Stari Rimljani so zabavo iskali v lovu na živali, dirkah s kočijami in gladiatorskih bojih, če so imeli srečo, pa je prišla na vrsto tudi kakšna javna usmrtitev. Več kot je bilo adrenalina, bolj kot je bilo nasilno, bolj so uživali. Tisti na drugi strani, ki so se v areni spopadali med seboj, so bili sužnji ali vojni ujetniki. Ljudje na samem dnu družbene lestvice ali še huje, tujci. Ljudje, ki so bili manj vredni od čistokrvnega rimskega plebsa in nobilitete in so bili zato pogrešljivi, njihov edini namen pa v vsem ugajati in ugoditi pravemu Rimljanu.
Krvi se danes načeloma ne preliva več, a želja, da bi nas nekdo zabaval, ostaja. Tako ljudje še vedno radi s polnimi trebuščki in kozarci sedijo na zadnji plati in gledajo, kako nekdo v njihovo zabavo preliva pot, najpogosteje v športu ali umetnosti. Kadar so uspešni, zmagujejo ali dobivajo strokovne nagrade, so naši. Kadar pa uspeh izostane, kadar izgubijo tekmo ali je bodisi film bodisi gledališka predstava narejena slabše od pričakovanj, potem nenadoma govorimo samo še o družbenih parazitih.
Gledališče je v tem pogledu svoj mikrokozmos, saj doseže veliko manj gledalcev kot jih lahko denimo nogometna tekma. Skozi zgodovino se je poklic igralca večinoma razvijal na družbenem robu. Čeprav nepogrešljivi za ljudsko zabavo so igralci veljali za najnižji sloj na družbeni lestvici, služabnike, klateže, nebodigatrebe. Zadnjih nekaj stoletij je prišlo do preobrata in danes lahko trdimo, da so igralci v družbi pogosto spoštovani, glede na honorarje nekaterih pa bi lahko trdili, da je cenjeno tudi njihovo delo. Skupaj z njimi je večjega ugleda postalo deležno tudi gledališče kot institucija in od tega, da so pod odrom stali kmetje, ki so za vstopnico plačali tako imenovani kulturni peni, smo prišli do točke, ko je gledališče malodane razkošje, ki si ga včasih lahko privošči le še tisti, ki ima nekaj pod palcem. A primarna funkcija se ne spreminja. Gledališče je tu, da zabava, da kratkočasi, da gledalca pomiri, mu ponudi pobeg iz realnosti, mu dovoli, da izživi čustva, da se potopi v fantazijo, očisti skozi tragične zgodbe drugih. Gledališče brez gledalca ne obstaja, zato je gledalec v gledališču bog. Gledalcu je treba ugajati, gledalca je treba kratkočasiti in zadovoljiti.
Da bi bilo to mogoče, so se vzpostavila določena pravila, ki naj bi se jih vsakdo, ki zavije v talijin hram, moral držati. Seveda pravila niso povsod enotna, ponekod v tujini sta hrana in pijača v dvorani denimo še vedno sprejemljivi, medtem ko pri nas veljata za bogoskrunstvo. Tudi to, kako se je treba za v gledališče obleči, je stvar polemik, ki so v zadnjem času zopet še posebno glasne. Vsi pa se denimo strinjamo, da ni zaželeno glasno pogovarjanje, da morajo telefoni ostati izključeni, da gledalec pride trezen in na predstavo ne zamuja, da ne kašlja, se ne sprehaja po dvorani, ne fotografira, vedno okupira samo en naslon za roko, soseda pred seboj ne brca v hrbet, nog ne polaga na sedeže in ne sezuva čevljev.
Da se pravil držimo, pogosto poskrbi množica sama, ki s subtilnim ali manj subtilnim izražanjem nezadovoljstva posamezniku jasno nakaže, da njegovo početje ni sprejemljivo. Kadar to ne zaleže, pa se lahko vmeša še tretji akter, hostesna služba. Običajno študentke in študentje, katerih primarni namen je poskrbeti, da bo gledalčeva izkušnja v njihovi ustanovi kar se da prijetna. O uspehu posega hostesne službe v dogajanje v dvorani pa bi se dalo napisati kar nekaj traktatov. Žal bi verjetno ostali ignorirani, tako kot je ignorirana hostesa, ki poskuša doseči red v dvorani. Hostesa, ki ji obiskovalci pogosto z nasmeškom prikimajo, potem pa njena navodila in prošnje preprosto ignorirajo. Ali pa ji v obraz zabrusijo nekaj izbranih besed in se preprosto obrnejo stran. Seveda se najdejo tudi taki, ki navodila hostesne službe upoštevajo. Po drugi strani pa se najdejo tudi taki, ki jim besede niso po godu, zato raje komunicirajo s fizičnim kontaktom. Na srečo ne tako zelo pogosto; z avtorjem tega članka so v enajstih letih v hostesni uniformi denimo fizično obračunali samo trikrat. Štirikrat, če upoštevamo še užaljeno starejšo gospo, ki brez vstopnice ni prišla v razprodano dvorano in je svoje nezadovoljstvo izkazala tako, da je pričujočemu načrtno zapičila nogo svoje hojice v stopalo, medtem ko je kričala, da ima ona dotično prireditev pravico videti, prost sedež gor ali dol. Ko človek obleče hostesno uniformo, je (poleg večnega vprašanja, kje je stranišče) najpogosteje slišan stavek nenadoma: “Jaz sem plačal karte, jaz imam pravico!” Po pogostosti mu takoj sledi še: “A vi veste, kdo sem jaz?!” Med takimi z amnezijo, ki ne prepoznajo niti samih sebe, se znajde presenetljivo veliko ljudi, vse od znanih športnic do povprečnih ljudskih zabavljačev. Hostese in hostesniki tako kaj hitro postanejo strelovod za obiskovalčevo razpoloženje ter tarča njihovih verbalnih in, kot omenjeno, občasnih fizičnih napadov. Edino pravilno, saj zato so tam, mar ne? Gledalec pač mora nekako dokazati svojo dominanco in večvrednost nad ubogim in obubožanim študentom, ki je tam izključno zato, da mu služi v vsem, kar si poželi. Že res, da hostesniki niso ravno sužnji, a gledalec je vendar plačal karto, menda ne boste trdili, da brezhibna postrežba ni všteta? Sicer pa bi bilo naivno in neprimerno trditi, da je takega odnosa deležna samo hostesna služba, saj se želja po nadvladi, dokazovanje lastne pomembnosti in izživljanje nad šibkejšim v družbi pojavljajo vedno pogosteje in na več mestih. Z izkušnjo se denimo brez dvoma lahko poistoveti vsakdo, ki je kadarkoli delal v kateri od storitvenih dejavnosti. Ljudje jim pač strašno radi dokazujejo, da so boljši od njih. Podobno se lahko dogaja na kateremkoli delovnem mestu, pa tudi na ulici. Ali v prometu. V trgovini, na rekreaciji, v šolah. Nestrpnost, mikroagresija in želja po dokazovanju lastne vrednosti na račun drugih počasi in potihem preplavljajo naš vsakdan. In samo vprašanje časa je, kdaj bodo v velikem valu privreli na plan.
Šunder v dvorani je ena tistih uprizoritev, ki bi morale priti z opozorilom, da je vsaka podobnost z resničnimi osebami ali dogodki zgolj naključna. Pa četudi bo vsak od nas hitel zagotavljati, da mi pa že nismo taki. A vendar … Tako kot otrok misli, da ga nihče ne vidi, ko si z rokami zakrije oči, so tudi nekateri obiskovalci gledališča prepričani, da v temi nenadoma postanejo nevidni. In tako kot majhen otrok, ki plane v jok, če se odloči, da ni deležen zadostne pozornosti, se najdejo obiskovalci, ki zahtevajo, da se vsi podredijo njim. Kako zelo, se človek zave šele v trenutkih, ko do tebe pristopi obiskovalka in zahteva, da se po dvorani izklopijo vse luči za zasilne izhode, saj njo strašansko motijo in sploh ne more spremljati predstave. Od časa starih Rimljanov, ko so se gladiatorji pobijali v arenah in so igralci na gledaliških odrih uprizarjali tragedije, polne krvi, nasilja in smrti, se zdi, da se je trend obrnil in se nasilje, četudi mnogo manj nazorno in krvavo, z odrov počasi seli v gledališke dvorane. A morda ne bi bilo narobe, če bi se znova ozrli v čase pred dobrimi dva tisoč leti. Četudi so zgodbe na odru govorile o nasilju, je bilo gledališče ravno obratno. Bilo je prostor za užitek in eno izmed najbolj priljubljenih mest Rimljanov, ki so si iskali družbo. Tako imenovani Tinder preteklega časa, če gre verjeti piscem, kot je Ovid, ki je v svoji Umetnosti ljubezni na nekoliko obscen način pisal tudi o trikih, kako v gledališču najti zaročenca ali tja preprosto zbežati pred ljubosumnim možem. Naj bo torej tudi danes gledališka dvorana raje bolj Tinder kot pa gladiatorska arena.
Povezava: PDF gledališkega lista