Tjaša Plazar, Si Gledal, 14. 5. 2010

Kdo je pes, kdo je pizda in kdo je peder?

Trije prijatelji se po dolgem času, na pobudo enega izmed njih, srečajo z razlogom kako sebi olajšati vest in tako nadaljevati s prijateljstvom. 38. tednu slovenske drame 2008
:
:

Gašper Tič, Gregor Gruden, Sebastian Cavazza /foto Peter Uhan

Mestno gledališče ljubljansko in Zavod Imaginarni

Gregor Fon

Pes, pizda in peder

Krstna uprizoritev 

Premiera: 21. aprila 2010, ogled predstave 13. maj 2010

Režiser Primož Ekart
Dramaturginja Eva Mahkovic
Scenograf Tomaž Štrucl za Estrihe in Omete
Kostumografka Elena Fajt
Avtor glasbe Silence
Lektorica Maja Cerar
Oblikovalec luči Boštjan Kos
Asistentka kostumografke Mateja Velikonja

 
Igrajo:
Sebastian Cavazza k. g.
Gašper Tič
Gregor Gruden
Petra Veber Rojnik

Besedilo Gregorja Fona Pes, pizda in peder je bilo nominirano za Grumovo nagrado na 28. tednu slovenske drame 2008. 


Kako se konča večer, ko se po dolgem času srečajo trije prijatelji? Pijano, mačkasto, seveda... In kaj odnesejo od tega?  Nič, samo par novih informacij, nič globljega,...
Včeraj so v Mestnem gledališču ljubljanskem uprizorili dramski tekst Gregorja Fona, Pes, pizda in peder, pod režijo Primoža Ekarta, nominiranega za Grumovo nagrado leta 2008. Nesporne karakterizacije privedejo do zamišljujočega premisleka, ki je vse prej kot navadno označenje likov.

Uspešna karakterizacija Psa (Sebastian Cavazza), pizde (Gregor Gruden), in pedra (Gašper Tič), je sprožila identifiakcijo z zelo "home made" liki.

Ko se brezskrbno, pijano, po tako dolgem času, s starimi prijatelji, na "zahtevo" enega izmed prijateljev  ves vesel na novo snidanje, pripravljen na prijateljevo skrivnost  "come out of the clouset".

Trije prijatelji se po dolgem času, na pobudo enega izmed njih, srečajo z razlogom kako sebi olajšati vest in tako nadaljevati prijateljstvo. Očitno je, da so vezi med njimi nepretrgane, ne glede na dolgo periodizacijo, ki jo je vsak izmed njih občutil in vztrajal v bližinjskih odnosih, čvrsto, ne glede na to kaj bodo prinesli. Vsakomur izmed nas je jasno, da je alkohol pokazatelj resnice, tako na dan pride vse tisto še najbolj zatrto. Tako se srečamo  s Sebastianom Cavazzo in njegovimi "psovskimi" opazkami, ki se zdi da peljejo samo h komičnim trenutkom, pa vendarle na koncu pripeljejo k bolj resnim zadevam. Tako kot on, tudi vsi ostali liki z Gašperjem Tičem na čelu, oblikujejo popolno atmosfero razhajajočih medsebojnih odnosih. Gašper Tič se je odlično izkazal in je navkljub svoji verbalni podobnosti z ostalimi liki izstopal s prefinjeno mimiko.

Natakarica, ki je razbijala sceno in tako hkrati tudi same prizore, je izpadla najbolj moralno, pa vendar je njena prisotnost bila najbolj tragična. Na pogled ne razumevajoče z zelo šokatnim in izpopolnjenim koncem.

Sama scena je delovala zelo realistično, glede na stanje, ki vlada pri nas, ko spiješ en deci na dan, privre na dan potencialna resnica. Scena je povzročila labilno ozračje, v katerem se je znašel že vsak izmed nas, pridahnila je k sproščenosti in superiornosti nad drugim junakom, ko alkohol izzove kratek stik in omami možganske celice. Ne glede na prijateljski trio je v pogovoru prostor samo za dva, tako je med vmesnim vpadanjem v besedo vedno nekdo, ki ostane brez nje.

Edina možnost ponovnega snidenja je bila nepričakovana novica, ki dobi prostor na platnu razgorelih besed na samem koncu, ko je vse že povedano, potlačeno in predebatirano. Novica zaradi katere je bilo organizirano snidenje prijateljev na koncu izpade kot najmanj pomembna, pa vendarle ironično najbolj šokira. Postavljeni smo namreč med križišče najbolj "okusnih" dialogov oziroma vsakdanjih konfliktov.

Ves čas smo priča ne izščrpajočega besednega dvoboja s stereotipno tematiko, ki na koncu pripelje do pričakovanega  konca, ki pa vseeno ni tako samoumeven.

Biljardna miza glede na njeno ne izkoriščeno funkcionalnost vseeno pride do izraza kot element, ki je obkrožen z opitimi čustveno razdanimi ljudmi. Udobnost, ki jo povzroči ta miza privede na dan domačnost, saj skoraj ni bara, ki ne bi imel predmeta za podaljšanje zabave. V tem primeru je to bila biljardna miza. In potem najnežnejši lik, natakarica, najbolj tragično konča. Kot posrednik je uspešno lomila celotno dogajanje, pa vseeno je kot na prvi pogled ne vmesni lik sklenila verigo ne uravnovešenih čustev. Kot biljardne krogle, ki se bodo vedno znova vračale v svoj okvir začetka igre, se bodo tako tudi naši liki vedno pojavili trdno sredi še tako viharne spremembe.

In potem je vprašanje resnice tisto, ki je krivo za razplet celotnega dogodka? Kot da se niso sama vprašanja porajala že veliko prej. In če na koncu iščemo krivca za snidenje, je ta zadnji, ki bi lahko bil na našem spisku, samoproblematika udari v oči ob prvem izlivu »čustev«. Kdo je pes, kdo je pizda in kdo je peder? Čeprav so odgovori zelo jasni in se lahko do njih opredelimo, največja pizda izpade tisti, ki je bil najmanj pričakovan.

 (Tjaša Plazar, SiGledal)

 Povezave:

- Gregor Fon na Geslu
- Gregor Fon na Repu
- Primož Ekart na Geslu
- Primož Ekart na Repu

 

Anja Bunderla, SiGledal, 12. 5. 2010
Pizde male pasje pederske