Pogovor z režiserko Katjo Pegan.

Vprašanje se postavlja kar samo; kaj je tisto, kar vas pri komediji Norčije v spalnicah tako privlači, vznemirja, da se z njo – po režiji v SNG Nova Gorica in v gledališki šoli Gledališča Koper – srečujete že tretjič?

Komedija je moja »disciplina«. Poznam zadrege, o katerih govori, in v njej zmorem prepoznati žalost, v kateri se napaja. In rada jo imam zaradi njenega zdravilnega učinka. Ayckbournova komedija partnerskih odnosov je ob tem še dobro napisana igra, ki niti za trenutek ne pozabi, da je njena naloga tudi brez milosti razkrivati videz, da bi za njim uzrli pravo resničnost.

Ste pred petindvajsetimi leti, ko ste komedijo režirali v novogoriškem, besedilo brali drugače, kot ga berete danes?

Zelo drugače! Ob prvem branju te zelo angleške komedije sem, takrat še zelo mlada, razumela življenje štirih parov v komediji, pa tudi svoje, povsem drugače kot danes. Pari so se mi zdeli zelo »normalni«. Nisem se spraševala, ali bodo imeli otroke in kako bo potekalo njihovo življenje, saj sem bila prepričana, da jih bodo imeli že jutri in da so v kondiciji, ki jim bo omogočila tek na dolge proge. Njihovih prepirov in zbadanj nisem brala kot posledico globjih strasti ali patologij, ampak bolj kot posledico nečimrnosti, domišljavosti, pretiravnaja, skratka, človeških slabosti, ki ustvarjajo komične učinke. Seveda sta Trevor in Suzana močno odstopala od »normalnosti«, vendar sta bila še vedno v okviru meščansko sprejemljivega zakona. Takrat me je tudi veliko bolj zanimala struktura komedije, simultanost prizorišč, ki od mladega režiserja zahteva veliko inventivnosti, saj se ne more opreti na izkušnje, da bi lahko predvidel, kje je tista prava mera, ko slepa mehanika in avtomatično ponavljanje (zakonitosti situacijske komedije) še uspešno razkrivata pravo resničnost odnosa ter s tem ohranjata živost in komični učinek. Seveda so mi takrat zelo pomagali novogoriški igralci. Zelo veliko sem se naučila od njih.

Kako na odnose štirih parov na različnih stopnjah skupnega življenja, ki jim je skupno to, da niso pripravljeni prisluhniti drug drugemu, gledate danes?

Danes razumem paradoksalni položaj ljubezni, iz katerega nastaja zmešnjava v glavah in spalnicah naših junakov. Zelo posplošeno bi lahko rekla, da junaki naše igre ne živijo svoje ljubezni, ampak predstavo o tej ljubezni. Nekateri, Suzana na primer, se nikakor ne morejo osvoboditi ljubezenskega trpljenja, ki ga povzroča predstava o tem, kaj ljubezen je. Te popačene predstave kmalu pokažejo svoj destruktivni potencial, in tu smo že v območju patologije, kar za komedijo nikakor ni dobro. Patologija potegne junaka v situacijo, ki ga lahko stane glavo, če povem preprosto po Aristotelu, komični junak pa počenja zgolj banalno grde stvari, ki v gledalcu ne smejo vzbuditi niti strahu niti sočutja. Kako torej? Spet je potrebna prava mera. Igralec je najboljši odvetnik svojega lika in tudi prijatelj. Samo on lahko svoj lik potisne do roba, ko se nam njegove odločitve in reakcije še zdijo komične, on je svoboda, ki jo ima lik. In brez te svobode ni komedije. Prav zato je tako težko igrati v komediji, če igralec ni hiter in bister bralec življenja.

Komedijsko dogajanje s pretepom na zabavi sprožita prav Trevor in Suzana, par, ki si edini upa priznati, da »ni kaj prida spreten v lepotnem slikanju zakonskih razmer«. Sta tudi zato edina, ki sta (v nasprotju z drugimi, ki v odnosih privolijo v status quo) pripravljena svoj odnos izboljšati?

Prepričana sem, da je tudi ta njuna pripravljenost samo predstava o tej pripravljenosti. Mislim, da se niti Tevor niti Suzana nista sposobna spremeniti ali odrasti brez pomoči psihoterapevta. Psihologi opozarjajo, da je dve tretjini psihopatoloških motenj pri mladih in mlajših odraslih posledica ljubezenskega stresa ali ljubezenske travme. Ljubezen med moškim in žensko je v naši družbi vrednota, ki jo moramo osvojiti kot trofejo, skoraj kot najvišji smoter in cilj bivanja, toda o njej vemo tako malo, da je ne zmoremo upravljati niti kratek čas. Brez dodatnega izobraževanja in usposabljanja, seveda.

Ayckbourn je nekje zapisal, da je Norčije napisal kot odgovor na plehke bulvarke, v katerih je pomembno le to, kdo komu greje posteljo in kako je prišel vanjo, a tudi v Norčijah se spolnosti ne more izogniti …

Ne želi se ji izogniti, prav nasprotno, njegovi junaki jo nenehno iščejo, vendar se ta vseskozi izmika.

Se strinjate z mislijo, da postelje v naših spalnicah lahko postanejo hkrati inkubator in krematorij vseh težav, lahko rojevajo in ugašajo ljubezen?

Delija, Trevorjeva mama, med drugim v komediji pove tudi to »modrost«, da je zakonska postelja (seks) praizvor vseh naših težav. Tudi to lahko razumemo kot mit, ki je ljudem do konca zagrenil življenje. Ali je za spolnost res potrebna intenzivna ljubezen? Ali nista ljubezen in seks popolnoma različna pojava? Kaj je to partnerska ljubezen? Ali obstaja brez spolnosti?

Ne vem, kako bi na to odgovoril Ayckbourn, sama se s to trditvijo ne strinjam.  Mislim, da ne spalnica in ne kuhinja nista prostor za reševanje tovrstnih težav, pač pa naše glave, kjer se rojevajo misli.

Strast torej ni gonilna sila vsakega partnerskega odnosa?

Kje pa! V strasti se skriva padec, smrt. Partnerski odnos lahko premika samo partnerska ljubezen, ki zmore videti sebe, partnerja in odnos pravilno. Ne vem pa, ali je to dovolj za nadaljevanje vrste (smeh).

Rekli ste, da danes Norčije berete drugače kot pred leti; se je naš odnos do partnerstva v tem času spremenil?

V tem času se je spremenila družba in mi z njo, otroci, ki so se takrat rodili, danes igrajo v novi uprizoritvi Norčij. Le kako ne bo vse drugače, čeprav se mi je med študijem predstave zgodilo nekaj zelo lepega. V nekaterih redkih replikah, ki jih pove Aleš Valič, sem zaslišala Staneta Lebana, in v nekaterih prizorih skozi Mašo Grošelj Miro Lampe. Tako zelo, kot bi bila z nami. To so bili trenutki neke nenavadne povezanosti, ki jo zmore samo gledališka družina. In zato lahko tudi rečem, da so nekatere stvari prav takšne, kot so bile. 

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)