Milan Jesih: Višnjev, ne Češnjev vrt
Z naslovom Višnjev vrt nadomeščamo naslov Češnjev vrt, ki se je sicer na naših odrih in v literaturi močno utrdil; tako močno, da se je zdela sprememba tvegana, ker da bi najverjetneje vnesla zmedo, in naj bi se potemtakem kazalo držati ustaljene nomenklaturne nalepke, najtudi je stvarno napačna. A bolje pozno kot nikoli: zdaj morebitno zmedo kar tvegamo, prepričani, da pri tako znamenitem avtorju in tako prepoznavnem naslovu ne more trajati dolgo in da tudi prav huda ne bo. Skladno s tem se seve vse omembe češenj – kot dreves in plodov – v besedilu spreminjajo v višnje.
Razgled po bližnjih deželah nam razkrije nekoliko pričakovano podobo. Vsi Slovani (in Romuni) imajo dosledno višnje, drugi pa povečini ne marajo za razliko; češnje imajo najbrž zato, ker je v naslovu nemara nerodno opisovati, da gre za 'kisle češnje', kakor bi morali Nemci, po katerih smo češnje prevzeli najverjetneje tudi mi, ali Angleži in Danci in zahodni Romani.
Če v izteku igre padajo češnjeva drevesa, nemara za njimi žalujemo bolj kot za višnjevimi. O okusih ne kaže razpravljati, a višenj le ne glejmo postrani: višnjev sadež je nič manj žlahten in primerno očuvan v slaščičarski umetnosti stoterno zmagovit.
Gábor Tompa, Georges Banu: Višnjev vrt in knjige
(Iz francoščine prevedla Danica Geršak)
Višnjev vrt, zadnje gledališko delo Čehova, govori o prehodu iz enega v nek drugi svet s prispodobo o uničenju sadovnjaka in njegovi bodoči uporabi v letoviške namene. Gre za žrtvovanje navidezno neuporabne lepote višenj, po katerih je posestvo slovelo, zaradi finančne koristi in razvedril, ki jih želi novi gospodar ponuditi morebitnim kupcem. Prispodoba spremembe! Kaj bi lahko bilo višnjevemu vrtu, ki ga posekajo, enakovredno danes? Kakšno izgubo doživljamo danes? To je bilo glavno vprašanje. Kateri višnjev vrt je žrtvovan?
Ko smo se sprehajali po stari biblioteki Strahov v Pragi med knjigami, vezanimi v belo usnje, ki vzbujajo občutek, kot da so fantomi nekega drugega, izginulega, ugaslega sveta, smo si rekli, da prav ta nenavadni prostor ponuja odgovor na naše vprašanje: biblioteka s knjigami vred je sodoben simbol višnjevega vrta, ki izginja. Prav zato bodo knjige tako prisotne v predstavi, ker so žrtve vsesplošne uporabe elektronske komunikacije.
Ob tej spremembi smo pomislili na grenak občutek menihov miniaturistov, ki so krasili stare knjige s slikami sijajne lepote, medtem ko je tiskarna Johannesa Gutenberga razmnoževala tekste v črno-beli tehniki, da je lahko zagotavljala razširjanje knjig, ki ga dotlej še niso poznali. Mar nismo tudi mi ob uporabi interneta danes podobni tem nekdanjim nostalgičnim menihom? Vse spremembe se udejanjajo z bolečino.
Ta Višnjev vrt je izpoved ljubezni do knjige in obenem zapis o njenem neizogibnem porazu ob vseh mogočih sodobnih preobratih. Ne moremo se jim upirati, lahko pa obžalujemo to lepoto, ki počasi izginja. Ta boleči prelom preveva vso igro. Ne bodimo neobčutljivi zaradi agonije knjige!
S scenografinjo Carmencito Brojboiu nas je še prav posebej navdihnila fotografija neke med vojno porušene angleške biblioteke, kjer se med razmetanimi, uničenimi knjigami izriše še nekaj silhuet bralcev, povsem neobčutljivih za katastrofo.
Knjiga sicer izginja, a ugodje, ki ga ponuja že vse od srednjega veka, bo ostalo, različno sicer, doživeto na drugačen način: vedno bodo bralci! Ne vstopamo namreč v obdobje barbarstva! Zaton knjige ni sinonim za žalosten konec branja!
Maja Borin: Labodji spev lepoti, ki izginja
Višnjev vrt je labodji spev, ne samo Antona Pavloviča Čehova (1860–1904), ki je z njim sklenil svojo umetniško in življenjsko poslanstvo, ampak tudi nekega obdobja in družbe. Atmosfera umiranja starega sveta, sečnje, ki bo neizogibno izbrisala nostalgične spomine, je pretresljivo podobna današnji situaciji. Otopelost, nesposobnost za angažirano delovanje, ujetost med nasprotujoče silnice osebnih želja in materialnih nujnosti. Življenje izpraznjeno bolšči v grozljivo in neznano temo ter golta posameznike, ki z otožno nostalgijo obujajo spomine. Vse, kar od »junakov« Višnjevega vrta ostane, so, kot pravi Denis Poniž, groteskne lupine. Če Čehovov pogled propadanja obrnemo k sebi, lahko v njegovem ogledalu družbe in posameznikov zlahka prepoznamo tudi sebe, Mariborčane, ki kolobarimo po lastnih ruševinah, in Slovence s svojo pokopano, zapufano in razblinjeno vizijo »balkanske Švice«. Propadanje srednjega razreda, ki je cvetel v zlati dobi Slovenije, res ne odzvanja na aristokratskih posestvih kot pri Čehovu, zato pa tem bolj glasno odmeva tišina praznih tovarn, dvoran, pisarn, ulic, prodajaln, družinskih hiš, igrišč … Na tem pogorišču so se že razmnožili poganjki, a to niso mlade sladko-kisle višnje, ampak globoko zakoreninjen pikajoči osat. »Odidemo in živa duša ne ostane tukaj,« pravi Ljubov Andrejevna, medtem pa v tišino že reže samoten in žalosten zvok gluhega padanja sekire po deblih. Čehova ne zanimajo politična, verska ali ideološka prepričanja, zanimajo ga ljudje in ironičen razkorak med tem, kar govorijo, in tem, kar so. »Ni odgovorov, je samo življenje,« pravi Čehov. In zaradi življenja, ki ne more več dihati v novem svetu brez slehernih človeških vrednot, se polnijo mednarodni vlaki. Izpraznjenost in praznina sta simptomatična spremljevalca našega časa. Višnjev vrt je prav zaradi preciznih in ostrih rezov, ki razgaljajo vse in vsakogar, ki razkrivajo nesorazmerja med idealom in kapitalom, iluzijo in realnostjo, iskanjem ljubezni, spominov in pozabe, ena najbolj razburljivih dram 20. stoletja. Banalna stvarnost se pri Čehovu skriva pod mehko poetičnostjo, boleča resnica za otožno simboliko. Skozi humor in satiro je mojstrsko slikal položaj človeka, ki se znajde v prelomnih življenjskih situacijah. Kot le malokdo je vedel, kako se jokati in smejati hkrati, verjetno je tudi zato Višnjev vrt podnaslovil kot komedijo. 
Če odpihnemo prah iz našega arhiva, opazimo zanimiva dejstva, najprej, da je od zadnje uprizoritve Čehova na mariborskem odru minilo že 18 let, in nato, da sta bili (z izjemo enodejanke Medved v otvoritveni sezoni gledališča leta 1919/20) v repertoarno produkcijo uvrščeni samo dve njegovi drami – Tri sestre (leta 1925, 1968, 1978) in Striček Vanja (1921, 1974, 1997). Režijo prvega mariborskega Višnjevega vrta bo podpisal Gábor Tompa, mednarodno uveljavljeni romunski režiser, profesor in vodja oddelka za režijo na kalifornijski univerzi v San Diegu, umetniški direktor gledališča v Cluju in ustanovitelj ter vodja mednarodnega gledališkega festivala v Cluju, ki je na gledališke odre v Romuniji, Angliji, Franciji, Avstriji, Španiji, Srbiji, na Češkem, v Kanadi, Južni Koreji in ZDA postavil več kot 100 odmevnih uprizoritev. Pri projektu prvič kot praktični dramaturg sodeluje Georges Banu – romunsko-francoski teatrolog, izjemen poznavalec gledališča, kritik, teoretik, urednik, esejist, častni profesor za gledališke študije na University de La Sorbonne Nouvelle in drugih univerzah, častni predsednik komisije za evropske gledališke nagrade itd. –, ki je z razmišljanji v knjigi Notre théâtre La Cerisaie navdihnil Tompo za mariborsko postavitev Višnjevega vrta.
(Iz gledališkega lista uprizoritve)