Statistična razpredelnica Letopisa prinaša še druge številčne podatke o posameznih gledališčih pa tudi seštevke vseslovenske produkcije v sezoni 2022/23: skupno število vseh igranih del (541), število igranih slovenskih avtorjev (322), število igranih tujih avtorjev (219), število premier (235), repriz (306), gostovanj (1.030) in vseh predstav (4.037) ter gledalcev (611.309).
Letopis, ki ga je letos četrtič uredil Matic Kocijančič, zajema vse gledališke zvrsti, dramsko in postdramsko gledališče, operno gledališče, balet in ples, lutkovno gledališče ter tudi radijsko igro, vpeljujejo pa ga uvodniki specialistov za posamezno zvrst. V Slovenskem gledališkem letopisu 2022/2023 so to Ajda Rooss (dramsko in postdramsko gledališče), Gregor Pompe (operno gledališče), Sara Živkovič Kranjc (balet in ples), Magda Tušar (lutkovno gledališče) in Klemen Markovčič (radijska igra).
Ajda Rooss glede gledališke sezone 2022/23 ugotavlja, da se v njej »tradicionalni dramski pristopi srečujejo z raznolikimi performativnimi formati. Fokus uprizoritev čedalje bolj postaja intimen: liki in ljudje iščejo svoje mesto v svetu, ljubezen, priznanje in vero, a se pri tem neizogibno soočajo s starostjo, okoljsko katastrofo, nasiljem, zlorabami in smrtjo«, tovrstno gledališče pa je »večperspektivna panorama našega časa, ki se prav skozi raznolikost stališč in perspektiv zavzema za razumevanje kompleksnosti sveta – v tem je njegova transformativna moč pa tudi potencial.«
Gregor Pompe kritično oceni, da »naš operni pogon – še posebej njegov institucionalizirani del – teče svoj neprekinjeni jek in skuša odmisliti, da se njegov tok vendarle počasi ustavlja in da doživlja podobno usodo kot meščanski tip gledališča v govornih teatrih, pri čemer merim predvsem na tisti infrastrukturni gledališki tip, za katerega se zdi, da se, prepričan o neodvisni estetski vrednosti, odmika od vsakdanjega konteksta in njegovih problemov.[...] Takšen osnovni modus delovanja pa seveda opero sili še bolj na margino slovenskega kulturnega prostora, kjer sicer biva že nekaj desetletij. Bralce teh vrstic sprašujem: kolikokrat ste v zadnjih letih obiskali kako slovensko ali tujo operno predstavo?«
Sara Živkovič Kranjc zapiše, da se »ob spremljanju sodobnoplesne produkcije in branju kritiških odzivov zdi prisotnost problematik v sodobnem plesu pretežno ponavljajoča. Na eni strani ujetost v predvidljive (avtorske) poetike, včasih precej naivne naracije in druge dramaturške pomanjkljivosti ali površinska koreografska in konceptualna raziskovanja, na drugi strani vse težji finančno-produkcijski pogoji ustvarjanja, razkorak med pretirano hiperprodukcijo in zanemarljivo postprodukcijo, finančno-kadrovska podhranjenost in stagnacija obče infrastrukture, tako prostorske, razvojno-poklicne, študijsko-raziskovalne, kritiške kot druge. V tem oziru tudi sezona 2022/2023 ni prinesla večjih preobratov.«
Glede baletne sezone pa Živkovič Kranjc ugotavlja, da »Maribor [...] ohranja drznejše in sodobnejše pozicioniranje področja v primerjavi z Ljubljano«, kjer se »težko otresemo občutka, da klasično baletno telo, ki mu ne moremo očitati doslednega poustvarjanja in vztrajanja v koreografskem, glasbenem ali drugem diktatu, v današnjih razmerah postaja že tako zelo oddaljeno, da do njega pravzaprav že kar težko zavzamemo poseben odnos. Razen v okvirih poustvarjanja in s tem ohranjanja tradicije zaradi tradicije same.«
Magda Tušar v središču lutkovne sezone 2022/23 prepoznava vitalno umetnost, ki »preči mnoga mesta in kraje ter angažirano presoja dinamike naših skupnih življenjskih prostorov, v katere v preteklosti skoraj ni zahajala. Dobro razume jezik kulturnih, družbenih in političnih sprememb, absorbira, reflektira, komentira stanja absurda in brutalnosti, razpira tabuirane teme in črpa iz kritičnih javnih, subverzivnih diskurzov. Motivno se napaja v temeljnih delih evropskega in svetovnega literarnega kanona, išče univerzalne poteze v preteklih kulturah, svojih in tujih tradicijah, pridružuje se iskanju izgubljenega ključa, ki ga je zahodna civilizacija zavrgla in zdaj z brezglavim navdušenjem beži od sebe proti umetnim nadomestkom, glavo pa je zarila v pesek, da ne sliši za žrtve svojega krvavega početja.«
Klemen Markovčič poda celovit pregled nacionalne produkcije radijskih iger za obdobje 2022/2023. Kljub izzivom, ki jih prinašajo finančne omejitve, avtor izpostavlja potencial za razvoj novih formatov, zlasti kratkih oblik in vsebin za splet, ki bi lahko pritegnile mlajše občinstvo. Poudarja tudi pomen ohranjanja in dopolnjevanja bogatega arhiva radijskih iger, ki trenutno šteje več kot 4000 enot. Markovčič svoj tekst strne z refleksijo o edinstvenem pomenu radijske igre v sodobnem medijskem okolju: »Fikcija v zvoku ali film brez slike je za danes in jutri zelo pomemben. Pa čeprav se nam to morda ne zdi. Ko bomo potrebovali zvok, poslušanje, da bi se torej umaknili iz stvarne vizualne konkretnosti, bomo ugotovili, kaj nam manjka, če tega ne bo. Pomembno je, da vemo, da je tu nekje. Ko se nam bo zahotelo stopiti v ta slušni svet, ki ga vsako uho vedno izriše po svoje. Kot ga pač razume neulovljiva človekova domišljija.«
Celoten letopis je dostopen na spletnih straneh Slovenskega gledališkega inštituta na povezavi.