Tokratna številka Maske se poleg fokusa na refleksijo vsesplošnega koronazaprtja spomladi letos, ki ga objavljajo v sekciji www.neodvisni.art, stanja, ki je še vedno naša aktualnost, osredotoča na – aktualnosti. Serija petih člankov – nastali so na podlagi izvedenih ali načrtovanih predavanj v okviru letošnjega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti strnjenih pod naslovom Odprta vprašanja – razgrne aktualno bero teoretske misli mlajših avtorjev. Poleg seminarskih prispevkov objavljajo še izjemno besedilo o delu libanonskega umetnika Walida Raada, ki je lansko leto gostoval na Mladih levih. Njegovo delo se veliko ukvarja s preteklostjo, a nam ravno skoznjo zelo veliko pove tudi o aktualnosti.
V Scenskih drobtinicah objavljajo prispevek Varje Hrvatin Kako se že reče tej črtici, ki ti utripa v wordu?, ki ga je v času karantene napisala po naročilu za Prešernovo gledališče Kranj.
Značilnosti, ki so temeljno določile revijo Maska od njenega preloma v 90. letih pa zajameta prispevka Bojane Kunst in Alda Milohnića. Revija je vselej obstajala enakovredno drugim dogodkom v gledališki krajini. Kakor je v Maski iz 2006 zapisal Emil Hrvatin, je postavljena ob bok predstavam in razstavam zase terjala dogodkovnost: »Revija je festival na papirju. Bolj negotova in neredna je frekvenca njenega obnašanja, bolj deluje kot dogodek. Takšna je bila Maska v 90. letih.«
Maska je vedno bila precizna v reflektiranju meja, dojemala se je kot prostor srečanja in soočenja različnih umetniških in socialnih praks, v katerih se lahko reflektirajo predpostavke samega medija. Njena specifična vmesnost je njen atribut, ki jo v vseh letih delovanja ohranja vitalno in prepišno. Zanjo bi si želeli prav to, ohraniti nenaseljene vmesne prostore, bodisi skozi internacionalizacijo, ki lahko razpre ozke nacionalne kontekste, bodisi skozi transdiciplinarnost, kjer vsakič znova preizprašuje meje pisanja in gledališča.
Revijo urejata Pia Brezavšček in Alja Lobnik.