SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 9. 9. 2020

Kim Komljanec: "Če vlečemo vsi v isto smer, se stvari hitreje premaknejo."

Sezono 2020/2021 na portalu SiGledal začenjamo s predstavitvijo SiGledalove digitalne knjižnice slovenskih dramskih besedil v angleškem jeziku. Prevajalka tega dela portala SiGledal je dramatičarka, dramaturginja, lektorica, gledališka režiserka in mentorica Kim Komljanec, ki smo jo ob tej priložnosti povabili h kratkemu pogovoru.

Kim Komljanec / Foto: David Modic

V prvem koraku se osredotočamo na predstavitve tistih dramskih tekstov v angleškem jeziku, ki jih je nagradila, nominirala ali drugače prepoznala strokovna javnost in/ali so dostopni na spletu v slovenskem in še katerem tujem jeziku. Do SiGledalove digitalne knjižnice slovenskih dramskih besedil v angleškem jeziku je mogoče dostopati na tej povezavi.

Kakšne so vaše prevajalske izkušnje in koliko se sicer posvečate prevajanju?  

Prevajanje ni moj glavni poklic, se mu pa posvetim, kadar mi pride na pot kak zanimiv projekt s področja, ki me zanima, in slovenska dramatika je prav gotovo prva na seznamu takih področij. Prevajam tudi svoja lastna dramska besedila, kar se mi zdi še posebej težek izziv, saj kot avtorica besede, replike, didaskalije dolgo premlevam, jim iščem ustrezen ritem, ustrezno jezikovno zvrst, posamezen izraz, in ko se za enega končno odločim, se mi pogosto zdi nemogoče, da bi moji liki izrekali kaj drugega. Prestaviti celotno besedilo v drug jezik pa pomeni prestavitev v drugo družbeno okolje, kjer imajo seveda besede, tudi če so prevedene zelo natančno, lahko povsem drugačen pomen. Kaj besede, celotni dramski liki so včasih neprevedljivi, pa teme in ideje, ki se jih dramska besedila lotevajo.

Seveda pa mi zavedanje in premislek, kako se posamezni jezik obnaša v različnih situacijah, okoljih, starostnih obdobjih, medijih ipd., pri prevajanju prideta še kako prav, zato mi gre to delo dokaj zlahka od rok.

 

Ste dramatičarka, dramaturginja, lektorica, gledališka režiserka, opravljate pa tudi pedagoško delo. Izobraževali ste se tudi v tujini, konkretno v Veliki Britaniji, zato zelo dobro poznate tamkajšnje razmere na področju dramatike in gledališča. Koliko so npr. britanska gledališča in režiserji odprti za uprizarjanje manj znanih oziroma neznanih avtorjev iz manjših držav, kot je na primer Slovenija?

Britancem na splošno ni v navadi uprizarjanje tujih avtorjev, ki še niso uvrščeni v nek literarni kanon. Temu se posvečajo ponekod bolj v okviru izseljenskih diaspor ali v sodelovanju z njimi, tuja sodobna dramatika je za angleško (in ne nujno celotno britansko) bolj nekakšna kurioziteta kot pa mainstream. Izjema so angleško pišoči avtorji iz ZDA, tudi Avstralije, deloma tudi Indije. Obstaja pa nekaj gledališč, (s čimer ne mislim nujno gledaliških hiš!), ki se uprizarjanju prevodne dramatike posebej posvečajo. Takšno je npr. londonsko gledališče Bush, posamezne sezone Royal Court Theatra so prav tako osredotočene na avtorje, ki prihajajo z drugih koncev sveta, čeprav tradicionalno Royal Court Theatre na svoj repertoar uvršča besedila glede na svetovna politična žarišča v posameznem trenutku v času.

Obstajajo pa tudi manjša, neinstitucionalna, t. i. fringe gledališča po vsej Britaniji ki se lotevajo mednarodnih projektov in ki se zanimajo za tujo sodobno dramatiko ter so uprizarjanju le-te tudi bolj naklonjena. A tudi tu gre bolj za ozko nišo kot širok interes.

Zanimivo pa je, da se akademska stroka precej ukvarja z razlogi, zakaj je tako. Lani sem se udeležila neke konference, posvečene prav temu vprašanju, zakaj so Britanci kot gledališka publika tako nezaupljivi do tekstov iz drugih kulturnih okolij. Kot del konference je potekala tudi nekakšna igra ugank, kjer smo si vsak večer ogledali bralne uprizoritve po treh različnih besedil, ne vedoč, kdo je njihov avtor ali od kod prihaja. Vsak večer je nato publika ugibala, katero od besedil bi lahko prišlo izpod peresa britanske/-ga avtorice/-ja, in seveda se je izkazalo, da je v današnjem globaliziranem svetu skorajda nemogoče uganiti nacionalno ali kulturno ozadje avtorice/-ja.

 

V zadnjih letih se je v Sloveniji začelo nekoliko bolj sistematično prevajati in promovirati slovensko literaturo v tujini, eden od razlogov za to je gotovo tudi častno gostovanje Slovenije v Frankfurtu leta 2023 Eno poglavitnih vlog pri tem ima Javna agencija za knjigo, med drugim tudi s t. i. vzorčnimi prevodi iz del sodobnih slovenskih avtorjev in avtoric. Doslej se je nabralo že kar lepo število vzorčnih prevodov, med katerimi pa najdemo le dva teksta, ki ju lahko označimo za dramska – vašega in radijsko igro Franja Frančiča. Mislite, da bi bilo smiselno, da bi JAK prevzela vlogo promotorja slovenske dramatike v tujini, ali bi bila primernejša katera druga institucija? Kakšen je vaš pogled na to?

Sodobna dramatika je v Sloveniji še vedno nekako spregledana kot literarna vrsta in od treh vrst še vedno najmanj prevajana. S tem nočem reči, da je pripovedništvu (oz. prozi) ali poeziji z rogžicami postlano. Tudi tam je treba še za marsikaj poskrbeti. Vendar dramatike še v slovenščini založbe objavljajo tako malo, da je sodobne dramske tekste, razen na portalu SiGledal, včasih nemogoče prebrati. Tako z njimi v stik ne pride niti domača javnost. Strošek prevajanja pa prepogosto nosijo avtorji/-ice kar sami/-e, kar je strašno, saj so že za svoje izvirno delo plačani/-e zgolj v primeru uprizoritve, pa še to ne ne vem kako dobro. Naš kulturni trg je pač majhen, zato je nujno, da ustvarjalce/-ke podpiramo tudi z javnimi sredstvi, še zlasti, ker smo po kvaliteti v samem vrhu sodobne svetovne dramatike. Zato vsekakor menim, da potrebujemo dobro mednarodno zastopništvo za slovenske dramatike in dramatičarke in njihova dela ter da bo to zastopništvo javno in dostopno vsem avtoricam in avtorjem.

 

Omenili ste že, da je dramatika izgubila status 'tretje literarne vrste'. Zdi se, da se je danes sploh ne bere več, temveč je, vsaj sodobna, namenjena le še uprizarjanju. Dejstvo je, da se tudi v Sloveniji objavlja zelo malo dramatike, tukaj imam v mislih tako revijalne objave kot tudi knjižne izdaje, nekaj je objavijo gledališča v gledaliških listih. Se vam zdi to upravičeno glede na to, da je gledališče 'hipna umetnost', se pravi, da nekako živi samo med uprizoritvijo, teksti pa so 'večni’? 

Ta problem se začne že v izobraževanju. Slovenski šolar se tam nekje do konca osnovne šole skorajda ne sreča z dramatiko, potem pa predvsem s klasiki, a še to bolj z odlomki. V srednješolskih programih je to razmerje malce boljše. Pri svojem delu z učitelji in mentorji dramskih krožkov in otroških gledaliških skupin sem z grozo ugotavljala, da ne le, da sodobne slovenske dramatike ne poznajo šolarji, ampak se z njo ne srečujejo niti pedagoški delavci. Pa prav literarna vrsta, ki naj bi najbolj neposredno ubesedovala človekov tukaj in zdaj, je tista, ki je v berilih najmanj zastopana.

Po drugi strani pa me navdušuje, ko na svojih tečajih dramskega pisanja spoznavam posameznike različnih starosti, izobrazb, socialno-ekonomskih provenienc in geografskih porekel, ki jih sodobna slovenska dramatika zanima, jo berejo in spremljajo na odrih. To mi daje upanje, da so moji sodržavljani vendarle še zmožni premisleka o svoji bivanjski situaciji in posledično tudi dejavnega poseganja v to situacijo.

 

Glede na to, da ste zelo dejavni v tujini, imate morda pregled, kako dramatiko promovirajo v drugih državah in kako ji pomagajo, da 'zaživi' tudi na tujih odrih? Mogoče bi kaj izpostavili kot zgled, ki bi ga veljalo posnemati?

Nimam morda najširšega pregleda, poznam pa nekaj primerov dobre prakse. V Franciji in na Poljskem se npr. dramatika ogromno objavlja (in bere), na Madžarskem obstajajo zasebne agencije, ki pod okrilje vzamejo posamezne avtorje, ki jih nato promovirajo tako na knjižnih sejmih kakor tudi na gledaliških festivalih.

Ena zanimivejših praks se mi zdi tudi britanska, in to je, da so njihove bralne uprizoritve mnogo bolj odrske kot naše, kar daje besedilu večjo priložnost, da je videno kot uprizorljivo. Pa tudi tiska se dramatika v Veliki Britaniji več in hitreje kot pri nas, kjer na knjižno objavo lahko upajo samo avtorji, ki so že tako rekoč kanon in jim nato natis tekstov pomeni manj kot nekomu, ki se šele uveljavlja.

Pomembno vprašanje je tudi bazen prevajalcev/-k, ki je pri nas majhen in zaprt. Ne vem, koliko se sploh šolajo prevajalci za prevajanje dramatike. Sama vem, da se npr. za poklic gledališke lektorice lahko izšolaš samo s praktičnim delom in ti slovenistična izobrazba služi zgolj kot osnova.

 

Prevajanje je zagotovo ena od težav – prevodi morajo seveda biti kakovostni, že prevajalcev, ki se ukvarjajo s prevajanjem slovenske literature v tuje jezike, ni prav veliko, prevajanje dramatike pa ima tudi svoje specifike. Slab prevod lahko tekstu naredi več škode kot koristi, zato bi morali za to poskrbeti usposobljeni prevajalci in biti za to tudi pošteno plačani, ne pa, da avtorji svoje tekste npr. prevajajo kar sami. 

Res je, slab prevod je medvedja usluga ne samo dotičnemu avtorju/-ici, ampak sodobni slovenski dramatiki na splošno, saj v bralcu zatre izkazani interes. Menim pa, da če avtor/-ica tuji jezik dobro obvlada, je vendarle bolje, da si tekste prevaja sam/-a, kakor pa da se tega loti kdo, ki ne pozna gledališkega medija.

Doslej je bila glavna ovira to, da v Sloveniji nismo imeli platforme, kjer bi se ti prevodi lahko objavljali in ponujali tujim založnikom in gledališkim intendantom, režiserjem, igralcem. SiGledal bo s prevedenim delom portala v veliki meri zapolnil to vrzel. Še vedno pa potrebujemo tudi zastopništvo, neko zelo dejavno agencijo, po možnosti javno. Tako bi obenem rešili tudi problematiko financiranja sodobne slovenske dramatike, saj bi se s tuji javnosti dosegljivimi prevodi razširil tudi trg za sodobne slovenske dramske pisateljice in pisatelje. In seveda tudi za prevajalke in prevajalce.

 

Kako se sami soočate s trenutno situacijo, v kateri vlada velika negotovost in ni jasno, kako bo z gledališči v prihodnje?

Ta situacija je samo vrh ledene gore, ki za področje slovenske žive umetnosti že nekaj časa raste. Seveda me skrbi, kako in koliko predstav si bom lahko ogledala in kako in koliko bomo lahko ustvarjali. A v resnici moje življenje in delo že ves čas izgledata tako, da moram nenehno tržiti vsa svoja znanja in se angažirati na vseh področjih svojega ustvarjanja in da pogosto delam po več projektov hkrati, saj nikdar ne vem, kdaj bo kateremu umanjkalo financiranje in bom ostala brez honorarja in priložnosti za delo.

Menim pa, da je glavni razlog za težke okoliščine, v kakršnih nas ustvarja večina svobodnjakov, to, da sta za splošno slovensko javnost kultura in umetnost izgubili vrednost. Da ju javnost preprosto ne ceni. Morda zato, ker nikdar ne umanjkata. Morda bi bil edini odgovor na to, da se povežemo prav vsi ustvarjalci in zaženemo en strašen kulturni molk. Po mojem bi že po dveh, treh dneh brez glasbe, likovne umetnosti, gledališča, filmov, televizijskih nadaljevank, knjig, stripov, tudi brez izdelkov uporabne umetnosti, kultura in umetnost spet postali bolj cenjeni v očeh slehernika. Zakaj se javnost glasneje oglasi, ko so zaprti frizerski saloni, kot ko so zaprta gledališča? Seveda so tudi lepe frizure pomembne, ampak ali ni precej pomembno tudi tisto, kar je pod njimi?

 

Na portalu SiGledal poteka štafetna igra Izvolimo dramo, v kateri ljubitelji dramatike in gledališča v branje priporočajo tekste po svojem izboru. Mislite, da bi lahko – če bi imeli na portalu več prevedenih tekstov oziroma vsaj odlomkov – v štafeto vključili tudi tuje bralce, to bi bil lahko tudi eden od načinov promocije slovenske dramatike? Zanima me, kje sicer še vidite neizkoriščene možnosti za promocijo?

Izvolimo dramo je en najboljših projektov za promocijo branja dramatike in dviganja zavesti o sodobni slovenski dramatiki. Prepričana sem, da se bo veliko tujcev, ki ne berejo slovensko, z veseljem in zanimanjem vključilo v to igro, takoj ko bo to mogoče. Neizkoriščenih priložnosti za promocijo pa je nešteto: prisotnost prevodov na spletu, na knjižnih sejmih, na gledaliških festivalih, snemanje odigranih odlomkov in objava le-teh na spletu ali tudi na televiziji, bralne uprizoritve (in to z mizansceno, ne zgolj koncertne) na gledaliških festivalih, spodbujanje (in s tem mislim financiranje) mobilnosti dramskih avtoric in avtorjev in prevajalk, prevajalcev, udeležbe na velikih srečanjih in vpetost v mednarodne mreže, zasebne agencije in vabljenje tujih producentov na premiere in promocijske festivale v Sloveniji. Ob vsem skupaj pa seveda stanovsko povezovanje. Dokler vsak dela samo zase, se nam delo podvaja in rezultati so drobni. Če pa vsi vlečemo v isto smer, se stvari hitreje premaknejo. Sama sem poleti 2022 vabljena na eno največjih konferenc ženskih dramskih avtoric (Women Playwrights International) v Montréal in se z organizatorji že dogovarjam za možnosti predstavitve sodobne slovenske dramatike na splošno, ne zgolj samo svojega dela, ki je bilo povod za vabilo.

Predvsem pa nam seveda v Sloveniji manjka oder, ki bi bil namenjen izključno novim tekstom. Poguma za tak repertoarni načrt za zdaj ni zbralo še nobeno institucionalno gledališče, čeprav sodobno slovensko dramatiko publika še kako rada gleda.

Kim Komljanec

SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 1. 8. 2019
Marija Vidau in poletna križarjenja po SiGledalovem Repertoarju
SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 7. 2. 2019
12 let portala SiGledal
SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 15. 8. 2019
Jana Kolarič in poletna križarjenja po SiGledalovem Repertoarju