»Glavni lik, Mahmudov oče Reza, nas v svoji stiski opozarja na odnos, ki ga imamo vse prevečkrat do beguncev. Postavljamo jih v vlogo nemočnih žrtev brez lastne volje, ki se ne želijo asimilirati v novo kulturo. Vsi, prav vsi smo upravičeni do pravice ustvarjati si bolj varno, bolj svobodno, ali preprosteje, življenje po lastni izbiri. Predstava predvsem opisuje težave, na katere naletijo begunci pri prvih korakih v svobodnejšem svetu. Težave se začnejo že z iskanjem stanovanja, nadaljujejo se s težavami pri iskanju zaposlitve, nadalje zaradi diskriminacije, neustrezne institucionalne podpore ter pomanjkljivega znanja jezika. V predstavi ni predstavljena samo problematičnost beguncev, temveč tudi njihova osebna tragika in želja po svobodi. Svoboda pa je nekaj, česar se ne zavedamo, dokler je ne izgubimo. Kdor je bil kdaj zaprt, najbolje ve, kako je za rešetkami in kako je, če izgubiš osebno dostojanstvo. Zato je sporočilo predstave predvsem v medsebojnem spoštovanju in sprejemanju drugačnosti. Človek nikoli ne sme nehati upati, da bo nekoč bolje, saj nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti slabše, in nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti boljše.« (Simon Šerbinek, igralec)

»Srečanje z zgodbo o Mahmudu je bilo nenavadno  gledališko popotovanje v svet arabske kulture, filozofije in mistike. Resnične zgodbe ljudi, ki se skrivajo za množico poročil, v katerih so prikazani zgolj kot številke, so pretresljive. Ti ljudje za nas nimajo obraza, pozabljamo, da so ljudje kot mi, ki ne želijo drugega kot normalno živeti svoje življenje, vzgajati svoje otroke in služiti kruh. Prav o teh preštevilnih obrazih smo želeli povedati zgodbo. In temu smo dali prednost tudi v sami uprizoritvi. Kot nepotrebna je zato odpadla vsa dekoracija in ostala je le zgodba - postavljena v skoraj prazen prostor, ki pa ravno s svojo preprostostjo dobi naboj prepričljivosti in pretresljivosti. Kot sem v enem svojih razmišljanj o Mahmudu že zapisal : "To ni zgodba o veri ali politiki, to je zgodba o ljudeh."« (Peter Srpčič, režiser predstave Mahmud in direktor Mestnega gledališča Ptuj)

»Z begunci na pravnoformalni ravni in tudi v okviru humanitarnih organizacij ter socialnih delavcev pogosto ravnamo avtoritarno, jih postavljamo v vlogo nemočnih žrtev brez lastne volje, brez upoštevanja kulturnega konteksta. Naša logika je evropocentrična, saj smo prepričani, da imajo pripadniki drugih kulturnih skupnosti prav takšne potrebe kot mi. Naša drža je pokroviteljsko dobrodelna, ki begunce lahko degradira na infantilno raven. Vsi, prav vsi smo upravičeni do pravice ustvarjati si bolj varno, bolj svobodno, ali preprosteje, življenje po lastni izbiri. To je preprosto univerzalna pravica vseh, ne le nekaterih.« (Dr. Maja Lamberger Khatib, strokovna sodelavka za vprašanja arabske kulture)