Poleg tega, da igrate v predstavi 2020, ste sodelovali tudi pri njenem načrtovanju kot asistentka dramaturginje Petre Pogorevc, zato me zanima, kako ste se (z obeh vidikov) sploh lotili tega projekta?

Najprej sta me Petra Poogorevc in Ivica Buljan povabila v projekt kot asistentko dramaturginje. Že na uvodni vaji smo ugotovili, da to ne bo neka čisto navadna predstava, da vloge ne bodo klasične ali dramsko razporejene kot smo vajeni, ampak bo vsak ustvarjalec na nek način izvajalec, plesalec in pevec, torej, da bomo puskušali vse načine kreativnega izražanja združiti v enem človeku, seveda po željah in zmožnostih vsakega. Prvi mesec vaj je potekal tako, da smo brali knjigo Sapiens. Ivica nas je potem spodbudil, da na podlagi prebranega in na podlagi tega, kako mi doživljamo svet ter pereče tematike, pripravimo ali perfomans ali pesem ali neko gibalno izvedbo ali kaj preberemo. Jaz sem si izbrala en del performansa, ki sem ga delala že v Zagrebu na akademiji, in ga izvedla. Iz vaje v vajo smo ugotovili, da bi bilo dobro, da se jim pravzaprav tudi jaz pridružim. Ko je prišel še naš koreograf Ahmed Soura, smo skupaj začeli to ustvarjati in ker jaz osebno nekako delujem na poti med dramaturgijo, pisanjem, izvedbo in plesom, mi je ta projekt najboljši, ker se lahko vse to združi. Tako lahko k temu pristopim tako teoretično kot tudi izvedbeno in plesno. Mislim, da je to v taki instituciji zelo nenavadno, ampak izjemno dobro, saj so takšni umetniki, umetnice, ljudje kot jaz, v bistvu dobrodošli, ker lahko prvič, no, vsaj meni se je tako zgodilo, da sem prvič po akademiji na enem mestu, to, kar delam, s čimer se ukvarjam, združila.

Ali ste pri tem naleteli tudi na kakšne nepričakovane ovire, težave ter kako ste se z njimi soočili?

Mogoče je bil najbolj nepričakovan prvi prihod v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, zato ker smo najprej delali v petem nadstropju. To je taka krasna soba, ki ima pogled na Alpe in na celo Ljubljano, polna svetlobe in tako rezonira s tabo zaradi pogleda na mesto in tega, kar mi delamo, sploh glede na tematiko. In potem šok: ko prideš dol v to jamo, jamo jamskega medveda, v Gallusovo dvorano. Kar naenkrat je tema, kar naenkrat so te luči, iznenada je ogromen prostor, oder, ki se spušča, dviga, lomi itd. Potem smo vsi potrebovali, predvsem jaz, tisti teden dni, da smo nekako ugotovili, kaj sploh lahko od tistega, kar smo delali gor (v petem nadstropju), funkcionira in kaj ne. Nekatere stvari, ki so bile gor fantastične, v Gallusovi dvorani niso funkcionirale – oder je prevelik, ne vidi se, ne sliši se, enostavno ni dovolj močno ali pa je preveč itn. To je bila mogoče taka kolektivna ovira oz. ne bi rekla, da so bile ovire – ampak smo si vedno znova postavljali vprašanja, se prevpraševali, dokler nismo popolnoma izčrpali neke tematike. In potem seveda pride mogoče do kakšnih blokad v komunikaciji in improvizaciji, ampak je Ivica tako krasen, intuitiven režiser, da nas je, jaz temu rečem, magično vodil, da pravzaprav nikoli nismo ostali pri oviri, temveč smo na koncu vedno dobili še boljši rezultat.

Predstava 2020 je nastala po motivih besedil Yuvala Noaha Hararija, avtorja večih svetovnih uspešnic. V svojih delih pisatelj raziskuje različne fenomene, kot so inteligenca, svobodna volja, zavest … Kaj je bilo pri gledališki interpretaciji glavno vodilo oz. izhodiše in na kakšne načine je ta tematika izražena?

Izhajali smo iz nas – to je iskrena predstava. Vsak je dobil en del teksta, ki ga je naredil po sebi, ga je razumel, kot ga sam razume, glede na to, kako doživlja svet in kako doživlja sebe. Zares nismo niti zagovorniki Hararija niti nasprotniki, ampak želimo to samo pokazati, torej performativno oz. gledališko. Ker je naša služba, da kreativno predstavimo to, kar je mogoče prebrati v knjigi, časopisu, na internetu, torej nekakšen drug pristop k tem tematikam, ki jih vsi poznamo, živimo, ki se nas bolj ali manj dotikajo. Tako da sam material v knjigi ni direktna dramatizacija in prenos na oder, ampak je bolj kot inspiracija za govor, petje, telo. Na primer, pri enem pasusu, ki recimo govori o atomski bombi, nas je zanimalo, kaj to pomeni za tvoje telo, kako se telo počuti, kako to slišiš, razumeš in kako vse povezati, pa tudi kako to povezati z lučmi, s pozicijo odra. Tako da tu teksta načeloma ni, dramatizacija ne obstaja. Vsak govorjeni tekst, ki ga slišimo, je pravzaprav avtorski tekst vsakega igralca. No, v mojem delu, v katerem sem delala eno poglavje o boginji Klio, sem napisala tekst ter ga predala Juriju Zrnecu. Jaz potem s telesom izražam, kar on govori in skupaj potujeva skozi par scen, ki se dogajajo. Tako smo imeli popolno svobodo, kako ta material, ki smo si ga razdelili, predstaviti. Je pa res, da se tudi citatov ne uporablja in mislim, da je to dobro, da nekako ohranimo Hararija kot zgodovinarja, pisca takšnega kot je, ne da bi ga poskušali premestiti v leposlovje ali pa v performativnost. Harari je torej bolj kot ena oseba s svojim delom, ki potem skozi nas rezonira.

Predstava se sprašuje o tem, kaj je dobro življenje, česa si ljudje želimo na našem svetu, kako realiziramo temeljne vrednote … Hararijeva dela nam ponujajo celosten odgovor na taka in drugačna vprašanja. Ali mislite, da tudi režiserju Ivici Buljanu uspe najti to totaliteto in kako jo doseže?

Ivica je zelo specifičen človek, režiser v najboljšem in najbolj pozitivnem pomenu te besede, ker bo vedno šel do konca, česarkoli že se bo lotil. Nikoli ne bo nobenemu vsiljeval nikakršnega mnenja, režijskih napotkov, ničesar, ampak bo pustil tebi kot osebi, da najprej najdeš svoje mesto v poplavi teh podatkov in poplavi tega, kaj sploh zate pomeni dobro življenje, kaj sploh ti potrebuješ, ne glede na to, kaj je njegovo osebno mnenje. In to bo spoštoval. On je človek, ki najbolj liberalno razmišlja od mnogih ljudi, ki jih poznam. Vse sprejema z odprtimi očmi, vedoželjno, skoraj z neko otroško radostjo gleda na svet. Potem, ko kot izvajalec ali pa kdorkoli v našem projektu, mogoče neke stvari, ki so do zdaj bile "to je pa top, to je pa top", začneš prevpraševati, ampak ne iz tega vidika, da bi rekel, da so slabe ali da si plehek, ampak ti odpre možnost, da še bolj vidiš, da še bolj zlezeš iz svoje škatle. Tu imamo en moto, ki ga Harari večkrat napiše, in sicer: "get to know yourself better". Tega sploh nismo prevajali, večkrat v predstavi, ko se uporabi ta moto, je vedno v angleščini. In mislim tudi, da je Ivica tak človek, ki do konca življenja ne bo zadovoljen, ampak bo vedno še več stvari hotel vedeti o sebi. Potem smo se te neke energije nalezli vsi med sabo in smo res postali kot ena skupina praljudi, kot en trop ljudi. Neverjetno je, da se v teh dveh, treh mesecih, ko smo delali (začeli smo enajstega novembra) že tako intuitivno razumemo, da točno vemo, kaj od koga kaj pričakuje, poleg tega se blazno spoštujemo in si pomagamo. Mislim, da je to ključ, pa tudi kaj želimo s to predstavo sploh povedati – točno to, da prvo spoznaj sebe in potem bodi tu tudi za druge.

Ali mislite, da nam že sam naslov predstave govori o tem, kako ljudje velikokrat v vsakdanjem življenju živimo v preteklosti ter prihodnosti in posledično nismo "tukaj in zdaj"?

Naslov je tak zaradi pomenskega, pa tudi iz čisto estetskega vidika, saj je zelo simetričen. Ta simetrija v vsakem človeku avtomatsko prebudi neko apokaliptičnost. Ali smo religiozni ali ateisti ali smo spiritualni – ni pomembno ... A nekaj je na tem, na teh številkah. In to leto, glede na to, kaj se je dogajalo po svetu, je na nek način prelomno. S predstavo se nismo hoteli osredotočiti le na letošnje leto in povedati kaj bo, ampak smo pravzaprav poiskali naključnost zgodovine, kar pomeni, da smo začeli razmišljati o tem, ali res v zgodovini obstajajo neka naključja, ki so popolnoma slučajna. Pa tudi to, da je zaradi naključij v zgodovini zdaj naša sedanjost taka, kot je. Potem smo to povezali s tem, da mogoče pa ravno obremenjenost s tem, zakaj se je to takrat zgodilo ... Šolski sistem nam recimo pove kako, redko pa povemo zares zakaj. Zakaj ravno Jezus, zakaj ravno ne, zakaj ni bil nekdo, ki je stal zraven njega. Razmišljali smo, kako je to že v naši človeški naravi, kar nas ločuje od živali – da v bistvu, ko smo v sedanjosti, vedno razmišljamo, kaj bi lahko bilo bolje in kaj bi se zgodilo, če bi. Hkrati pa isti čas razmišljamo, kaj bo. Nato smo ugotovili, da je to, kaj je bilo in kaj bo, totalno isti 'mindset'. Da je to v sedanjosti, kar se odvija zdaj, v bistvu čas, ki gre. V sedanjosti zares nikoli nisi 'still'. Potem smo to povezali z meditacijo. Na primer, kako pa lahko ustavimo čas? Pogovarjali smo se, ali je to mogoče ali ne, tako da tu nismo našli popolnega odgovora, ali je to dobro, da ljudje gledamo naprej, nazaj, ali to veliko počnemo ... Že znotraj ekipe smo vsi ugotovili, da to počnemo, ampak potem ko smo na odru, ko izvajamo te stvari, pa smo na nek način zares ''tukaj in zdaj''. Končnega odgovora torej nismo našli, vendar ko izboljšujemo in urejamo scene, nas ta tema spremlja na vsaki vaji.

Kako bi z igralske perspektive opisali svojo osebno izkušnjo s tem projektom in kaj ste od tega odnesli?

Študirala sem primerjalno književnost in zdaj sem zadnji letnik dramaturgije in performansa na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu, tako da jaz ne študiram dramske igre, nisem dramska igralka. Zato mi je ta projekt dal nek pogum, da lahko stojim ob boku vseh teh krasnih dramskih igralcev, pa tudi svobodo. Gledališče se je že toliko spremenilo, da ni tako pomembno, da si izključno dramski igralec, da si izključno dramaturg. Če ti dobro delaš, imaš izkušnje, si v stiku s tem, imaš neko institucijo za sabo, potem mislim, da lahko sprostiš to kreativnost in najdeš način, ki ti najbolj ustreza za projekt, ki ga delaš. A to ne nujno pomeni, da bo za celo življenje. Osebno mislim, da se s svojim delom in s kolegi moje generacije res trudimo razbiti to trdo hierarhijo v gledališču, da bi vse postalo malo bolj fluidno. Seveda pa, da ostanemo na nivoju in ne pademo v amaterizem. Ampak da nekako po potrebi projekta vidimo, kaj lahko kdo doprinese, ne pa da že v osnovi vse določimo, ker se mi zdi, da živimo v takem svetu, kjer je to možno in lepo.

Kako bo po vašem mnenju gledališka uprizoritev vplivala na gledalce?

Mislim, da se bodo imeli predvsem super, da jih bo sprostilo, da bodo mogoče neke stvari, ki jih že vedo, začeli razumeti drugače. Nekatere stvari jih bodo presenetile, razočarale, navdušile – tega ne vemo. Morda včasih ne bodo vedeli, kaj se dogaja. Upam predvsem, da bodo imeli ta občutek, da gledališče ni samo stoprocentno dejanje igralca, ampak da je ta energija, izkušnja v bistvu razdeljena na pol; petdeset procentov dajejo igralci in petdeset gledalci, da je to simbioza – eni brez drugih ne moremo. Zato želimo, da se človek, preko načina 'living theatra', zares sprosti, pozabi na vse, da res pride v gledališče in se ima dobro.