V opuščeni četrti neimenovanega velemesta na Zahodu se v nekdanjem pristanišču nahaja zanemarjen hangar. V njegovi bližini vztraja samo še pisana skupina ljudi, ki se je zataknila na robu družbe. Ko se mednje neke noči pripeljeta visok finančni uradnik Koch in njegova sodelavka Monique, neizogibno pride do trka dveh povsem različnih svetov.
Koch si namerava vzeti življenje, saj ga bremenijo nepojasnjene finančne malverzacije. Za kraj samomora si je izbral opuščeno pristanišče, na katero ga vežejo otroški spomini. A še preden si v žepa hlač zatlači kamna in izgine v reki, se sooči z nekaj posamezniki, ki njegov namen preokrenejo, so o vsebini predstave zapisali v gledališču.
Kot je na novinarski konferenci pred premiero povedala direktorica in umetniška vodja gledališča Barbara Hieng Samobor, se štirideset let stara igra o trku družbenega vrha in dna danes izkazuje kot popolnoma vizionarska in skrajno aktualna.
Po besedah dramaturginje Petre Pogorevc je besedilo kultnega francoskega avtorja Koltesa Zahodni privez, ki ga je opisala kot "izjemno težko in kompleksno", nastalo leta 1983. Prvič je bilo uprizorjeno in objavljeno leta 1985, svetovna praizvedba je bila v Amsterdamu. Na Slovenskem je bila igra prvič uprizorjena že leta 1987 v ljubljanski Drami v režiji Eduarda Milerja.
Kica, za katerega je to četrta režija v MGL, je povedal, da je tokrat prvič režiral Koltesa, je pa velikokrat gledal njegove igre. Koltesa je opisal kot delikatnega, intrigantnega, lucidnega, na nek poseben način duhovitega ter krutega avtorja, ki je krut tudi do samega sebe. Po njegovih besedah je Koltes avtor, "ki ti odpre oči", da začneš drugače gledati na svet.
Koltes je po besedah dramaturginje svoje igre pojmoval kot komedije oziroma kot igre, ki vsebujejo veliko komičnega. Dodala je, da so sami poskušali videti tudi komično, ki je v vseh spodletelih srečanjih, iz katerih sestoji drama.
Drama po besedah Petre Pogorevc po eni strani podaja socialno zaznamovano pripoved o propadu pristaniške četrti in soočenju dveh sicer nezdružljivih svetov, po drugi pa razgrinja tudi eksistencialno dramo različnih posameznikov, ki seže onkraj konkretnih dogodkov in situacij ter spregovori o univerzalnem.
Kica je povedal, da se je pri svojem delu oziral na dva kompasa ali smerokaza - dramo samo in pa knjigo intervjujev s Koltesom. Preko slednje je skušal razumeti diskrepanco med samim besedilom in tem, česa se sam spomni iz 80. in 90. let minulega stoletja, ko se je Koltesove igre veliko uprizarjalo ter se ga, vsaj v Nemčiji, slavilo kot precej mračnega dramskega inovatorja. Navedel je tudi Koltesove besede, da je "od nekdaj želel pisati komedije in da verjame, da so njegove igre veliko bolj duhovite, kot se zdi". Koltesov humor je Kica opisal kot rafiniran humor in ne humor farse.
Po besedah Petre Pogorevc je Koltesovo dramo navdihnil New York oziroma pomol št. 2 z opustelim hangarjem. Kolts je namreč leta 1981 štiri mesece preživel v New Yorku in se je veliko zadrževal v hangarju, kjer se je zbirala tamkajšnja queer skupnost. Na odru so po režiserjevih besedah iluzijo hangarja poskušali ustvariti s pomočjo redukcije elementov, izjemno vlogo ima v predstavi tudi svetloba.
V predstavi igrajo Sebastian Cavazza, Tjaša Železnik, Jana Zupančič, Alojz Svete k. g., Filip Samobor, Klara Kuk k. g., Filip Štepec in Joseph Nzobandora - Jose.
Prevod podpisuje Aleš Berger, scenograf je Branko Hojnik, kostumografka Bjanka Adžić Ursulov, avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina, lektorica Maja Cerar, oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik, oblikovalec zvoka Sašo Dragaš.