V svojih avtorskih predstavah sem se vedno izogibala problematiki rasnih predsodkov. Verjetno zato, ker sem si vedno želela, da bi bila nezaznamovana – da bi me sprejemali kot Slovenko oziroma da me o tem sploh ne bi spraševali.

To, da me že dobrih 40 let sprašujejo, »od kod sem pa drugače«, kaže, da je zaznamovanost s podobo drugosti tako globoko zakoreninjena v nas, v kolektivno zavest, da stežka sprejmemo raznolikosti kot »naše«. Ali kot pravi Fanon: »Juda zasovražijo šele potem, ko ga razkrinkajo. V mojem primeru pa vse dobi nov obraz. (…) Jaz sem naddoločen od zunaj. Jaz nisem suženj »ideje«, ki jo imajo drugi o meni, ampak sem suženj svoje lastne pojave.«

Pogosto slišim, da pri nas rasizma ni. Morda je tako zato, ker ga povezujemo le s hudimi nasilnimi obračunavanji, kot jih poznajo v ZDA, in ker pozabljamo, da je nestrpnost na podlagi polti le ena od oblik rasizma. Naša družba ni izjema. Pri nas temnopoltih ni veliko, torej ne predstavljajo grožnje. Naša družba ima pač drugega Drugega. Ameriški nigger je slovenski čefur, cigan, južnjak. 

Nimam res hudih izkušenj. Razen nekaj opičjih vzklikov in pošiljanja nazaj, od koder sem prišla, mi hujšega ni bilo. V svojem krogu sem sprejeta taka, kot sem, drugačne polti niti ne opazijo. Najbolj od vsega si želim, da ne bi bila žrtev. Odločila sem se, da me na moji poti ne bo iztirilo, da sem čokoladica, da me je sonce preveč zažgalo, da se me vidi samo, kadar se nasmejim. Ignorirala bom raznorazne eksotične prispodobe in fantazije ter bom neznancu, ki je »samo malo probal moje lase, ker si ni mogel pomagati«, samo prijazno rekla, da me to moti. V resnici pa bi si želela, da me ne bi jemal za samoumevni razstavni eksponat in da bi vsaj vprašal, preden bi vdrl v moj osebni prostor. Najhuje pri tem je, da se ne morem niti razjeziti nanj, ker vidim, da gre le za radovednost in da s tem ni hotel prav nič slabega. Nasprotno, bil je navdušen. 

Ko me je Matjaž Berger pred leti prvič povabil k sodelovanju in od mene ni pričakoval nič eksotičnega, sem bila presenečena in obenem navdušena. Zanj sem bila sodobna plesalka. Kako sem bila počaščena! Takrat sem ugotovila, da sem očitno obremenjena in da sem stalno na preži. Raje se prva pošalim na svoj račun, kot da me sogovornik prehiti. 

Ivana Djilas mi je pripovedovala o neprijetnih dogodkih, ki so se njenemu sinu, rojenemu v Gani, dogajali zaradi polti. Na vsako vprašanje o svojih izkušnjah sem ji rekla samo: Ah, Ivana, kje pa misliš, da si? Tako pač je, če si v Sloveniji, se bo že navadil. Šele ko sem zagledala Ivanin razočaran obraz, sem pomislila: Zakaj bi se on moral navaditi? Ali se ne bi mi, vsi skupaj in vsak zase, malo navadili pomisliti, preden kaj rečemo, in se postaviti v kožo drugega, preden bleknemo, kar nam pade na pamet? Se ne bi navadili začenjati komunikacijo z odprtostjo in željo po odkrivanju človeka, ne pa z vnaprejšnjim označevanjem, posploševanjem in obsojanjem, in pri tem pomisliti, da se za odpisanimi skupinami Drugih skrivajo posamezniki, njihove življenjske zgodbe in občutja? Se sploh zavedamo, koliko škodljivih stereotipov je v vsakodnevni komunikaciji izrečenih kar tako, brez slabega namena? Ravno ta lahkotnost, s katero jih izrekamo, je nevarna, saj se na ta način breztežno širijo, utrjujejo in, kar je najhuje, postanejo naša edina resnica. Stereotipi najdejo pot v učbenike, literaturo, slovarje, filme in prehajajo na naslednje generacije. 

Tokrat govorim o rasnih stereotipih. Pred tremi meseci sem delala predstavo o spolnih stereotipih, ena od naslednjih bo o duševnem zdravju. Pa o staranju ... Brez težav bi lahko desetletja delala predstave in naslavljala razne ukoreninjene stereotipe. Nas, družbo, čaka veliko dela. Ne, nismo imuni, izolirani, odrezani od sveta in ni res, da se predsodki, ki so se gradili in krepili skozi stoletja, niso dotaknili naših krajev. Tu so, med nami, vsak dan. Kdo se boji črnega moža? 

Zmedena sem. Berem tekste iz 19. ali 21. stoletja? In ko berem Fanona, se čudim, da v knjigi, napisani pred 70 leti, opisuje enake občutke, kot jih imam jaz na popolnoma drugem koncu sveta in mnogo let pozneje. Skupna nama je le temnejša polt od tiste, ki velja za normo. Ali to pomeni, da smo se zataknili? Se je možno počasi premakniti naprej? Vem, da je zdaj pravi čas, da se lotim tega, česar se bojim.

»Eksplozija se ne bo zgodila danes. Prezgodaj je … ali pa prepozno.

Ne prihajam oborožen z dokončnimi resnicami.

Moja zavest ni prežeta z odločilnimi prebliski.

Pa vendar v vsej jasnosti mislim, da bi bilo dobro, da se določene reči izrečejo.

Te reči bom izrekel, ne zakričal. Kajti krik je že zdavnaj odšel iz mojega življenja.

Tako dolgo …

Zakaj naj bi napisal to knjigo?Nihče me ni prosil zanjo.

Še najmanj tisti, ki jim je namenjena.

Torej? Torej mirno odgovarjam, da je preveč bedakov na tem svetu. In ker to trdim, moram to tudi dokazati.

Novemu humanizmu naproti …

Razumevanje ljudi …

Naših temnopoltih bratov …

Verjamem vate, Človeštvo …

Rasni predsodek …

Razumeti in ljubiti …« (Fanon, 5)