Knjiga je razdeljena na dva dela; v prvem so zbrane drame, ki jih povezuje prehodnost v različnih (literarnoideoloških) pogledih: iz intimizma v modernizem, iz modernizma v (proto)postmodernizem; iz psihologije v absurd ipd.; drame v drugem delu pa so deloma ali že povsem prestopile v polje postdramskega. In čeprav se v njej nabrani dramski avtorji in njihove poetike med seboj močno razlikujejo – knjiga bralca vodi od Vitomila Zupana in Petra Božiča, preko Dragice Potočnjak in Matjaža Zupančiča do Petra Rezmana in Simone Semenič – pa je za vse značilna tudi problematizacija pojma drame, dramskega in dramatičnega. Figurativno povedano: pri (skoraj) vsakem od njih (tradicionalna) drama iz drame na tak ali drugačen način izgine.
Blaž Lukan je predavatelj na ljubljanski AGRFT, delal je kot dramaturg in umetniški vodja. Bil je selektor Borštnikovega srečanja. Je pisec gledaliških kritik in gledališkoteoretskih razprav, piše pa tudi prozo, radijske igre, dramatizacije in poezijo. O gledališču je v preteklosti pisal v delih: Dramaturške replike (1991), Gledališki pojmovnik za mlade (1996), 500 dramskih zgodb (soavtor, 1997), Dramaturške figure (1998), Iščemo gledališče (2000), Slovenska dramaturgija: dramaturgija kot gledališka praksa (2001), Tihožitja in grimase (2007).