Ira Ratej: Prešernov pregovorni Kranjec zdaj osle kaže zato, da bi postal prepoznaven...
Dramaturginja Ira Ratej, ki je po odstopu iz Upravnega odbora Prešernovega sklada (UO PS) na mestu predsednika UO leta 2019 nasledila Vinka Möderndorferja, je zapisala, da se ji "zadnje čase zdi, da ne znamo več podeliti najvišjih priznanj za umetniške stvaritve oziroma umetniške opuse, ne da bi pri tem sprožili vsaj en škandal bodisi v zvezi z izborom nagrajencev in proslavo ob podelitvi nagrad bodisi z razumevanjem umetnosti nasploh. Namesto da bi slavili, se zgražamo. Namesto da bi si ogledali nagrajena umetniška dela, pljuvamo po umetnikih in umetnosti nasploh. Kar pomeni, da za določen delež prebivalcev Slovenije postaja doživljanje umetnosti predvsem užitek ob spremljanju in komentiranju tračev, začinjen s precejšnjo mero nevoščljivosti in revanšizma".
"Je to mogoče že rezultat okostenelo zadrtega odnosa slovenskega izobraževalnega sistema do umetnosti? Ali pa neposredna posledica demokratizacije javne diskusije med anonimnimi udeleženci, ki namesto argumentiranih mnenj trosijo žalitve in nesramnosti? Ali gre morda za preplet obojega? Živimo v času vsesplošnega tekmovanja za javno pozornost. Prešernov pregovorni Kranjec zdaj osle kaže zato, da bi postal prepoznaven. Slehernik se na globalni ravni vsakodnevno tepe za svojih pet sekund slave, za prepoznavnost, za všečke in posledično se razlike med dejanji, izjavami in deli zabrišejo. Kranjčevo kazanje oslov je enako pomembno kot Prešernovo pisanje poezije. Vse je enakovredno, kar pomeni, da smo že v območju kaosa, kjer je vsem in vsemu odvzeto dostojanstvo individualnega, posebnega in izstopajočega."
"S tega vidika so lahko vznemirjenja ob podelitvi Prešernovih nagrad celo nekaj pozitivnega, saj pritegnejo vsaj nekaj pozornosti tega naroda, ki mu je prav umetnost skozi stoletja utemeljila identiteto in obstoj. Po drugi strani pa to izživljanje nad relativno postranskimi zadevami kaže, da v poplavi vseh advidovizulanih dražljajev, bučnih naslovov in neskončne kolone komentarjev, ne zmoremo več prodreti v globino. Ne znamo se več pomujati, da bi prodrli v skrivnost umetniških del. Nočemo se več ubadati z umetnostjo. Kar potrjuje tudi dejstvo, da se ostalih 364 dni o umetnosti sploh ne pogovarjamo več. Škandali ob prazniku kulture so torej simptom naše notranje duhovne puščave. Ampak dokler še imamo izjemne umetnike in stroko, ki jih prepozna in nagradi, še obstaja upanje, da bo prišel dan, ko bomo spet znali biti ponosni nanje."
Vinko Möderndorfer: Država, ki v enem dnevu za vse leto opravi s kulturo, najbrž ni čisto v redu država
Pisatelj dramatik in režiser ter nekdanji predsednik UO PS Möderndorfer je na vprašanje, kje je vzrok, da se pogosto prav pred kulturnim praznikom skoncentrirata jeza in nezadovoljstvo kulturnikov ali pa izbruhne škandal povedal, da je odgovor enostaven.
"Na dan kulturnega praznika in morda še kakšen teden prej se v javnosti poveča zanimanje za kulturo in umetnost. Tudi mediji so v tem času bolj dovzetni za kulturne teme. Kulturnike se na dan Prešernove smrti pač bolje sliši kot ostale dni v letu. Kar je zelo narobe. Država, ki v enem dnevu za vse leto opravi s kulturo, najbrž ni čisto v redu država. Kultura in umetnost bi morali biti del vsakdanjega življenja. Tako pa so del našega vsakdanjega življenja politiki in njihove zdrahe, spori, njihova večna nasprotovanja, laži ter male in velike lopovščine."
"V tridesetih letih so politiki, večinoma ljudje z omejeno kulturno razgledanostjo, med njimi so tudi obsojenci, zaporniki, ljudje s sumljivo preteklostjo ... uspeli ustvariti vtis, da se življenje vrti izključno okoli njih. Postali so zvezde vsakdana. Izrinili so umetnike, kulturnike, šolnike in znanstvenike nekam na obrobje družbe. Tudi mediji čez leto namenijo umetnosti vedno manj prostora," nadaljuje Möderndorfer in dodaja, da bi pozornost družbe morala biti sleherni dan v letu usmerjena v kulturno dogajanje.
Vse škandale in jezo okoli kulturnega praznika je po njegovem prepričanju "ustvarila politika s svojimi nespametnimi in za kulturo naroda škodljivimi potezami".
Spomnimo: leta 2012 so kulturniki pred Cankarjevim domom prižigali sveče in zažgali kontrabas, leta 2016 je po podelitvi nagrad režiser proslave Mare Bulc izjavil, da sta njeno vsebino narekovala UO PS in ministrstvo za kulturo, letos je v središču pozornosti javnosti pesnica in pisateljica Svetlana Makarovič, ki je izrazila pričakovanje, da ji bodo v celoti vrnili Prešernovo nagrado, ki jo je leta 2000 zavrnila.
Kot je zapisal Möderndorfer, so leta 2012 kulturniki res prižigali sveče, vendar ne brez razloga. Takratna politika je ukinila ministrstvo za kulturo, ga združila z drugimi ministrstvi. Umetnost in kulturo je hotela še bolj potisniti v kot družbe, ji vzeti veljavo, jo uničiti in izbrisati njen družbeni vpliv. Temu so se umetniki in kulturniki uprli. Tudi konflikt med režiserjem in UO PS je po njegovih besedah povzročil UO, ki ni hotel razumeti, da je proslava, če je nekomu zaupaš, avtorsko delo. "Vsakršno vtikanje v zaupano avtorsko delo se imenuje cenzura. Cenzura pa je smrt za umetnost," je prepričan sogovornik.
Svetlana Makarovič je po Möderndorferevih besedah "več kot zasluženo dobila Prešernovo nagrado in upravičeno je tudi zavrnila njen prevzem". "Zelo natančno je povedala, zakaj jo zavrača. Čas je pokazal, da je imela prav. Mislim, da s prevzemom Prešernove nagrade, ki je bila dodeljena prvi dami slovenske literature, ne bi smelo biti nobenega problema. Prepričan sem, da bi lahko UO PS brez kakršnihkoli konfliktnih situacij v Cankarjevem domu svečano in na primeren način pesnici izročil nagrado. Konflikti pri tako plemeniti zadevi kot so Prešernove nagrade, niso nobenemu v prid," je povedal.
Izrazil je tudi prepričanje, da javnost pričakuje, da bo Svetlani Makarovič izročena nagrada, "saj ta gesta pomeni, da je pesnica pred dvema desetletjema imela še kako prav in da nasilje, zloraba in politično vmešavanje ne sodijo ne v umetnost in še manj v naš svet".
Jožef Muhovič: Mnenje nagrajenca o sonagrajencu ni obvezujoče za druge, sploh pa ne za UO PS
Predsednik UO PS Jožef Muhovič je spomnil, da UO, ki deluje po zakonu o Prešernovi nagradi, imenuje državni zbor kot avtonomno telo za štiri leta. V pomoč pri izboru nagrajencev UO PS imenuje šest področnih komisij s strokovnjaki z različnih področij umetnosti.
Funkcioniranje in izvajanje odbora določa statut. Če se kdaj pojavi kakšna potreba po spremembi delovanja, se statut spremeni. Spremembo predlaga UO PS v soglasju z vlado. Nazadnje se je statut spremenil leta 2017, ko so spreminjali kompetence članov UO, ki odtlej nimajo več pravice glasovati o svojih predlogih za nagrado.
Pred letom 2017 je namreč statut dopuščal, da so lahko tako člani področnih komisij kot člani UO PS vlagali predloge za nagrade mimo javnega poziva. Člani UO so tako pred 23 leti na ta način za Prešernovo nagrado predlagali Marka Ivana Rupnika, leta 214 pa za nagrado Prešernovega sklada Jožeta Možino. V javnosti je obveljajo mnenje, da se je UO PS odločil mimo strokovnih komisij, ni pa se omenjalo, tako pravi Muhovič, da je to pravico imel in ni storil nič nezakonitega.
Od leta 2017 lahko predloge mimo javnega razpisa podajajo le člani komisij. UO, ki je pred tremi leti prevzel mandat, se stvar pravno ni zdela logična, saj imajo člani podrejenega organa večje pravice od članov nadrejenega organa, a se niso odločili spreminjati statuta.
Po Muhovičevih besedah je do primerov v podeljevanju Prešernovih nagrad, ko bi nekdo zavrnil nagrado, prihajalo redko. Leta 1979 je denimo nagrado zavrnil pesnik in prevajalec Janez Menart, ker je menil, da bi jo moral prejeti že prej. Zavrnil jo je na način, da je na slovesnost ni prišel iskat.
Nagrado je zavrnila tudi Svetlana Makarovič, ki je po Muhovičevih besedah "nagrado prejela, a je ni sprejela". Po Muhovičevem mnenju vsak nagrajenec dobi nagrado "strogo osebno in se ta ne navezuje na nagrado tega ali onega sonagrajenca". Vsak nagrajenec ima sicer vso pravico do zasebnega mnenja o sonagrajencu, a to mnenje ni obvezujoče za druge, sploh pa ne za upravni odbor Prešernovega sklada, je poudaril Muhovič.
Kot je še pojasnil Muhovič, nima UO PS nobene pravne podlage za to ne v zakonu ne v statutu, da bi nagrajenki, ki je nekoč zavrnila nagrado, to znova izročil. Naloga UO je, da na Prešernov rojstni dan, 3. decembra, razglasi Prešernove nagrajence. Takrat ni še nihče vedel, kaj si želi Svetlana Makarovič, je spomnil.
UO PS je odgovoren za podelitve nagrad iz svojega mandata, stoji pa za odločitvijo prejšnjih, saj bi v primeru, da bi UO razveljavljali odločitve drugih, prišlo do zmede in nekonsistentnosti, zato je tu tudi varovalka v zakonu o Prešernovi nagradi, je še povedal Muhovič in poudaril, da tako UO PS, vsaj zaenkrat, tudi nima pravne podlage, da bi nekomu že podeljeno nagrado odvzeli.