Uvid v uprizoritveni proces nastajajoče predstave.
Morda je za celosten prikaz uvida v proces nastajajoče uprizoritve v uvodu pomembno opisati način, okoliščine nastanka in začetke njenega snovanja. Koncept je začel nastajati na pobudo režiserja Bora Ravbarja, ki mi je približno pred letom in pol predstavil preprosto izhodišče: rad bi naredil predstavo o stanovanjski problematiki – tematiki, ki je bila aktualna takrat in je še vedno. Med pogovori sva prišla do zanimivega opažanja, ki bi ga morda lahko povezala s splošnim prekarnim načinom in občutjem življenja, vendar je pri naju izhajal predvsem iz dojemanja najine, se pravi mlajše generacije, čeprav gre za pojav, ki presega generacijske okvire. Opazila sva, da stanovanjska situacija – poleg tega, da povzroča očitno materialno stisko – na posameznika in njegovo vedenje močno vpliva. Stanovanjska negotovost (kot ena izmed številnih, ki danes pestijo posameznika in družbo) mu narekuje sprejemanje odločitev, vpliva na njegovo vedenje in vsakdanje življenje. Gre torej za nekakšen filter, prizmo, dejstvo, ki se ga ne da izključiti ali odmisliti, ko tuhtamo o osnovnih vprašanjih, kot so, h kakšnemu življenju posameznik stremi ali si ga želi živeti, kaj lahko naredi in kakšne odločitve bi moral sprejeti (če jih sploh lahko), da bi si zagotovil (osnovne) življenjske standarde. Čeprav sva v to tematiko vstopila predvsem kot pripadnika mlajše generacije, sva že kmalu ugotovila, da ta vprašanja ne zadevajo le mlajših, ampak se tako ali drugače pojavljajo pri vseh generacijah, le da se pri starejših poudarjeno kažejo predvsem v sedanjiku, v trenutni materialni resničnosti, pri mlajših pa v prihodnjiku, v negotovi prihodnosti.
Stanovanjska situacija se torej odraža v vsakdanjem življenju posameznice, posameznika; po eni strani se zdi – še posebej v zadnjih mesecih, ko jo še intenzivneje izpostavljajo v medijih –, da smo z njo seznanjeni, se je zavedamo, po drugi pa, da zanjo še vedno nismo dovolj senzibilizirani, da bi naredili kaj konkretnega, se organizirali ali vsaj radikalneje izrazili mnenje. To je morda preveč kompleksno vprašanje, da bi ga na tej točki poglobljeno in resneje obravnavala, vendar pa je ravno ta »konflikt« predstavljal eno izmed ključnih vstopnih točk v gradivo in iztočnic za uprizoritev. Z režiserjem sva tako izhajala iz dejstva, da so v javnem prostoru največkrat poudarjene ekonomsko-politične, statistične analize te problematike, veliko manj pa čustveni, anekdotični – partikularni vidik. S tem mislim na mnogotere zgodbe, ki smo jih med pripravami skupaj s strokovno sodelavko za oblikovanje besedila Elo Božič iskali in nabirali kot dokumentarno gradivo v medijih, nepremičninskih oglasih, na različnih portalih za izmenjavo izkušenj (Najemniški SOS, skupine na Facebooku, profil Stanovanjezlom na Instagramu, Reddit, Inštitut 8. marec in Humanitarček – projekt Vida, poziv Slovenskega mladinskega gledališča za pridobivanje dokumentarnega gradiva za pričujočo uprizoritev …) in iz osebnih izkušenj. Te zgodbe so postale naše izhodišče. Poleg tega pa smo se vseskozi ukvarjali z lastnim položajem, tudi s konkretno stanovanjsko situacijo sodelujočih v projektu, saj se nam je zdelo nujno, da to ob uprizarjanju in razvijanju odnosa do dokumentarnega gradiva ohranjamo v zavesti. Mislim zlasti na to, da so se nekatere ustvarjalke in ustvarjalci, ki so svoj stanovanjski problem že rešili, zaradi sodelovanja pri uprizoritvi počutili nelagodno, še toliko bolj, kadar so se morali opredeljevati do stanovanjske problematike. Nazadnje pa se je izkazalo, da je njihova zavest o tem ravno zaradi stanovanjske preskrbljenosti še toliko bolj nujna. O stanovanjski problematiki namreč nikoli ne moremo govoriti le s stališča posameznikovih, individualnih izkušenj (odkrili smo, da gre po večini za tipe zgodb s podobnimi dramaturgijami, protagonisti, antagonisti in konflikti), ampak jih moramo vedno jemati v širšem družbeno-političnem kontekstu, ki nas vse zadeva. Zato smo raziskovali kar najrazličnejše načine reprezentacij, obdelave, tudi igralske kode, s pomočjo katerih se nam je zdelo najbolj smiselno vstopati v gradivo (sprva sta prevladovala pripovedovanje in potujen, rahlo stiliziran kod igre). Poleg tega smo iskali različne vidike, ki bi jih lahko uporabili pri obravnavanju teme (različni profili najemnic, najemnikov, najemodajalk, najemodajalcev ali pa tudi že samo opazovalk, opazovalcev, prič ...).
Drugo temeljno izhodiščno točko je predstavljal dokumentarni material, in sicer video posnetek javnega žrebanja stanovanj za mlade.1 To je bilo vznemirljivo izhodišče za razmislek o državnem in občinskem spoprijemanju s stanovanjsko problematiko prek javnih razpisov za neprofitna in namenska najemna stanovanja, v nadgradnji pa (potencialno) tudi že za uprizoritev. Sicer nismo hoteli zares problematizirati same oblike razpisa oziroma njegovega poteka, temveč nekatere njegove pogoje in – v kontekstu video posnetka – reprezentacijo rezultatov. Žreb se nam je zdel izvrstna metafora za stanovanjske razmere v Sloveniji – prišli smo torej do takega absurda, da je zaradi omejenega števila stanovanjskih kapacitet med (upravičenimi) prosilci treba žrebati.
Na tej točki je treba omeniti še eno okoliščino. Tako kot prosilci za neprofitna ali namenska najemna stanovanja sva se tudi z režiserjem in soavtorjem koncepta uprizoritve Borom Ravbarjem prijavila na razpis za mlade gledališke ustvarjalke in ustvarjalce, ki so na začetku karierne poti oziroma ki prijavljajo prvi gledališki projekt v instituciji (tudi za mlade, ki prvič rešujejo stanovanjsko vprašanje, obstajajo namenska najemna stanovanja, za katera lahko zaprosijo). Nočem enačiti razpisov, vendar bi rada poudarila, da sva med ukvarjanjem z Javnim stanovanjskim skladom MOL, Stanovanjskim skladom Republike Slovenije, javnim žrebom kot obliko razglasitve rezultatov razpisa in konceptom uprizoritve, razpisno resničnost občutila na svoji koži, saj je tudi pri naju prav odprti poziv odločal o tem, ali nama bo projekt dodeljen in ali si bova kot mlada gledališka ustvarjalca s tem izborila priložnost za delo na (institucionalni) gledališki sceni. Razpis že zaradi kratkosti predstavitev in dejstva, da mora omogočati pregled nad velikim številom prijav, omejuje poglobljeno analizo okoliščin pri prosilcih in prosilkah ali njihovih prijavljenih projektov. Lahko bi celo rekli, da gre predvsem za »prodajanje«, »poblagovljenje« samega sebe oziroma, v najinem primeru, za »prodajanje«, »poblagovljenje« uprizoritvenega koncepta. To so bila temeljna izhodišča, zametki, iz katerih sva z Borom Ravbarjem izhajala in pri razvijanju katerih so se nama pozneje pridružili še igralci in drugi člani avtorske ekipe.
Poleg tega, da sva se zakopala v klasične priprave na sam uprizoritveni proces – že omenjeno nabiranje dokumentarnega gradiva, prebiranje raznovrstnih besedil, od strokovne literature do literarnih del, nabiranje likovnih referenc, ogledi (dokumentarnih) filmov, (resničnostnih) serij, pregledovanje in razvozlavanje uredb in razpisov, povezanih z reševanjem stanovanjske krize in stanovanjsko politiko –, sva oblikovala osnovno strukturo uprizoritve, na podlagi katere smo se lotili zbiranja uprizoritvenega gradiva in preizkušanja uprizoritvenih principov. Temeljna struktura se je izkristalizirala v dva, pogojno tri dele uprizoritve. Prvi naj bi se ukvarjal z najpogostejšim, pa tudi najbolj brutalnim poskusom reševanja stanovanjske stiske v samostojni Sloveniji: zastavila sva ga kot pohod po prostem stanovanjskem trgu, na katerega se stanovanjska politika pri reševanju stanovanjskega vprašanja posameznic in posameznikov kljub neuspehom in razočaranju večinoma še vedno zanaša. Na prosti trg je s skoraj utopičnim in nerealnim upanjem država začela računati med tranzicijo. Takrat so, vsaj z današnjega vidika, ko sta njegova neizprosnost in neuspešnost (tudi) pri ponujanju rešitev za stanovanjsko problematiko čedalje očitnejši, začeli rušiti učinkovit način za reševanje stanovanjske problematike v prejšnjem sistemu.2 Kot zanimivost naj omenim nepreverjeno anekdoto, da se je med privatizacijo družbenih stanovanj pri oblikovanju povprečne cene stanovanja kolebalo med ceno avtomobilov Zastava 101 in Volkswagovim golfom. Reševanje stanovanjskega vprašanja je bilo potlej prepuščeno prostemu trgu oziroma posameznicam in posameznikom samim.
Prvi del predstave smo torej koncipirali okoli zgodb s prostega trga, ki so pogosto prepletene z drugimi družbenimi problematikami, kot so seksizem, ksenofobija, homofobija, gentrifikacija ali segregacija – razredno-prostorska razslojitev družbe. Odprt je ostal tudi za razkrivanje izkušenj posameznic, posameznikov v državnih stanovanjih, študentskih domovih, DSO-jih ipd. Drugi del smo zasnovali kot antitezo, kot (kljub prizadevanjem pomanjkljivo) »državno intervencijo« na prosti trg, ki naj bi učinkovala kot njegova »korekcija«. »Tretji« del oziroma »repek« uprizoritve pa smo zastavili kot sintezo: sklep, (alternativno) rešitev, potem ko sta se tako prosti stanovanjski trg kot državna intervencija izkazala za nezadostna.
V predstavi Kje mi živimo je zelo pomemben prostorski vidik, zato smo se s scenografoma Danom Pikalom in Janom Rozmanom nanj posebej osredotočili. Naša uprizoritev je strukturirana »postajno«; z večjim številom različnih prizorišč in njihovim nenehnim menjavanjem v prvem delu smo skušali nastaviti zrcalo nenehnemu seljenju, neustaljenosti, negotovosti bivanja in z njimi povezani (ne)pripadnosti, prekarnosti posameznice, posameznika. Tako smo raziskovali možnosti, ki bi jih odprla prostorska dezorientiranost gledalke, gledalca, in poskusili s prostori odslikavati čustveno stanje posameznice, posameznika. Prostore v prvem delu smo uporabili predvsem po načelu site-specific, scenografijo in izbor prizorišč, pri katerem smo izhajali iz vizualnih asociacij in referenc na različna bivališča in »luknje«, pa smo žanrsko prilagajali posameznim prizorom. Prav tako je prvi del večinoma (z izjemo prizora, v katerem se dogajanje namenoma upočasni) pospešen, zlepljen, v nenehnem prehajanju, fluidnosti, »natempiranosti«, »brez sape«.
Začetne vaje smo namenili pogovorom s strokovnjaki za stanovanjsko problematiko, ogledom najrazličnejših novogradenj in stanovanjskih zgradb po Ljubljani, pogovorom z njihovimi stanovalkami in stanovalci, ogledali smo si tudi soseske in prostore za načrtovane gradnje. V prvem delu študijskega procesa smo izhajali predvsem iz zbranih zgodb. To je tudi gradivo, na podlagi katerega je pozneje po principu avtorskih prizorov, ki so jih prispevali igralci, ali pa po principu vodenih improvizacij nastalo besedilo. V poletnem premoru pa smo z Elo Božič in Borom Ravbarjem pridobljeno gradivo pilili, prilagajali, urejali in dopisovali. Tako je nastala smiselna celota, ki je bila izhodišče za (predvsem) prvi del uprizoritve in načrt za še podrobnejše raziskovanje in »izdelavo« prizorov. V drugem sklopu vaj smo se posvetili podrobnejši izdelavi prvega dela ter koncipiranju drugega in tretjega, ki naj bi bil odziv na prva dva.
Na tej točki se je morda smiselno podrobneje poukvarjati s posameznimi deli uprizoritve, kot so se izkristalizirali v ustvarjalnem stiku z igralci. Kot sem že omenila, je prvi del, teza, oblikovan kot sprehod skozi različne zgodbe posameznic, posameznikov. Seznanimo se s problematiko najemnic in najemnikov denacionaliziranih stanovanj in njihovo strukturno nemočjo zaradi slabe regulacije prostega trga. Tu so še problemi zaradi močno razširjenega oddajanja na črno in sistemskih lukenj; težave s higieno v najetih stanovanjih in z iskanjem morebitnih (romantičnih) partneric, partnerjev med najemnicami, najemniki; ovire, s katerimi se pri zagotavljanju stabilnih (stanovanjskih) razmer za otroke spopadajo samohranilke in samohranilci; izkoriščanje in oddajanje neprofitnih stanovanj na črno; brezdomnost; absurdni načini za ogled stanovanj, sob; postopki iskanja novih cimer, cimrov; vpliv družinskih sporov glede dediščine na najemnice, najemnike; reševanje stanovanjskega vprašanja kot ena izmed mnogih težav, s katerimi so se morali soočiti izbrisani; utesnjenost in ujetost zaradi neustreznih rešitev stanovanjskega vprašanja starejših; burni razvoj našega nepremičninskega trga od njegovega rojstva, preko leta 2007 do leta 2010; dvomljive obljube in začasne oblike bivanja – skratka, pregled vseh absurdnosti na tem področju v žanrskem razponu od realistično prikazanih prizorov in pripovedi preko simbolizma v vedno večji absurd. Izhodišče so tu voajeristične, morda celo sprevržene oblike »zabavnih« – kot se same pogosto žanrsko opredeljujejo – oddaj dvomljive kakovosti, na primer Delovna akcija, ki je navdih našla v znani in priljubljeni ameriški resničnostni oddaji Extreme Makeover: Home Edition, in Ambienti. Na popotovanju po »Divjem zahodu« stanovanjskega prostega trga sledimo sumljivemu vodiču, režiserju, hudiču (?), televizijskemu voditelju Boštjanu Prazniku ali pa kar samemu poosebljenemu prostemu nepremičninskemu trgu, katerega poslanstvo je nabiranje, iskanje »pravih kandidatov«, tistih, ki »nas najbolj potrebujejo«, da jim pomagamo. Gre za težko oprijemljiv, izmuzljiv »podganji« lik, katerega agenda je prav tako nejasna.
Boštjan Praznik nas po terenskem ogledu in analizi situacije ter seznanitvi z izbranimi kandidati popelje v drugi del – v zabavno resničnostno oddajo Domolov, državno intervencijo, novo vrsto razpisa, nastalega v javno-zasebnem partnerstvu med Javnim stanovanjskim skladom Republike Slovenije in (fiktivno) Vašo banko, d. d. (katere maskota je Banko Podganko), ki sta v sodelovanju s (prav tako fiktivno) Našo televizijo omogočila dodaten, samoobnovljiv vir financiranja novih neprofitnih stanovanj. V oddaji bodo izmed kandidatov (ti so možnost za sodelovanje v njej dobili po zelo nejasnih kriterijih) izbrali srečnico ali srečneža, ki mu bodo omogočili neprofitni najem čisto novega stanovanja. Game show Domolov se navdihuje pri različnih »resničnostnih oddajah« (vse od Najšibkejšega člena, Big Brotherja, Milijonarja, MasterChefa do serije Squid Game) in je zaradi principa fiction/faction skorajda že klasičen primer reševanja izčrpanih javnih storitev preko javno-zasebnih partnerstev – verjetno ni treba poudarjati, kakšni so njihovi interesi. Če se prvi del konča sicer v absurdu, vendar v velikem pričakovanju državne intervencije, ki bo prinesla rešitev, nas drugi popelje le še globlje v absurdne skrajnosti, saj razkriva ekstremen individualizem, v katerega so kandidati – ljudje, ki so zaradi bivanjske ogroženosti primorani, da tekmujejo drug proti drugemu – prisiljeni, in odpira vprašanje reprezentacije – do kod s(m)o pripravljeni igrati igro in same sebe, svojo bedo prodajati senzacije lačnim očem gledalcev? Game show tekmovalke in tekmovalce ponižuje v različnih izzivih, na podlagi katerih so točkovani. Toda nazadnje se izkaže, da je bil njihov trud zaman, saj izbira srečnice ali srečneža niti za hip ni bila odvisna od točk, ampak prepuščena žrebu.
Ostane nam še tretji del, torej sinteza, ugotovitev, rešitev. Na tej točki vajeti v roke prevzamejo babice, starke, ki smo jih po drobcih spoznavali že prej. Starost tu prehaja v območje gledališkega znaka oziroma morda že simbola, saj ne gre za konkretne babice, starke kot take, ampak za držo: zanje so značilne »lumparije«, »nagajanje« požrešnemu, predvsem pa nasilnemu sistemu, ki posameznicam in posameznikom onemogoča zagotavljanje osnovnih bivanjskih pogojev. Babice, junakinje, se na nasilje sistema odzivajo z »lastnim nasiljem«, revolucionarno intervencijo.
Ne glede na različne (revolucionarne) ideološke poglede za stanovanjsko problematiko obstajajo zelo jasne rešitve, znane vsem: progresivni nepremičninski davek, davek na prazna stanovanja, reševanje stanovanjske krize z drugačnimi, alternativnimi oblikami (skupnostnega) trajnostnega stanovanjskega bivanja, kot so recimo stanovanjske zadruge itd. Ampak zakaj do njih, čeprav so tako razumljive in v teoriji razmeroma preproste, ne pride? Morda zato, ker jih noče nihče uresničiti? Ali pa kljub vsemu niso tako preproste, kot mislimo? Kot kaže, je v skrajno individualiziranem sistemu, v katerem so posameznice, posamezniki, ki se znajdejo v podobnih življenjskih okoliščinah, naščuvani drug zoper drugega, smiselna edinole ena odločitev, in sicer kolektivna organizacija, kolektivno reševanje, kolektivne zahteve. Če »na mladih svet stoji« in če je nekoč (četudi v prejšnji državi) na državni ravni obstajal sistem aktivnega in učinkovitega reševanja stanovanjske problematike, je to morda priložnost, da se iz tega kaj naučimo ali pa v tem vsaj poiščemo navdih za oblikovanje novega sistema trajnostne stanovanjske politike. Pa ne gre samo za število stanovanj, bivanjskih enot, študentskih in dijaških domov ter mest (ali pa kadra) v domovih za upokojence, ampak tudi in predvsem za način, kako stanovanjsko oskrbo družbeno (trajnostno) organizirati.
Stanovanjska kriza tako ni le odraz širšega družbenega konteksta in našega časa oziroma njun simptom, ampak nam ponuja vpogled v razumevanje strukture prevladujoče ideologije in organizacije družbe. To pa je vpogled, ki ga lahko uporabimo za boj natanko proti tej družbeni organizaciji. Kajti stanovanjska problematika se morda lahko deloma izboljša, vendar pa bomo spremembe v njenih temeljih težko dosegli brez celostne spremembe, brez socialne revolucije zoper krvoločno in nasilno neoliberalno resničnost, v kateri živimo. O podobnih temah je v Stanovanjskem vprašanju pisal že Engels leta 1872. Stanovanja, nepremičnine danes torej ne predstavljajo osnovne človekove dobrine, ampak so predvsem sredstvo za pridobivanje in kopičenje premoženja. Ploštajner pravi,3 da neoliberalizem lastnika sili, naj z domom, premoženjem ravna kot podjetnik, investitor. Ob tem pa se neizogibno odpre vprašanje, kako to vpliva na posameznikovo zaznavanje, razumevanje »doma« – in s tem tudi na to, kam se umešča znotraj širšega družbenega konteksta.
1 https://www.ljubljana.si/sl/aktualno/javno-zrebanjestanovanj-za-mlade/. Zadnji dostop: 16. september 2024.
2 V Jugoslaviji je tretjina prebivalcev reševala stanovanjsko vprašanje z družbenim stanovanjem s stanovanjsko pravico. Stanovanjska politika in zakonodaja sta v prejšnjem sistemu oblikovali t. i. »sistem stanovanjskega oskrbovanja«, kar pomeni, da je za reševanje tega vprašanja primarno skrbela država. Državljanke in državljani so vplačevali prispevke v skupni stanovanjski fond, iz njega pa so financirali »reševanje stanovanjskih vprašanj državljanov«. (Debevec, Jure. »Najemniki denacionaliziranih stanovanj.« Stanovanjske študije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2002, str. 111–128).
3 Ploštajner, Klemen. »Nekaj tez o politični ekonomiji stanovanjske preskrbe.« Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, letn. 46, št. 273, 2018, str. 145–160.
Povezava: PDF gledališkega lista