev borili ljudje od vsepovsod. Morda je tudi to v kontekstu, da sva tudi midva kot mož in žena iz različnih narodov.

Zahtevajo pa take predstave veliko več koncentracije v jezikovnem smislu. Tekst mora igralec res precizno in do potankosti točno povedati. Če je repliko obrnil, sem imela v slovenščini včasih težave. Kdaj se lahko znajdeš, kdaj pa težje.

Igralska sezona se preveša v drugo polovico. Že imate načrte za naprej? Boste še sodelovali z Gledališčem Koper?

Upam, da se bo našel kak način. Mislim, da je bila sezona plodna, da smo krasno sodelovali, naredili par krasnih zadev in da smo vsi zadovoljni, Katja, gledališče, jaz sama in sodelavci.

Kar žal mi je, da se poslavljam. Upam, da bom tu lahko vsaj še kot gostja. Vem, da je danes to zelo težko. Svobodnjakom so po novem vsa vrata profesionalnih gledališč zaprta, ker stanemo. Kakovost več ne šteje, šteje le denar. Tudi direktorji goste težko najemajo, uporabljati morajo igralce, ki so v gledališčih zaposleni.

Situacija je slaba. Predvsem ko razmišljam, koliko se človek da, koliko dokaže in naredi, na koncu pa mu nekdo zapre vrata. Če si v tem, za kar si celo življenje živel in kar dojemaš kot svoj klic, onemogočen, je to kar huda stvar.