Kamion že ogreva motorje, Ex Ponto se bliža

Predstava Kamion bo namreč uprizorjena v kamionu, na eni od znanih ljubljanskih lokacij, Ljubljana pa bo le eno od evropskih mest, v katerih se bo ustavila. De Cock je namreč ustvaril predstavo, ki ga bo peljala od Istanbula do Londona, tako kot poti po Evropi vodijo mnoge evropske migrante, z njo pa bo poskušal tako v inovativni formi kot vsebini predstaviti, kako migracije sprejemajo in vidijo najmlajši.

Na potovanje z deklico, dvema torbama in milijoni sanj

Michael De Cock migrantske tokove v Evropi raziskuje že vrsto let, in sicer kot ustvarjalec in novinar ter na gledaliških odrih, o njih pa je napisal tudi več knjig in člankov. V preteklosti sta na to temo nastali predstavi Saw it on television/Didn’t understand in Haven010, s svojim najnovejšim projektom Kamion pa De Cock v sklopu gledališke skupine ’t arsenaal z igralko in glasbenikom, nadarjenim multiinštrumentalistom Rudijem Genbruggom, poskuša predstaviti koncept migracij otrokom (predstava je primerna za otroke od 8. leta dalje) in njihovim družinam.

Izhodišče predstave je zgodba Dve majhni torbi, deset milijonov sanj, v kateri deklica pripoveduje o potovanju v obljubljeno deželo, postopoma pa se v potovanje začne razvijati tudi sama predstava. Deklica se na potovanju čez Evropo, ki ga obdaja nepredvidljiva in skrivnostna pokrajina, sprašuje, zakaj na pot lahko vzame le dve torbi in zakaj mora za sabo pustiti vse svoje igrače razen ene, svojo zgodbo pa z gledalci deli v kamionu, spremenjenem v majhno gledališče. Kamion, ki bo v približno šestih mesecih dejansko prevozil pot, po kateri so šli mnogi migranti, se bo na svojem potovanju, ki se bo začelo 20. maja, ustavil v vrsti evropskih mest med Istanbulom in Londonom.


Michael De Cock / Foto: Stef Depover
In kaj o predstavi pravi njen avtor Michael De Cock?
”Gre za drugačno izkušnjo gledališča. Potujemo čez Evropo, ideja pa je, da se pot začne v Istanbulu, ker veliko ljudi migrira od tam, in konča v Londonu. Pravzaprav gre za gledališče na kolesih. Ko na cesti vidiš kamion oziroma tovornjak, ne pričakuješ, da so v njem ljudje. V resnici ne veš, kaj je v njem, včasih so tudi ljudje, kar pomeni, da gre za skrit svet. Predstava s tem, kam je postavljena, na nek način spreminja pogled ljudi na določene stvari. Seveda pri migraciji gre za problem odraslih. A vendar, ko se odrasli preselijo v drugo državo, to ponavadi naredijo za svoje otroke, poleg tega pa je včasih dobro pogledati na svet skozi oči osemletnega otroka, ker je zelo absurden, po drugi strani pa otroci razumejo veliko veliko več, kot si mislimo. Ko nekdo umre v vojni, se otroku to zdi grozno, nekateri odrasli pa ob tem le skomignejo z rameni. To zgodbo poskušamo predstaviti tako, da bo namenjena tudi otrokom, kar pa me pomeni, da je otročja, gre samo za drugačno perspektivo, ki se mi osebno zdi zelo zanimiva. Zgodba pripoveduje o deklici, ki z mamo, a brez očeta zapusti svojo domovino, v glavi pa se kot ljubiteljica potovanj po vesolju prepriča, da se je na eno od takšnih vesoljskih potovanj podala tudi sama. Predstava mi predstavlja več izzivov. Najprej to, da vedno znova prihajaš v različno kulturno okolje, čeprav se tega izziva ne bojim. Druga stvar pa je, da v vsaki regiji moram delati z drugo igralko, ker se hočem izogniti jezikovnim preprekam in zgodbo povedati na kar je mogoče odprt način. Seveda pa gre tudi za logistične probleme, zato so pomembni tudi dobri, stabilni partnerji, kar Ex Ponto zagotovo je.”