Kot je zapisala recenzentka dr. Špela Virant v knjigi »avtor izoblikuje inovativno misel, da drama in gledališče na prehodu iz 20. v 21. stoletje postaneta predvsem stvar prevajanja v Bourriaudovem smislu: umetnost kot raziskovanje vezi, ki se pletejo med besedo in sliko, časom in prostorom. Tako nastane dinamika semiotičnih jezikov v prostoru, ki niso enostavna vsota posameznih znakovnih sistemov, ampak v interaktivnosti vzpostavljajo literarni ali gledališki dogodek. Paleta avtorjev, s katerimi vstopa v dialog, je široka in raznolika, od klasikov moderne in ekspresionizma ter zgodovinske avantgarde do velikih modernistov (Beckett, Zupan, Božič, Zajc, Jovanović, Korun, Šeligo, Jesih), postdramskih ali ne več dramskih pisav (Zupančič, Semenič, Potočnjak, Hilling) ter novega angažiranega gledališča. Hkrati pa vstopa v teoretski in metodološki dialog z avtorji, kot so Derrida, Rancière, Badiou, Žižek, Lehmann, …«
Dramatiko pri tem razume v smislu mejnega področja, pripadajočega tako polju literature kot gledališča. Gledališka ali uprizoritveno dela, ki se jim posveča vzporedno ter v medsebojnem delovanju s pokrajinami dram, tekstov in pisav za oder in na odru, pa razume predvsem kot »interpretacijo« dramskega, literarnega ali neliterarnega, kot specifično prevajanje literarne in kulture nasploh v performativno dimenzijo. Ta je praviloma medbesedilna, medmedijska in medkulturna. Zanimajo ga procesi bourriaudovskega medmedijskega prevajanja iz literarne v uprizoritveno prakso. Predvsem v primerih, kjer se namesto redukcije kulturne in družbene realnosti v zahodnemu svetu uveljavlja nasprotje zahodnocentrično modernističnega: moderna in sodobna umetnost, ki je »nekakšen hipertekst, znotraj katerega umetniki prevajajo in prekodirajo informacije iz enega formata v drugega« (Bourriaud, »Altermodern«). Ta proces in specifičnost lahko opazimo ne zgolj v altermodernistični umetnosti in kulturi ampak tudi v drugih kulturah XX. stoletja od avantgarde preko modernizma do neomodernizma, postdramskega in postmodernega.
Monografija tako po mnenju dr. Dragice Haramije »predstavlja nadaljevanje Toporišičevih raziskav slovenske, evropske in svetovne dramatike ter gledališča v Badioujevem 20. »stoletju vojn« ter »nespravljivosti med končati staro in začeti z novim«, ter pomileniju, 21. stoletju »postdemokratične družbe«, v katerega smo vstopili na videz nespektakularno, a se je kmalu izkazalo kot novo stoletje bioloških in drugih specialnih vojn ter negotovosti. Avtor opravi analitično razčlenjevanje in raziskavo, hkrati pa se skozi analizo uprizoritvenih praks od dramatike do performansa loteva tudi konkretnih korpusov materije (modernizem, avantgarda, postavantgarda …). Tako odkriva nove možne zorne kote pogledov na slovensko, evropsko in zunajevropsko dramatiko, gledališče in uprizoritvene prakse kot tudi na sodobno slovensko in evropsko družbo.
Knjiga je nastala v okviru raziskovalnega programa Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (sofinancira ga Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS). Knjigo sta s podporo ARRS izdali Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Založila jo je Založba Univerze v Ljubljani. Recenzentki knjige sta prof. dr. Špela Virant (UL FF) ter prof. dr. Dragica Haramija (FF UM).
Izšla je v fizični in elektronski obliki, v slednji je prosto dostopna na:
https://e-knjige.ff.uni-lj.si/znanstvena-zalozba/catalog/view/335/493/7463-1ž
Tomaž Toporišič: Nevarna razmerja dramatike in gledališča XX. in XXI. stoletja, Univerza v Ljubljani, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, 2021, 323. strani. ISBN 978-961-7128-24-6
DOI: https://doi.org/10.4312/9789617128239