Pričujoča številka Maske razpira vprašanje ponavljanja kot enega od osrednjih in najkompleksnejših konceptov, ki si ga je na različne načine prisvojil obsežen del filozofskih in teoretskih tokov 20. stoletja. Izkazal se je namreč kot prikladno konceptualno orodje za mišljenje moderne subjektivitete, sodobnih družbenih in ekonomskih konstelacij, sodobnih umetnosti in vzvodov kreativnosti ter za koncipiranje serije temeljnih vprašanj, kot so vprašanja razmerja med reprezentacijo in nereprezentabilnim, končnostjo in neskončnostjo, nujnostjo in naključjem, prisilo in svobodo, istostjo in podobnostjo, resnico in iluzijo oziroma med realnim in dozdevkom, pa tudi vprašanja časa, spomina in zgodovine, reprodukcije in novega.
Koncept ponavljanja v filozofiji 20. stoletja (referenčni avtorji so zlasti Deleuze, Derrida, Lacan, Foucault, pa tudi Husserl in Heidegger, v zgodovini filozofije pa Kierkegaard, Nietzsche in Leibniz) v najsplošnejšem smislu predstavlja alternativo enoglasni stavi biti, ideji izvora in percepciji sveta kot celote, ki izhaja iz iluzije avtoafekcije in iz predpostavke o izvorni sopripadnosti subjekta in objekta, saj v izhodišče nasprotno postavlja izvorno heterogenost subjekta in objekta, necelost in nezaceljenost subjektivitete in sveta, natrganost časa ter dinamičnost struktur, ki generirajo realnost.
Ponavljanje srečujemo tako rekoč na vsakem koraku, kot postindustrijsko reprodukcijo, replikacijo, kot enega od najaktualnejših umetniških postopkov, kot serialnost, kot ponavljanje vzorcev, motivov, besed, gest, kot skorajda usodno ponavljanje dogodkov, na katere nimamo vpliva, ponavljanje je prisotno v obredih, navadah, spominjanju. V psihoanalitični praksi se ponavljanje v obnašanju odvija skozi transfer, pacienti s prisilno nevrozo svoje življenje spremenijo v serijo obredov … Izkaže se, da v temelju človeške psihe deluje nekakšna prisila k ponavljanju ... Za kaj pravzaprav gre pri tem fenomenu?
Tematska številka revije želi premisliti konceptualno razmerje med ponavljanjem in (sodobno) umetnostjo ter zlasti razpreti povezavo med konceptom ponavljanja in gledališčem, uprizoritvijo oziroma performativnostjo. Gledališče slovi kot umetnost ponovitve, kot umetnost, ki je v svojem bistvu zavezana ponavljanju. Ta povezava se zdi samoumevna – a na kakšni predpostavki sloni? Kateri je tisti minimum teatralnega, ki gledališkost vselej znova vrača k ponavljanju? Ali je v samo strukturo gledališča že vpisana ponovitev? Kakšno je razmerje med ponavljanjem in posnemanjem?
Pri konceptualizaciji tematskih strani je urednici in posamezne avtorje zanimalo tudi, kako v navezavi na problem ponavljanja opredeliti vprašanja produkcije, reprodukcije, variacije, razlike, presežka, ekscesa, realnega ... Na kakšen način se torej v sodobni umetniški praksi realizirajo konceptualni zastavki ponavljanja, razlike, necelosti, neizvornosti, mnogoterosti, skonstruiranosti, nadomestnosti, premeščanja in disparitete?