Kot je povedal Toporišič, je bil v prvem zborniku Drama, tekst, pisava, ki je izšel leta 2008, poudarek tujih besedilih, ki so locirala spremembe v dramatiki, dramskem besedilu in dramski pisavi oz. različnim oblikam besedilnega v sodobnem gledališču po prelomu iz 20. v 21. stoletje. Zbornik je zajel čas od 90. let minulega stoletja pa do leta 2007. Temeljnim analizam vrste tujih teoretikov so bile dodane analize slovenskih teoretikov in dramaturgov.
Z drugim zbornikom so se po Toporišičevih besedah še nekoliko premaknili v 21. stoletje z določenimi vpogledi v konec 20. stoletja. S sourednico sta skušala prvenstveno z besedili slovenskih teatrologov, dramaturgov in tudi praktičnih avtorjev slediti temeljnim spremembam po letu 2000. Knjiga je razdeljena na več razdelkov, ki se ukvarjajo z različnimi segmenti besedila v sodobnem gledališču.
Zbornik uvede sklop Pokrajine dramskega po postdramskem, ki ga začenja razprava francoske raziskovalke sodobne angleške dramatike in gledališča Elisabeth Angel-Perez, sledita ji besedili Tomaža Toporišiča in Špele Virant. Drugi sklop Desakralizacija teksta odpira uvodna razgrnitev stanja besedilnega v sodobnem gledališču francoskega filozofa in teoretika drame Bruna Tackelsa, ki mu sledita besedili Blaža Lukana in Jakoba Ribiča.
Tretji razdelek knjige Med postdramskim in neodramskim nadaljuje analizo statusa in posebnosti besedilnega v sodobnem gledališču. Začenja ga razprava francoske teatrologinje in gledališke avtorice Anne Monfort, sledita mu besedili Mateje Pezdirc Bartol in Ivane Zajc. Četrti, zadnji razdelek knjige Politike odrskih pisav se posveti različnim manifestacijam političnega v sodobnih odrskih pisavah in pisavah odra. Začenja ga esej Elinor Fuchs, na katerega se navezujeta tudi besedili Zale Dobovšek in Maje Murnik. "Drugi zbornik sledi krajšemu obdobju in pisavam generacij do najmlajše generacije, ki je danes stara med 25 in 30 let," je sklenil Toporišič.
Kot so s sourednico zapisala v uvodu, eno temeljnih izhodiščnih vodil ostaja uredniška želja, ki je bila prisotna že pri snovanju prvega zbornika: da bi z njim pripomogli k ustrezni refleksiji, analizi in zgodovinjenju raznolikih sodobnih rab teksta, kakršne lahko v slovenski scenski praksi sicer že razmeroma dolgo spremljamo, pa vendar je njihov prispevek k razvoju slovenskega gledališča in scenskih umetnosti pogosto ostajal v senci manj daljnosežnih projektov, bil nemalokrat spregledan ali pa vsaj ne dovolj pojasnjen in razumljen.
Petra Pogorevc pa je povedala, da se z zbornikoma Knjižnica MGL priključuje ukvarjanju Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) s sodobno dramsko pisavo zlasti mladih avtorjev. Spomnila je, da v MGL gojijo rezidenčno avtorstvo ter nasploh namenjajo veliko pozornost sodobni slovenski dramatiki, o čemer nenazadnje pričajo tudi rezultati. Tako je Katarina Morano z Usedlinami, so bile v MGL krstno uprizorjene letos, med letošnjimi nominiranci za Grumovo nagrado.