LGL, 8. 9. 2011

Lailin dnevnik

Lutkovno gledališče Ljubljana, Martina Maurič Lazar in Gregor Lorenci: LAILA, premiera 6. september 2011.
:
:

foto Gregor Lorenci

ONCE, THERE WAS A GRINNING MAN. HE WAS GRINNING SO HARD, THAT ONE DAY, HE BECAME A SHARK.


Kaj je to?
Tečeš,
skočiš,
plavaš, se potopiš,
potem pa te sreča,
poljubi
in povabi na solato.
Kaj je to?


Natančno se spomnim trenutka. Bila sem še zelo majhna, stala sem na mestu, kjer danes raste višnja. Na roko mi je priletela muha. »Kaj je to?« Rekli so mi, da je to muha enodnevnica. Nisem spraševala naprej, saj sem se je v tistem trenutku dotaknila in jo z okornimi otroškimi prsti nehote zmečkala. Bilo mi je grozno in žal, postalo mi je jasno, da se mora očitno vsak dan najti nekdo, ki muhi enodnevnici konča življenje, če ji sami še ni uspelo umreti.


DANES POJEDLA SVOJ ZADNJI ČIPS!


Moti me moška neprilagodljivost in panični strah pred odgovornostjo in staranjem.
Moti me ženska histerija in pomanjkanje poguma in hazarderstva.


Kdo je to?
Samo slutiš ga,
včasih srečaš,
a veš,
kakšen sladoled
ima rad.
Kdo je to?


V tem delu predstavljamo torte in biskvite. Brez kesanja se prepustite paradižnikovi torti brez sladkorja (str. 306) ali kolaču z jabolčno omako (str. 304). Če preštevamo kalorije, je modro, da se pri drugih posladkih izogibamo stepeni smetani. Zmanjšajmo količino lešnikov ali orehov, prav tako razpolovimo količino majoneze, namesto tega uporabimo navadni jogurt. Uporabimo lahko tudi lahek kremni sir ali posneto mleko pri vseh posladkih, ki zahtevajo te sestavine, s čimer zmanjšamo količino maščob in kalorij.


(R. M. Rilke:
Devinske elegije
Druga elegija)

Vsak angel je strašen. In vendar, gorje mi,
pojoč vas izzivam, ker vem za vas, ptice duše,
skorajda smrtne.


Pridi zjutraj
in počakaj.
Čista bom, umita
in spočita.
In bova šla.
Visoko bova splezala
in se le za hip odločevala,
kako in kdo
bo skočil prvi.
In tokrat te
ne bom pustila zmagat.
Ker mi je dolgčas,
sami,
gledat te, kako letiš.
Ostala bom še malo gor.
Počasi si bom
vzela čas in ga
prosila, naj bo
malo z mano.
En kup stvari
si imava za povedat.
Da bom lahko potem,
ko pridem te pogledat,
šla skakat s tabo
kadarkoli.
In še čakat ne bo treba.


Moški in ženska sta dva nemira, ki iščeta svojo mirno polovico.
Moški izbira, ženska izbere.
Oba iščeta.
Najdeta redko.
Če sploh.


Sediva, je rekla.
Glej, je rekel.
Vidim, je rekla.
Ostani, je rekel.
Nisem se še vrnila, je rekla.
Me ljubiš?, je rekel.
Lačna sem, je rekla.
Strašim te, je rekel.
Slabo mi je, je rekla.
Ne grem, je rekel.
Še prišel nisi, je rekla.
Brezupno je, je rekel.
Kako sem se lahko tako izničila?, je rekla.
Kje si?, je rekel.
Kam sem šla?, je rekla.
Hočem te, je rekel.
Ne morem se več zgubljat, je rekla.
Nisem sposoben stat, je rekel.
Zakaj si?, je rekla.
Hotela si me, je rekel.
Izmislila sem si te, je rekla.
Izbriši me, prosim, je rekel.
Bom, je rekla.
Dobra si, je rekel.
Ljubim te, je rekla.
Dober večer, kaj boste, gospodična?
Naročila sem si srednje krvav biftek.


DANES SEM RES POJEDLA SVOJ ZADNJI ČIPS!


Moje ljubosumje se izmika vsaki kontroli. To je strašna bolečina. Pod njegovim vplivom sem sposobna velikih neumnosti. Na moške nisem ljubosumna. Zavidam jim. Brez bolečine.


”Zavlekla se bom
v sonce in mislila
na nič.
Obleko si bom strgala,
lase si bom razdrla ...
Umrla bom drugače,”
sem se ji tja zadrla.
”In ko bom spet nazaj,
izbrala bom zeleno.
Je morje modro
in ponos rdeč,
a jaz, oprosti, draga,
tako ne morem več.”


Misliti na bolečino je kot zavijati se v topel, grob šal. Ogromen bel plet iz poceni volne. Pika te in ti draži kožo, vsakih nekaj sekund izzove srbečico, utrujeni členki prstov se ga prezebli oklepajo, a toplota kot da ne more doseči tvojih do kosti premraženih smislov. Nesmiselno dejanje, res. Treba je biti izbirčen in se izogibati poceni stvarem.


Moško najbolj smešno stanje je ošabnost. Krčevito vztrajanje na trenutni resnici, ki jo mora na vsak način izraziti, je v kombinaciji z nesposobnostjo pregleda nad situacijo, samozavedanja in humorja, večinoma komično do pomilovanja.
Tragikomika ženske je v njenih neuspešnih poskusih prikazovanja lastnosti in sposobnosti, ki jih nima. V njeni nepomirjenosti s tem, kar v resnici je.


Stojim, je rekel.
Ne zmorem, je rekla.
Ne vem, je rekel.
Moral bi, je rekla.
Snemi očala, je rekel.
Oviraš me, je rekla.
Molči, je rekel.
Sanjaš, je rekla.
Upiraš se mi, je rekel.
Spreminjaš me, je rekla.
Sama si, je rekel.
Ni me, je rekla.
Snemi si očala, je rekel.
Vidiš veter?, je rekla.
Cvetim, je rekel.
Sušiš se, je rekla.
Hočem sladoled, je rekel.
Snemi si očala, je rekla.
Njeni lasje so dolgi, je rekel.
Rada imam pomlad, je rekla.
Kje si?, je rekel.
Ni te, je rekla.
Snemi si očala, je rekel.
Ne maram njenih las, je rekla.


Ali se moramo odreči pitam, tortam in sladkarijam, ker naj bi bile tako mastne in kalorične? To se sprašujejo vsi, ki skrbijo za svoje zdravje. Posladki so lahko del zdrave prehrane, če se zadovoljimo z manjšimi obroki, ob tem pa uživamo v vsakem grižljaju. Posladki dopolnijo uživanje ob naših obrokih. Četudi strokovnjaki za prehrano priporočajo, da obrok zaokrožimo s svežim sadjem, pa ne nasprotujejo, da se prepustimo skušnjavi ... vendar le, če smo pri tem zmerni.

Počakaj, je rekla.
Prestopi, je rekla.
Skačem, je rekla.
Goljufaš, je rekla.
Prav imam, je rekla.
Pojma nimaš, je rekla.
Preveč ga je, je rekla.
Radiraj, je rekla.
Všeč si mi, je rekla.
Prostaška si, je rekla.
Hočem biti še bolj, je rekla.
Niti pljuniti ne moreš, je rekla.
Ne verjameš vame, je rekla.
Preziram te, je rekla.
Všeč si mi, je rekla.
Varam te, je rekla.
Ne pustiš se mi, je rekla.
Gnusiš se mi, je rekla.
Privlačim te, je rekla.
Pojma nimaš, je rekla.
Dobro si me naučila, je rekla.
Prostaška si, je rekla.
Všeč si mi, je rekla.
Varaš me, je rekla.
Kradem ti sanje, je rekla.
Tam ne, je rekla.
Pametnejša sem, kot si misliš, je rekla.
Zaboga, je rekla.
Tega ne boš nikoli razumela, je rekla.
Vzemi ta kalejdoskop, je rekla.
Neumna si, je rekla.
V mojem očesu si, je rekla.
V tvoji glavi sem, je rekla.
To je to tvoje nerazumevanje, je rekla.
Tako neumna si, je rekla.
In vendar si mi všeč, je rekla.
Oprostite, je tukaj prosto?


ZGUBLJAM SE, PA SPLOH ŠE NIKAMOR NISEM ŠLA.


Ogromno božje šestilo dela natančne, tanke in počasne kroge na Staroměstském námesti. Obkroža dni, dela koledar. Sonce je, zelo lep dan, gledam ga od zgoraj, od tam, kjer je on. In mi je všeč, da so krogi tako fini. Ne bojim se višine, lepo je in počasno. Mirno.


Danes sanjam brez razloga.
Oči so zlepljene in duh počiva.
Ni pesmi, ni podob,
le slika se v oranžno barva
in me kliče v prazno,
kjer me ni.
Se zdi, da sem,
ko jo pobožam, da zbeži.
In se mi vrne in me vabi,
ne gre in ne odneha,
ker pravi, da je tu
in da bo z mano.


Angelska torta.
Biskvit pripravimo po osnovnem receptu. Jajčne beljake stepamo, da dobimo trd sneg. Rahlo ga vmešamo v testo. Pečemo v pečici. Vzamemo iz pečice. Razrežemo na 2 plasti. Zmešamo 1 skodelico (250 ml) vanilijeve smetane in polovico breskev. Namažemo prvo plast biskvita. pokrijemo z drugo plastjo. Preostalo vanilijevo smetano namažemo na hladno torto. Po vrhnji ploskvi razvrstimo še preostale breskve. Obod okrasimo s praženimi mandlji. Postavimo v hladilnik za vsaj 1 uro.
SMRT ČIPSU!


SEZONSKI DOLGČAS

Rada bi imela
sobo za vsak letni čas.
Tako bi ukinila
sezonski dolgčas.
Bila bi
vedno sveža in
polna energije.
Imela bi voljo
do življenja.
Rada in pogosto
bi hodila med ljudi.
Lakirala bi si
nohte in si
prepevala popularne
pesmice. Oblačila
bi se v srce in
ne pazila preveč.
Kupila bi si rumen
dežnik in ga
večkrat zamenjala
za kaj drugega.
Pozabljala bi na
zmenke in jedla
veliko jagod in
sadja.
Goljufala bi pri kartah
in se smejala.
Prepuščala bi se
vetru in vedno
znova preštevala
ornamentke v
njegovi kopalnici.
Izmislila bi si
počitnice in se podpisala
kot Rusinja. Ali kot
Švedinja. Ali kot
Pink panter.
Igrala bi polo
na strehi sveta
in moj ležalnik
bi bil bele barve.
Dišala bi po
pravkar prebirani
knjigi in bila
bi zbirateljica
kuharic.
Bolščala bi v
sonce in moje oči
bi ostale mirne.
Plavala bi
v snegu in žitu
in moje telo bi
na trebuhu
zadovoljno slonelo
čez ograjo.
Pisala bi rimanice
za otroke in z nasmehom
poslušala sosedovo
trobento. Negovala
in božala bi velika
ušesa, ki bi še
sanje prerasla.
Sesekljala bi
peteršilj in pustila
baziliko celo.
Piškote bi zavijala
v bele robce in
jih zatikala v
poštne nabiralnike.
Modre, zelene, rdeče
in sive.
Opazovala bi
frnikule, ki bi
se igrale same
s sabo. Nogam
bi pustila misliti
po svoje in
uporabila bi kitajsko
tišino za svoj
vzglavnik. Imela
bi velika bela
vrata. Veliko
velikih belih vrat.
Vratarja nobenega.
V znak prijateljstva
bi z zvezdami
posadila svetilnik.
Priznala bi
premoč Indijancev
in risala
njihove sanje.
Okna bi
imela vedno odprta
in noč bi božala
moja velika stopala.
Oblike, krogi in
silhuete bi
bili jaz.
Bila bi
mirno cela
in nikoli prisotna.
Dolgčas.
Dolgčas.

LGL