Godlerja je pri pisanju dramskega besedila zanimalo, kaj bi se zgodilo, če bi se predsedniku kot voditelju neke države povsem omračil um. Ob tem se je naslanjal na dela angleških dramatikov, ki so opisovali takšna stanja vladarjev; omenil je Kralja Leara Williama Shakespeara in Norost kralja Jurija Alana Bennetta.
Tragikomedija v dveh dejanjih se začne, ko se predsednik pripravlja na državno proslavo, ob čemer povsem izgubi razum. Ker si tisti, ki so ob njem, ne želijo, da bi informacija o njegovem stanju prišla v medije, za pomoč angažirajo ekscentričnega psihologa, je nekaj vsebine razkril avtor.
Godler si želi, da bi dramsko besedilo zaživelo na odru. Zaenkrat še nima v mislih gledališča, režiserja in igralcev, ki bi igro uprizorili, si pa težko predstavlja, da bi bilo delo uporabljeno le kot predloga za predstavo, ki bi nato šla v povsem svojo smer.
Kot je dodal, mu niso blizu predstave, ki se popolnoma umaknejo od izvirnega dramskega teksta. Ob tem je omenil tudi nekaj znanih dramatikov, ki se niso strinjali s spremembami teksta. Samuel Beckett naj bi po Godlerjevih besedah celo prepovedal neko predstavo v New Yorku, ker ni upoštevala postavitve prostora, ki si jo je zamislil v drami.
Čeprav Godler zanika, da bi bilo delo aluzija na današnje razmere, pa se avtor spremnega zapisa Boštjan Gorenc - Pižama z njim ne strinja povsem. Kot je zapisal, je "absurdističnemu peresu brežiškega satirika uspelo banalno abotnost sodobnega političnega sveta spinaltapovsko naviti do enajstke in s protagonistom Božem Lamprehtom Slovencem dati predsednika republike, kakršnega še nismo imeli, bi si ga pa zaslužili".