O avtorju
Tit Makcij Plavt (Titus Maccius Plautus), živel okoli leta 254-184 pr. n. št., je rimski pesnik starega latinskega obdobja. Njegove komedije sodijo med najstarejša ohranjena dela rimske antične literature. Malo je znanega o Plavtovih zgodnjih letih. Rojen naj bi bil v Sarsini, majhnem mestecu v Umbriji v osrednji Italiji. Kot mladenič je delal kot scenski delavec in ob tem se je najbrž rodila njegova ljubezen do gledališča. Tako se je razkril njegov igralski talent in ob tem je dobil imeni Maccius (klovnovsko oblečena gura iz popularnih fars) in Plautus (kar pomeni ploskonogi oziroma ploskoušesni, tako kot pri ušesih lovskega psa). Študiral je grško dramo, še posebej Menandrove Nove komedije. Njegove igre, s katerimi je zaslovel, so nastale v obdobju med leti 205 in 184 pr. n. št.

Najverjetneje je napisal okrog 130 komedij, avtentičnih in v celoti ohranjenih je le 21. Nekaj je prevedenih tudi v slovenščino (Aulularia ali Komedija o oncu, Osli, Dvojčka, Bahavi vojščak, Hišni strah, Kljukec, Amtruo). Ustvarjal je v tako imenovanem arhaičnem obdobju rimske literature. Po takratni navadi je grške komedije prilagajal rimskim okoliščinam in okusu. Bil je pravi mojster situacijske komike. V igre je vključeval zamenjave, pretepe, intrige in ljubezenske dogodivščine. Kot dober poznavalec značajev je ustvaril prepričljive tipe zvodnikov, naivnežev, nerodnih služabnikov ipd.

Avtor Komedije o loncu vzpostavlja v svetovni dramatiki lik skopuha, ki sta ga kasneje zelo zvesto posnela dva odlična komediografa Molière (Skopuh – L'Avare), še pred njim pa Marin Držić (Skup). Skopuški oče s svojo pretirano skopostjo tiranizira tako svojo hčer kot tudi svoje sluge in sužnje. Njegova hči zanosi, ker ji je sosed storil silo, a Evklion (njen skopuški oče) bolj skrbi za svoje bogastvo, skrito v loncu, kot hčerino prihodnost. Splet okoliščin pripelje do tega, da ostane brez svojega lonca, ki ga ves čas skriva in prenaša po hiši. Tako se skozi kopico duhovitih zapletov in preobratov zgodba razvije do srečnega konca.

Plavtova Aulularia ali Komedija o loncu je v prevodih, prepesnitvah in priredbah že zgodaj začela osvajati simpatije evropskega občinstva. Že leta 1487 so jo uprizorili v Ferrari v prevodu Parida Ceresarija, pozneje je nastalo še več italijanskih prevodov. V nemščino jo je leta 1535 prepesnil Joachim Gre, ki je dal svoji prepesnitvi duhovito obarvanost svojega nemškega narečja, okolja in aktualnih dogodkov. Tako npr. pri Greu Evklion svojega zaklada ne skrije v tempelj Zvestobe, ampak v cerkev sv. Miklavža. Tematika Plavtove Aulularie pa ni privlačila samo lologov in prevajalcev, temvec tudi izvirne pesnike, ki so se skušali z antičnim mojstrom pomeriti v karikiranju skopuškega značaja. Srednjeveški latinski pesnik Vital de Blois je to delo – skupaj s Plavtovim Amtruonom – prelil v latinske elegične distihe. Kot zanimivost naj omenimo še pomen besede Aulularia, ki smo jo poslovenili kot Komedijo o loncu. »Aula« v latinščini pomeni lonec ali pisker, oziroma lonček ali piskerček kot pomanjševalnica »aulula«. Danes denarja več ne skrivamo v loncu, v tistih časih pa je to pomenilo najdeni zaklad. In koliko naj bi tehtal? V izvirniku ima ta lonec poleg sebe pridevnik »quadrilibrem« (lonec težak in poln zlata), kar pomeni »težak štiri funte«, torej nekaj več kot dva kilograma. A bi se nam danes splačalo tako skrivati ta lonec, kot to počne v naši komediji Evklion?
***
Nagovor direktorice HNK v Varaždinu
Gledališča se ne povezujejo med seboj zaradi krize – saj so za razliko od gospodarstva v krizi tudi v svojih srečnih obdobjih – temveč v prvi vrsti zaradi ustvarjalne radovednosti in odprtosti. Petdeset kilometrov oddaljenosti mesti Ptuj in Varaždin ne razdvajajo, temveč ju združujejo. Celo takrat, ko gledališča delujejo v istem mestu, med seboj nikoli ne tekmujejo. Nikdar si ne prevzemajo publike, temveč jo združujejo in s tem povečajo. Seveda se to dogaja, če gledališča lahko oziroma so pripravljena spregovoriti o aktualnih problemih in odgovarjati na vprašanja, ki si jih zastavljajo njihovi gledalci.

In prav postavitev Plavta na oder, ne glede na vec kot dva tisoč let od njegovega rojstva, pomeni, da bomo spregovorili o aktualnih človeških vprašanjih in odgovorili na vsaj nekaj vprašanj, ki jih dandanes zastavljajo ljudje. Odločitev dveh gledališč za skupno predstavo je idealna poteza, saj obe vesta, da lahko uspeta le v dialogu s svojo publiko. Slovenski severovzhodni govor in kajkavski govor severne Hrvaške sta si med seboj tako blizu, da v dialogih prevod pravzaprav ni potreben. Ptuj je najstarejše slovensko mesto, ki je nastalo po istoimenski rimski Petoviji. Varaždin je bil prav tako rimsko naselje (Varasdinum) in do 18. stoletja, ko je izbruhnil hud požar, tudi glavno hrvaško mesto. Danes sta ti dve mesti pobrateni in državna meja ju ne deli, temvec zbližuje.

Zaradi vsega naštetega nisem niti trenutek oklevala, ko sem sprejela ponudbo Mestnega gledališča Ptuj in njegovega mladega in prizadevnega direktorja Petra Srpčiča. Takoj smo se namreč dogovorili za sodelovanje in rezultat našega dobrega sodelovanja je sedaj pred vami.

***
Nagovor direktorja Mestnega gledališča Ptuj
Antična Poetoviona je bila glavno mesto rimske province Panonije, ki je združevala naše pokrajine pod enotno krono rimskega imperija, predhodnika sodobne Evrope. Zato je naše gledališče s pričujočo predstavo glasnik prihodnosti brez mej. Predstava je nastala v času, ko se Evropa povezuje in ko z veseljem pričakujemo dan, ko bodo spet padle meje v naši bližini in se bomo znotraj Evrope ponovno združili narodi, ki jih druži skupna zgodovina in pradavno bratstvo po rodu in krvi. Predstava je hkrati nastala v sodelovanju dveh prijateljskih gledališč iz dveh pobratenih mest na dveh straneh nepotrebne meje. Umetnost je bila od nekdaj tista, ki je korakala pred  resničnostjo. Tokrat se bo to zgodilo prav v času, ko bo Ptuj postajal Evropska prestolnica kulture. Upamo si namreč podreti mejo, seči v roke in se skupaj lotiti tega velikega izziva. Naš cilj je prebuditi evropskega duha, zavest o skupni zgodovini in kulturni identiteti. To so tiste stične točke, ki so močnejše od izmišljenih meja in navideznega razdvajanja in ločevanja. Prav ta predstava, ki bo hkrati igrana v jezikih obeh pokrajin, bo pokazala, da se lahko razumemo med seboj. Razumemo tako in drugače. Le povezani med seboj bomo lahko uspeli v veliki Evropi brez mej, le s sodelovanjem in spoštovanjem različnosti bomo postali del Evrope in zaživeli vrednote, ki si jih ta postavlja za svoj temelj. In mi s to predstavo postavljamo temelj bodočemu sodelovanju in sobivanju v združeni Evropi.