Nas srečni konci mikajo zato, ker se nam izmikajo?

Ko je Daniel Glattauer napisal roman Proti severnemu vetru, ki mu je kmalu sledila dramatizacija, ni predvidel reakcije občinstva. S svojevrstnim romanom v obliki elektronskih pisem je nehote postal naslednik velikih literarnih mojstrov pisemskega romana, ki so ga kasneje v filmski obliki povzeli tudi nekateri režiserji. Toda nihče od njih ni doživel takega odziva, da bi moral tako rekoč po nareku napisati oziroma posneti nadaljevanje. Morda je prav elektronska oblika Glattauerja izigrala: zašel je v zgodbo dopisovanja dveh neznancev – Emmi in Lea, ji sledil in jo razvijal in ko jo je pripeljal do usodnega zaključka, je bilo po svoje logično, da se je ta podaljšala na njegov elektronski naslov, ki je postal forum in presečišče mnenj vseh tistih, ki so se z branjem tudi zapletli v intrigantsko, na koncu že kar obsedeno razmerje med glavnima junakoma. Ogromen avditorij je razpravljal o tem, zakaj se dva, ki sta čutila tolikšno medsebojno privlačnost, nista zares srečala, odkod toliko omahovanja, ko sta že slutila, da sta se ujela v ljubezensko mrežo, zakaj se je bilo treba odreči sreči? (Za njun izostren moralni čut in prizadetega moža ni bilo pravega posluha.) Ko bi si morala pasti v objem, se je zgodil odklop: spremenjen elektronski naslov je pomenil njun konec.

Njuna zgodba, prevedena v štirideset jezikov, z dvema milijonoma in pol prodanih izvodov, je povzročila vznemirjenje in sprožila množično razočaranje. Odprl se je problem identifikacije z nesrečnim koncem, ki to morda sploh ni. Glattauer je zgodbo ustavil na najboljši možen način, zaprt elektronski naslov je pravzaprav odprt konec in to je bila zagotovo dobra pisateljeva poteza. Ukinil je njuno dopisovanje, s tem pa za Emmi in Lea ter seveda za njune sledilce razpotegnil čas, v katerem so se oblikovali razlogi za in proti nadaljevanju njunega pisemskega ali celo osebnega odnosa.

Tri leta kasneje je objavil nadaljevanje zgodbe z naslovom Vsakih sedem valov in priznal, da ima tudi sam rad srečne konce. Ampak kaj je pravzaprav ta tako opevani srečni konec? »Sreča ni mesto, kamor potujemo, temveč način potovanja,« najdemo na spletu misel Torquata Tassa, italijanskega pesniškega aristokrata iz 16. stoletja. Drži, tudi za današnjega slehernika. Na to so morda pozabili Glattauerjevi bralci, zato jih je pisatelj postavil na točko ponovnega začetka. Po Emmijinih številnih poskusih je spremenjeni elektronski naslov ponovno pričel delovati. Začelo se je novo potovanje sporočil med Emmi in Leom. Leo, ki je bil medtem v Bostonu, kjer si je našel Pamelo, realno žensko, se je vrnil na Dunaj in Emmi, ki je to očitno intuitivno ugotovila, je prevzela pobudo za novo dopisovanje. Način njenega razmišljanja se ni veliko spremenil. Leo se je kot vedno odzval, pričela sta si podajati žogo: besede in stavki med njima utripajo hitro, nabrito, zajedljivo, spravljivo, vajeno in izmuzljivo. Po nareku predvidljivih pričakovanj postane filmsko zastavljena zgodba Proti severnemu vetru nenadoma nadaljevanka, seveda bolj zrahljana, z manj intenzivnimi trenutki in s pomenljivim naslovom Vsakih sedem valov. Se je Glattauer poigral z registri sodobnih televizijskih nadaljevank, razpoznal vzorec in ga prav uporabil? Je s principom ponavljanja in stereotipnostjo vedno učinkovitih scen, kot so na primer številne Emmijine zajedljivosti in ljubosumni izpadi, tlakoval njuno potovanje v srečo ter ga obogatil s trenutkom prvega srečanja, ki ne ostane zadnje.

Vse skupaj je enostavno, a vendarle postaja utrujajoče, sporočila in sporočilca, ki romajo od enega do drugega, ne zadovoljujejo nobenega več, še manj tistih, ki dogajanje spremljajo od zunaj. Ko se končno znajdeta iz oči v oči, se v naelektrenem ozračju približevanja in v skelečem trenutku razkrivanja še enkrat togo umakneta vase. S samocenzuro obvladujeta položaj, v katerem jima njuna negotovost kroji usodo. Sta Leo in Emmi iskrena, predvsem pa, ali sta pristna? Nista samo ujetnika svojih elektronskih vlog? Navsezadnje še vedno večino svojih dni preživita v realnem času z običajnimi nalogami in realnimi ljudmi, njuni mejli bi jima prav lahko služili zgolj za sproščanje vsakodnevnih frustracij, ker sta nesrečna in nočeta živeti od nerealnih pričakovanj. Ker že od vsega začetka skrbno nadzorujeta vdore osebnega in družinskega življenja v njuno korespondenco. Leo je tisti, ki je bolj odkrit, ve, kaj hoče: Živeti in ljubiti, oboje naenkrat! Medtem se ona še vedno izmika. On je tudi tisti, ki zelo odločno pove, da sta se s Pamelo odločila, da bosta srečna. Ključna beseda za izmikajočo se Emmi, saj za srečo nikakor ni imuna. Bosta z Leom torej ostala resnična samo v konverzaciji na daljavo, kot dopisovalna prijatelja? Ne, tok ju nosi nasproti, vztrajna sta, verjameta v valovanje, v to, da je vsak sedmi val drugačen, nepreračunljiv, izjemen, da je sedmi val lahko celo tisti, ki te ponese v srečo in odplakne vse drugo. (Kakor se je na njem iz zloglasnega zapora v Francoski Gvajani uspelo rešiti Henriju Cherrieru v romansirani avtobiografiji Metulj.) Če tako imenovani srečen konec med Emmi in Leom razumemo kot začetek, kar v resnici je, to ni nujno banalen dovtip. Dosegla sta srečno stanje, toda sama potešitev je kratkotrajna. V resnici sta se spet znašla na začetku, pri postavljanju temeljev, odpiranju vrat v prostore srca, bližine, usklajenosti, svobode in srčnosti, ki je potrebna za ljubezen. Ta lahko preraste v več ali pa se prične lomiti kot star kruh, od katerega nazadnje ostanejo samo drobtine. Sreča se lahko veča. A je vendarle tudi opoteča.

(Prispevek iz gledališkega lista uprizoritve)