Pavel Gladnev, 6. 4. 2016

Kaj je to, kar se sedaj dogaja z nami? Je to neumnost ali izdaja?

SNG Nova Gorica, Ljudmila Razumovska DRAGA JELENA SERGEJEVNA, režija Alen Jelen, premiera 6. april 2016.
Foto: SNG Nova Gorica / Blaž Erzetič
Foto: SNG Nova Gorica / Blaž Erzetič
Foto: SNG Nova Gorica / Blaž Erzetič
Foto: SNG Nova Gorica / Blaž Erzetič
Foto: SNG Nova Gorica / Blaž Erzetič
Foto: SNG Nova Gorica / Blaž Erzetič
Foto: SNG Nova Gorica / Blaž Erzetič

Pogovor z Ljudmilo Razumovsko

Ljudmila Nikolajevna Razumovska (1949) je kot otrok živela v različnih mestih nekdanje Sovjetske zveze, od leta 1959 pa v Leningradu. Leta 1974 je diplomirala na leningrajski Akademiji za gledališče, glasbo in film (LGITMiK). Po rojstvu hčerke leta 1975 je začela pisati drame, v letih 1978 in 1979 pa je podiplomski študij nadaljevala na Državni akademiji za gledališke umetnosti v Moskvi (GITIS). V tem času je prejela naročilo Ministrstva za kulturo Sovjetske zveze, naj napiše igro o »težavnih najstnikih« – rezultat naročila je bilo dramsko besedilo Draga Jelena Sergejevna. Oblast je bila nad delom šokirana in ogorčena. O besedilu Razumovske je žolčno razpravljal Centralni komite in sklenil, da je »prišlo do napake v mehanizmih preverjanja«. Tej »napaki« je takoj sledila prepoved, in sicer, kakor je takrat obrazložilo Ministrstvo za kulturo, zaradi »lažnega in mračnega prikazovanja teženj sovjetske mladine«. Po padcu železne zavese je drama doživela senzacionalen uspeh in od takrat se uprizarja v mnogih gledališčih v Rusiji in po vsem svetu.

Razumovska odtlej v dramah in romanih svoje države in njenih ljudi ne izpusti izpod drobnogleda. Do njih je vseskozi izrazito kritična in hkrati materinsko ljubeča. Zaradi svojega ostrega jezika je bila pri nekdanjih in današnjih oblasteh precej nezaželena, o čemer je spregovorila v pogovoru z novinarjem Pavlom Gladnevom za rusko televizijo PiterTV leta 2010; od svojih stališč pa tudi danes ne odstopa.

Tokratno uprizoritev drame Draga Jelena Sergejevna v SNG Nova Gorica režira Alen Jelen (1970), ki je diplomiral iz dramaturgije in režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Kot radijski režiser je zaposlen na RTV Slovenija v Uredništvu igranega programa, pred tem je več let deloval kot novinar, napovedovalec in urednik na različnih radijskih postajah. Z Ljudmilo Razumovsko imata skupno lastnost, saj tako kot ona s svojim gledališkim delom izziva javnost s tabuiziranimi in običajno neuprizarjanimi temami. Kot vodja ŠKUC gledališča, ki ga je ustanovil leta 2000, in kot gledališki režiser se odloča za uprizarjanje mejnih tematik – tistih, ki spravljajo v zadrego in razgaljajo skrito: vseh vrst prepovedane ljubezni, spolnega nasilja, deviantnosti mladih, zatiranja drugačnih in nemočnih … Tako Jelen kot Razumovska sta in ostajata v svojih stališčih radikalna, predvsem v nazorih o resnični morali srca in človekovem dostojanstvu, pravici do svobodne izbire in spoštovanju najvrednejšega – človeka.

***

Ljudmila Nikolajevna Razumovska, draga Jelena Sergejevna – dovolite, da vas tako imenujem – kje danes živijo vaši junaki?

Odšli so s prestolničnih odrov, vendar moje drame še vedno živijo v tujini in v provinci.

Zakaj mislite, da vaši junaki še živijo v provinci, zakaj so tam še potrebni?

Mislim, da se v provinci še ohranja zanimanje za to, kar se v sodobnem življenju dogaja s človekom. Provinca zaenkrat še ni tako močno okužena z dvoličnostjo in hlepenjem po dobičku. Tam lahko z ljudmi še govorimo o medčloveških odnosih, o dejanjih, značajih, dogodkih itn. Zdi se mi, da je tam sodobni človek bolj na varnem.

Na žalost smo gledalca pripeljali do tega, da je prenasičen z zabavo. Zato se današnjim gledališkim režiserjem zdi, da nečesa resnega ljudje ne bodo hoteli gledati. Vendar menim, da je tovrstno razmišljanje zmotno.

Zdi se, da je tako ukazano.

Da, to je ukaz od zgoraj, ne vem, čigav ... No, ne bova o podrobnostih. Rada bi navedla primer: ko so pred nekaj leti na televiziji predvajali nadaljevanko Idiot, so se vsi čudili visoki gledanosti. Očitno gledalca ne poznajo in mu ne zaupajo. Nanj gledajo kot na revčka – mi te hranimo s tem, jedel boš to in ničesar drugega, saj po našem mnenju drugega nisi zmožen jesti. In ta vzvišen odnos do gledalca, do ljudi sploh, je grozljiv. Gledalec bi z veseljem gledal resne nadaljevanke. Hoče torej nekaj drugega; vse to, kar nam vsiljujejo, je laž. Prepričujejo nas, da ljudje hočejo primitivizem. Vendar mislim, da še niso utegnili vseh pokvariti, da velik del ljudi z jasno zavestjo še obstaja in hoče nekaj povsem drugega – vedeti resnico o svetu, v katerem živi.

Zakaj gledališče nikoli ni obstajalo brez sodobne dramatike? V obdobju pred revolucijo je bilo ob Čehovu na desetine avtorjev, na katere smo pozabili, a so vsi pisali o sodobnem življenju. Gledališča so uprizarjala njihove drame in gledalci so jih z zanimanjem gledali, saj so odsevale težave takratnega časa. Enako je bilo v sovjetskem času. Nekatere lahko naštejemo na prste – Volodin, Rozov, Arbuzov, Vampilov, toda ob teh avtorjih je bila še vsaj desetina drugih, ki so bili v svojem času popularni, saj so tako ali drugače govorili o sodobnem življenju. Zdaj pa se dogaja nekaj paradoksalnega, sodobna dramatika je vržena čez krov sodobnega gledališkega procesa. Komercialni interes je zapolnil praktično ves odrski prostor.

Torej je to slabše kot cenzura?

Vsekakor.

Vi ste namreč navedli avtorje, ki so pisali v času, ko se ni smelo govoriti o ničemer.

Mislim, da se zdaj dogajajo veliko slabše stvari. Kot že tolikokrat, smo razrušili vse – do temeljev. Našo kulturo, našo mentaliteto, naše vrednote – duhovne in etične. Ne mislim, da je popolnoma vse v ruševinah – govorim o tendencah, govorim o tem, da se je veliko tega že zgodilo.

Zrasla je generacija, ki ne pozna svoje klasične literature, svoje zgodovine, svoje države, niti vrednot, na katerih Rusija temelji že tisoč let. Vse to so plodovi tako imenovane perestrojke. Ob tem pomislim na politika Miljukova, ki je bil po revoluciji leta 1917 zelo ponosen, da je njegov predrevolucijski govor služil kot prva salva revolucije. V tem govoru je obtožil carja in vso njegovo vlado. Miljukov je ob vsaki obtožbi domnevno vzklikal: »Kaj je to? Neumnost ali izdaja?« Zdaj lahko v prostor pošljem enako vprašanje: »Kaj je to, kar se sedaj dogaja z nami? Je neumnost ali izdaja?« V državi je namreč razrušeno vse – vojaška infrastruktura, šolstvo, medicina itn. Tudi gledališče se je znašlo znotraj tega procesa. Ne moremo namreč izločiti enega samega problema in razmišljati, na primer, zakaj je gledališče takšno, zakaj ne postavlja sodobnih tekstov. Zato, ker ruski sodobni teksti niso potrebni. Zato, ker težave, s katerimi se v življenju srečuje vsak človek, za režiserja niso zanimive.

In tudi vas lahko zavrnejo?

Vsekakor. Meni se je zdelo, da med pisanjem »zadenem v črno«, v najbolj pereče dogodke sedanjosti. A se je izkazalo, da naše gledališče tega ne potrebuje. Naj bo še tako paradoksalno, a drame z najbolj bolečimi temami so bile na oder postavljene na zahodu. Sodoben človek in njegovi problemi pri nas nikogar ne zanimajo. To je grozljivo dejstvo.

Obstaja tudi drugačno mnenje – da se danes vzgaja novo družbo, nove ljudi, v starih časih pa naj ostane vse slabo in vse, kar je s tistimi časi povezano.

Kar počnejo z našo zgodovino, je grozno. Z njo so storili isto kot boljševiki. Izbrisali so celotno sovjetsko epoho, ki se lahko pohvali s kolosalnimi dosežki; od teh dosežkov, oprostite, živimo še zdaj. Le kako jih ni sram izbrisati svoje starše, stare starše, njihovo ogromno delo, vse njihove dosežke?

Se, na primer, moskovska gledališča, ki dobijo vaše besedilo, vprašajo – kaj lahko Ljudmila Razumovska sploh še pove?

Prvič, Drago Jeleno Sergejevno še vedno igrajo povsod po svetu, zdaj po tej predlogi, a z drugim imenom, snemajo film v Franciji. Drago Jeleno Sergejevno so seveda igrali v vseh ruskih gledališčih in je ni več potrebno igrati, saj se je proces že začel odvijati in sedaj na televiziji vrtijo nadaljevanko Šola. Prej je bil začetek, zdaj prihajajo sadovi. Sama vse to razumem, zato nimam nobenih pripomb glede gospode, ki v ozadju vse organizira. Pri tem mislim tako gledališko področje kot tudi kulturo na splošno.

Sami ste me pripeljali do naslednjega vprašanja – vi ste torej opustili upanje ...

Ne, to ne pomeni, da sem za seboj zaloputnila vrata, to ni moj način ...

Vaš ni; kaj pa drugi, ki so vam podobni?

Ne vem, morda so bolj prizadeti. Tako pač je, gledališče me tako, kakršno je danes, ne zanima več. Jaz sem namreč pristašica ruskega tradicionalnega gledališča, ki je, če povem z Gogoljevimi besedami, »kraj, kjer lahko med ljudi širimo veliko dobrote.« S tem se popolnoma strinjam in mislim, da je to tradicionalna pot ruskega gledališča. Kaj mi bo gledališče, ki promovira zlo, razvrat, primitivizem? In postopoma sta me začeli najbolj zanimati ruska zgodovina in ruski ljudje. Moj zadnji roman je posvečen prav tej temi. Kot je dejal Puškin: usoda človeka in usoda naroda. Tragična usoda Rusije v dvajsetem stoletju. In tudi moje novo delo, ki ga sedaj pišem, je posvečeno tej temi, natančneje, duhovnim pobudam ruske revolucije z obravnavanjem naše splošne zgodovine.

Zdi se, da je vsa inteligenca izmučena – ob skodelici čaja razmišlja o usodi Rusije. Morda bi morala pogosteje dvigniti glas?

Prav imate. Treba je nastopati in govoriti. V osemdesetih letih se je pojavila cela plejada mladih dramatikov, tako v Moskvi kot v Peterburgu. Vsi obenem. Zdaj seveda tega ni. Takrat so ta pojav poimenovali novi val. Jaz pa se vseeno nadejam, da bo Bog podaljšal dneve in leta sveta in človeštva ter da se bo s političnimi spremembami (oprostite, a res upam, da bo do njih prišlo) spremenilo tudi stanje v kulturi in na drugih področjih. Mislim, da današnja situacija ne more trajati dolgo, že tako traja predolgo. Ne mislim le na konkretno stanje v gledališču, temveč na vse, kar se dogaja v naši državi.

Tudi če se bo situacija domnevno spremenila, je gledalec zdaj drugačen, digitalen, elektronski.

Nič hudega. Tudi po revoluciji se je pojavil popolnoma nov gledalec, ki je rušil cerkve. Toda občinstvo se je postopoma spremenilo. Res pa je bil odnos takratne sovjetske vlade do izobraževanja ljudi povsem drugačen – učiti se, učiti se in še enkrat učiti se! Tedaj se je to spodbujalo, to je bila državna politika. Veliko se je vlagalo v izobraževanje.

No, saj imamo tudi zdaj nacionalne projekte izobraževanja ...

Saj se zavedate, da so to le besede, besede, besede, kot je rekel Hamlet. Imeli smo številne nacionalne projekte: dostopno bivališče, kmetijstvo, pa še vedno večino hrane uvažamo – to je vse del nacionalnega programa, kajne? Kljub nacionalnemu programu imamo milijon otrok, ki ne hodijo v šolo, imamo šest milijonov narkomanov. Na žalost je to že izgubljena generacija, ti narkomani bodo kmalu umrli. Jaz pa pišem za preostanek ruskih ljudi.

In koliko nas je ostalo?

Malo, a smo živi. Če bomo nehali piti vodko in se bomo obrnili k Bogu ter ga prosili odpuščanja, nas bo vedno več. Ne, mi ne bomo umrli. Ruski narod bo ostal na zemlji do drugega Kristusovega prihoda, do konca časa. Ruski narod bo ostal, saj pravoslavje ne more izginiti.

Zdaj naju bodo gotovo obtožili, da postajava ideološka ...

Kar naj, pri nas imamo pluralizem in demokracijo. Lahko razpravljava, o čemer hočeva – zakaj lahko nekateri govorijo o homoseksualnosti, o božjih zapovedih pa ne moreva govoriti? Tega ne razumem.

… Čas bo pokazal, ali so ruski ljudje, ki trezno mislijo, v večini ali v manjšini ...

Pogovarjal se je Pavel Gladnev
Pripravila: Ana Kržišnik Blažica
Prevedel: Simon Dobravec

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/4,2 Mb)

SNG Nova Gorica, Alen Jelen

Povezani dogodki