Pogovor z Gašperjem Tičem pred krstno uprizoritvijo njegovega dramskega prvenca, komedije Trio

Dramski igralec, gledališki režiser, scenarist, avtor priredb dramskih besedil, soavtor Ko ko komedije in odnedavna tudi avtor celovečerne komedije Trio. Gre nastanek dramskega prvenca pripisati naključju, priložnosti ali literarni zrelosti?

Če bi odgovoril v enem stavku, bi morali zapisati: Kot plod lepega števila naključij se mi je ponudila priložnost in upam, da sem izkazal neko zrelost. Smeh. Drži, naključja so kriva za marsikaj, tudi za nastanek Tria. Pred leti sem v šali za dramaturginjo Mestnega gledališča ljubljanskega Aljo Predan, ki je takrat odhajala na novo delovno mesto v Cankarjev dom, napisal prvo, resda nekoliko opolzko, prigodnico v verzih, ki je med kolegi v gledališču požela lep odziv. Tej so sledile prigodnice za prijatelje, igralske kolege in družinske člane, dokler nisem pred dvema letoma, po naročilu Alje Predan, napisal prigodnice za sklepno slovesnost Borštnikovega srečanja. Oda gledališču je bila takrat dobro sprejeta in priznal sem si, da v »klepanju« verzov res uživam. To sta pozneje izkoristila še Lado Bizovičar in Urša Alič iz Špas Teatra – zanju sem v verzih napisal vezno besedilo za Ko ko komedijo – za njima pa tudi meni izjemno drag sodelavec in režiser Jaka Ivanc, ki mi je zaupal pisanje zaključnih verzov v Prevarah, uspešnici MGL. Njegova je bila tudi ideja za komedijo Trio, izkušnje najinih sodelovanj pa so mu najbrž narekovale, da pisanje besedila zaupa meni. Zato lahko rečem, da je Trio nastal kot odgovor na ponujeno priložnost in iz »gušta« do pisanja v rimah.

Ste v procesu pisanja sodelovali z režiserjem, je sproti preverjal napisano?

Ideja o koncertu-predstavi je Danielova (Malalan), mislim, da jo je dobil ob poslušanju vrhunskega triglasnega petja skupine Le Sorelle Marinetti. Jaka me je prosil, da bi nekaj popevk z vmesnim besedilom povezal v celoto in dal koncertu nekakšen vsebinski okvir. Na petdnevnem »delovnem taboru« na začetku letošnjega julija v Osorju na Cresu sva zato komediji določila vsebinsko ogrodje in izbrala songe, od tam pa sem se vrnil v kamp na Krku, kjer sem dopustoval z mojimi, ter tam od jutra do večera pisal in pisal. Ob večerih sem napisano, dovtipe in razumljivost songov, preverjal s sosedi iz okoliških prikolic in šotorov, posamezne prizore pa sproti pošiljal Jaki v Osor. Ko sem besedilo napisal, je Jaka z Ajdo priplul do nas in pripravili smo »gledališki večer«, na katerem sem odigral vse tri sestre, Jaka pa je Ajdi in Nataši bral didaskalije. Po burnih odzivih poslušalcev je bilo besedilo vredno uprizoritve. Smeh.

Sta vam bili omejitvi – vnaprej določena zgodba in znana zasedba – pri pisanju v breme? So takšne omejitve lahko tudi spodbudne?

Sem igralec z režijskimi in scenarističnimi izkušnjami, torej gledališki praktik, zato mi je bilo pisanje z »omejitvami« lažje. Vedel sem, kdo bo igral katero od vlog, in besedilo sem lahko pisal na nastopajoče, na njihov igralski habitus. Uroša, Daniela in Roka dobro poznam, med pisanjem sem jih »videl« v njihovih vlogah in vedel sem, kako zapisati posamezno repliko za vsakega od njih, da bi ta pri gledalcih »vžgala«. Če bi mi bilo pisanje po naročilu res v breme, za Trio ne bi žrtvoval poletja, temveč bi, če sploh, pisal poezije, ki jih za zdaj spretno skrivam. Smeh.

Kako pišete? Začnete na začetku ali se vam morda utrne misel in sestavite duhovit dialog, iz katerega pozneje zraste prizor, na katerega navezujete nove?

Zelo sistematičen in pragmatičen človek sem. Preden sem se zares lotil pisanja, sva z Jako napisala kar nekaj osnutkov, med njimi tudi osnutek njihovega običajnega koncerta: katere pesmi pojejo, v kakšnem vrstnem redu si sledijo, kakšno je vezno besedilo, o čem govorijo … Le tako sem si lahko zamislil aktualni koncert, razmislil, do kod ga lahko izpeljejo brez konflikta, v katerem trenutku začne njihov nastop »razpadati«, kako, in če sploh, poskušajo nastop rešiti … Ker sem v pisanje besedila privolil že na začetku letošnjega leta, sem imel do že omenjenega »delovnega tabora« v Osorju dovolj časa, da si zapišem duhovite dovtipe, posamezne replike, ki sem jih nekaj mesecev pozneje vpletel v končno besedilo.

Ampak besedilo bralcu zapušča vtis, kot bi bilo napisano z lahkoto in v enem nonšalantnem zamahu …

Prav je tako. V pisanje sem vložil veliko truda in dela, za Triom stoji celovit ustvarjalni proces; ne moreš kar sesti in začeti pisati, humorja ne moreš normirati in si vsak dan izmisliti in napisati toliko in toliko komičnega; vsak dan tudi nisi enako ustvarjalen. Besedilo sem režiserju in igralcem poslal že na začetku avgusta in vsi, ki so spremljali moje delo, pravijo, da sem Trio napisal zelo hitro, pa čeprav se mi je včasih zazdelo, da pišem že zelo dolgo.

Komično je širok pojem, toda nepisano pravilo pravi, da mora komedija, če želi uspeti pri najširšem občinstvu, zajeti teme, kot so seks, politika, smrt in cerkev. Bom krivičen, če rečem, da ste pri pisanju igrali na preverjene karte?

Pri pisanju nisem izhajal iz »pravila«, ki ga omenjate, temveč iz značajev v dani situaciji. Morda se bo komu zdelo, da sem z likom Marije v komedijo vpletel tudi cerkev, vendar njen lik se je rodil kot nasprotje Donatelli in Fiorelli, odprtima Primorkama, od katerih je prva lepa, dominantna in samovšečna, druga pa dobrovoljna in ješča. Zdi se nekako logično, da bo njuna polsestra majhna, suha in zategnjena, in ker je doma še s Koroške, tudi verna. A ker vprašujete po »preverjenih kartah«, moram povedati, da je pri pisanju in uprizarjanju komedije nujno igrati na preverjene karte, temu pravimo znanje obrti, vendar pa jih je vedno znova treba uporabiti ustvarjalno in inovativno.

To pomeni?

V Triu ne boste našli klasičnega komedijskega zapleta in dramaturškega loka, saj gre za situacijo – koncert – ki je zavezana drugačni formi kot dramska uprizoritev. Toda ker na koncertu tokrat ne gre tako, kot bi moralo, se iz nekakšne polgledališke forme koncerta-predstave razvije prava komedija z zapletom, konfliktom in razpletom.

Ob bolj ali manj neposrednih pogovorih in namigovanjih na seks je morda v uprizoritvi najbolj intrigantna (in zato tudi najbolj komična) menjava spolov nastopajočih. Kako naj jih sprejema gledalec? Kot moške, ki se, preoblečeni v ženske, pretvarjajo, da so ženske, ali kot moške, ki na odru so ženske?

Trio ni travestija, ki bi se dogodila pred očmi gledalca, gre za travestijo v izhodišču, in zato naj bi gledalec nastopajoče sprejemal kot ženske. Gledalčevo vedenje o tem, da gre za moške, in njegovo strinjanje s takšno uprizoritveno kodo, lahko v predstavo vnese le še dodatno komičnost.

Če bi to isto besedilo na odru igrale tri (dobre) komičarke, bi dobili …?

Če bi isto besedilo igrale tri dobre komičarke, bi dobili dobro komedijo, če bi igrale le komičarke … Drži, da je moški, ki je na odru oblečen v žensko, vedno bolj komičen od ženske, ki na odru igra moškega. Čeprav sem že videl igralko, ki je na odru dobro in smešno odigrala nasprotni spol. Zakaj so moški v vlogah žensk tako smešni? Vzrok za to moramo najbrž iskati v kolektivni zavesti, saj na primer hlače nosi večina žensk, le malo moških pa se v javnosti sprehodi v krilu. Vendar da ne bo pomote: komika Tria ne izhaja iz preoblek, besedilo naj bi bilo komično in smešno tudi, če bi predstavo odigrale ženske. Le predstava, ki bi nastala, bi bila povsem drugačna.

Vrniva se k pisanju. Dialogi se šibijo pod težo duhovitih dovtipov, zbadljivk, s katerimi sestre, predvsem Donatella in Fiorella, napadajo druga drugo in Marijo. So se vse te duhovitosti porodile ob pisanju ali jih imate »na zalogi«?

Naj ne zveni samovšečno, toda na zalogi imam vedno le bistroumnost in smisel za komično, še vedno pa trepetam, ali se bosta ta bistroumnost in smisel prebudila v trenutku, ko ju bom potreboval. Teorija komičnega sicer navaja šest osnovnih šal (zanimivo je, še nikoli nisem srečal koga, ki bi mi jih znal našteti), vse druge šale pa naj bi bile le njihove variacije. Pri Triu se mi zdi, da deluje kar sveže. Gledalec bo v besedilu morda prepoznal tudi kakšen znan vic, ki sem ga »preoblekel«, ga umestil v nov kontekst ali ga izpeljal drugače. Predvsem pa nisem želel, da bi bile šale same sebi namen, služile naj bi le za prehode in podpirale zgodbo.

Zakaj odločitev za verz? Če ga igralec dobro pove, občinstvo največkrat niti ne sliši, da gre za ritem.

Če igralec dobro pove verz, gledalec prepozna rimo in ga ritem ne zmoti. Ljudje imajo radi verz pa čeprav večina ne zna povedati, zakaj. Prepričan sem, da so nas zaznamovale pesmice iz otroštva, ki so usodno vplivale na našo podzavest in zato se zdi, da ritem, rimo in metriko nosimo v sebi. Uporaba verza pri komediji prinaša mnoge prednosti; brutalna šala, ki v prozi zveni banalno, lahko zavita v verz postane manj neposredna in celo zabavna. Ne pravimo zaman, da poezija in verz odpirata drugačne svetove.

Kar polovico songov naj bi sestre Novak v prvi verziji besedila odpele v izvirniku, v času študija predstave pa ste, izjema je le Mr. Sandman, tudi te prevedli v slovenščino. Kaj je s tem pridobila uprizoritev?

Razlogov za takšno odločitev je bilo več, poglavitni pa so bili trije. Ker Donatella, Fiorella in Marija govorijo v primorskem in koroškem narečju, smo se začeli spraševati, v kako čisti angleščini bi sestre prepevale songe; kmalu smo tudi ugotovili, da lahko prevod angleškega besedila I will survive, ki ga poje Marija v koroškem narečju, Prežvewa bom, učinkuje komično –  še toliko bolj, če je ta glasbeni hit »preoblečen« v nov ritem in zvočno podobo. Glavni razlog za slovenjenje pa je ta, da smo s songi v slovenskem jeziku dobili možnost prirejanja besedila in s tem vsebinskega povezovanja pesmi in komedijskega dogajanja. Če bi besedila ohranili v izvirniku ali jih prepevali v slovenskem prevodu, bi bili ti songi le revijski vložki v predstavi, s prirejenimi besedili pa so songi močneje povezali like in zgodbo ter v uprizoritev vnesli več humorja in svežine. Z nekaj samoironije bi lahko rekel: Hoteli smo jo poceni odnesti, naložili pa smo si dodatno delo. Smeh.

Ima humor, tudi takrat, ko ni političen ali družben, omejitve? Lahko zdrkne prenizko? Kdo mu postavlja meje?

Humorju – če govoriva o tistem žgečkljivem – postavi mejo najprej avtor besedila, nato še izvajalci. Avtorju vulgarnost ne more in ne sme biti izziv, saj je ta dražljiva že v majhni meri, na kar avtorji in performerji pogosto pozabijo. Prepričani namreč so, da je treba gledalcu razložiti in pokazati prav vse. Če kot avtor besedila humorju določim prvo prečko, je za njegovo raven pomembna še izvedba; nekaj dražljivega lahko igralec pove povsem nedolžno ali pa zelo vulgarno. Če pojasnim: Nataši Tič Ralijan kot Ani Lizi je bilo zaradi njene izvedbe v oddaji Spet doma dovoljeno povedati marsikaj, za katero koli drugo igralko pa si istega besedila ne bi upal napisati. Dejavnikov, ki vplivajo na raven humorja, je torej več, navsezadnje tudi režija, ki humor podpira in razkriva.

Kako pa vaš humor »podpira in razkriva« režiser Jaka Ivanc?

Z Jako sva se kot igralec in režiser srečala že večkrat. Oba z velikim veseljem in z veliko ljubezni ustvarjava v polju komedije in si prizadevava za vzpostavitev »standardov«, ki naj bi jih dosegala vsaka dobra komedija. S tem bi lahko prispevala k njeni uveljavitvi v strokovnih in kritiških krogih. Prevare Jere Ivanc v Jakovi režiji v MGL so bile z nagrado strokovne žirije, nagrado občinstva in najinima nagradama za režijo in igro, absolutna zmagovalka letošnjih Dnevov komedije in dokaz, da je te standarde moč doseči. Zanje si prizadevava tudi v Triu, saj gre za komedijo, ki od igralcev zahteva triglasno petje, plesno znanje in dobro interpretacijo besedila v verzih. Bolj kot biti smešen za vsako ceno (kar je v poplavi stand-up komedij edini cilj mnogih, ki verjamejo, da so dobri komiki), se ukvarjava s tem, kako biti smešen. Pri Prevarah in Švejku nama je uspelo ohraniti dostojanstvo komediji in s tem uprizoritvi dodati vrednost, upam, da nama je uspelo tudi pri Triu.

Sami imate kar nekaj režiserskih izkušenj. Vam je bilo kdaj vsaj za trenutek žal, da režije Tria v Gledališču Koper niso zaupali vam?

Izkušnje so me naučile, da je bolje, če avtor svojega besedila ne režira. Le redko se jim posreči in takšne uprizoritve so – avtor namreč do lastnega dela s težavo vzpostavi potrebno razdaljo – največkrat obsojene na neuspeh. Če Tria ne bi režiral Jaka, bi morda res pomislil, da bi režijo prevzel sam, a zdaj sem miren, saj mu popolnoma zaupam. Prav je tako – odgovornost je tako razdeljena in na koncu ne bo nihče kriv. Smeh.

Šala?

Seveda! Rad bi vedel, kdo bo čez štirideset let igral v tej predstavi, saj bodo sestre Novak takrat že stare. Upam, da vendarle ista zasedba. Naj se zgodi najmanj petsto ponovitev! In hvala vsem kolegom ustvarjalcem. Resda sem napisal besedilo a nepogrešljiv je v gledališču samo igralec. In gledalec. Veliko užitka želim obema!


Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/2635 Kb)