Dokler niste leta 2007 postali stalna članica ansambla Drame SNG Maribor, smo vas poznali kot svobodno umetnico. Zakaj ste se odločili za takšen korak?

Ključni razlog za to odločitev je bilo spoznanje, da so kriteriji in status svobodnega umetnika v Sloveniji zelo nejasni in nedefinirani. Čeprav naj bi pridobitev statusa svobodnega umetnika pomenila priznanje in potrditev, je realnost precej žalostna. Ko sem ugotovila, da me ta status v smislu ustvarjalnega razvoja in možnosti pridobitve dela diskvalificira in omejuje in ne obratno, je bil čas za spremembo nujen.

Glavni razlog je bila torej socialna varnost??

Tudi. Avtorska pogodbena razmerja so zelo enostranska in so predvsem zavezujoča in kruta do izvajalca (igralca), medtem, ko je druga stran takorekoč nedotakljiva, in to kljub priznanjem, ki jih prejmeš za svoje delo. To nenehno in ponavljajoče se zamujanje izplačil in prerekanje glede višine honorarja človeka čez čas začne utrujati in žaliti. Prav tako je večina gledaliških institucij in ansamblov precej zadržana do gostov. Člani ansambla so v brezpogojni prednosti pred slehernim gostom, zato je zasedba gosta v glavni vlogi bolj redka izjema in ne pravilo. Umetniški ansambli so zelo občutljivi in dokaj zaprti organizmi, ki se različno odzivajo na tujke. Moje izkušnje variirajo od zelo dobrih do obupnih. Vse to in tudi slaba postprodukcija neodvisnih predstav je botrovalo odločitvi o stalnem angažmaju.

Kakšna je razlika med delom na svobodi in v instituciji?

V ustvarjalnem in kreativnem prav nobena. V bistvu sem zaradi urejenega delovnega razmerja v ustvarjalnem smislu šele zdaj zares svobodna in to čutim in doživljam kot privilegij in odgovornost. Seveda pa je vprašanje, če bi podobno razmišljala, če ne bi imela za sabo izkušnje neke druge svobode, ki me je dobesedno izklesala.

Torej se ne strinjate s prepričanjem nekaterih, da igralci ne bi smeli biti na rednih plačah, da se ne bi polenili?

Floskule o lačnem, bolnem, nesrečnem in zapitem umetniku, ki se iz pekla vsakdana dviga na krilih umetnostne muze, so skrajno neokusne. Vsi smo radi na toplem in siti. Sploh pa mi gre to splošno natolcevanje o igralski lenobi že prav na živce. Kaj pa režiserji, dramaturgi, gledališki kritiki in njihova intelektualna in ustvarjalna lenoba? In še cel korpus drugih ljudi, ki s svojim delom soustvarjajo in vplivajo na atmosfero v gledališču in izven njega? Leni ljudje v tem poklicu itak ne preživijo, kvečjemu životarijo.

Menite, da lahko še vedno izživite ves svoj kreativni potencial?

Sebe ne doživljam kot zdolgočasene in zbirokratizirane uslužbenke v okosteneli javni ustanovi. Delo, ki ga opravljam, me nenehno sooča z novimi ljudmi, novimi razmisleki, novimi estetikami in poetikami. Sili me v preizpraševanja o vsebini in smislu igranja v kontekstu ostalih umetnostnih zvrsti; od performansa do kiparstva, filma, slike in knjige.

Zakaj Maribor in ne Ljubljana?

Zakaj pa ne? Saj se v Sloveniji, pa če je še tako majhna, kvalitetno gledališče dogaja tudi drugje in ne samo v Ljubljani. Za mariborsko dramo sem se odločila, ker se mi je vizija tega gledališča po pogovorih z umetniškim vodjo mariborske drame Vilijem Ravnjakom in direktorjem gledališča Danilom Roškerjem zdela najbolj objektivna, stvarna in predvsem najbolj zanimiva in drzna.

Mariborsko gledališče se v zadnjih letih ponovno prebuja. Menite, da se odpira svetu?

Mislim, da smo v zelo dobri kondiciji. Kvalitativne spremembe so prav gotovo posledica jasno začrtane vizije, programa, visokih pričakovanj in standardov, ki nam jih nalaga vodstvo. Prišlo je tudi veliko mladih igralcev, tako da smo trenutno zelo živa in zelo ambiciozna ekipa. Pa tudi sicer je zdaj na pohodu zelo močna, avtorsko pestra in prepoznavna srednja generacija režiserjev, ki od nas igralcev pričakuje in zahteva maksimalno angažiranost in pripravljenost. Kako se gledališče lahko umešča v širši globalni kontekst, pa je v veliki meri odvisno tudi od vizije in strategije na ravni države.

Vaša najnovejša vloga je v Antigoni, kjer ste imeli priložnost izkusiti delo z mladim režiserjem, ki je prav gotovo imel nore ideje.

Jaka Andrej Vojevec je iz generacije "najmlajših" režiserjev. Dejstvo, da smo bili skupaj z njim in njegovo avtorsko ekipo soočeni z enim najboljših in hkrati najbolj kontaminiranih slovenskih dramskih besedil, ki je doživelo ogromno interpretacij, je bilo zelo iritantno. In tako je bilo tudi naše sodelovanje iritantno vendar konstruktivno. Sam proces nastajanja predstave je v končni fazi tako ali tako povsem irelevanten, šteje le končni rezultat. Mislim, da smo naredili dobro in zelo iritantno predstavo.

Kot igralka radi vzamete stvari v svoje roke in usmerjate režiserja?

Na kraj pameti mi ne pade, da bi usmerjala režiserja. Verjamem pa, da sem precej naporen in trd sogovornik. Toda v končni fazi bom stala na odru jaz in ne režiser, jaz bom pred publiko izgovarjala in zagovarjala njegova vsebinska in estetska stališča. Zato se mi zdi prav in nujno, da se, preden se z vsem žitjem in bitjem izpostavim in prepustim vlogi ter predstavi, o vsem zelo natančno pogovorimo.

V gledališču je zadnje čase veliko golote. Imate s tem kakšne težave?

Sodobno gledališče se zelo pogosto zgleduje po performativnih umetnostih. Performans prinese s sabo drugačno estetiko, poetiko in predvsem drugačen odnos do telesa. Sama osebno nisem a priori za ali proti goloti. Bolj kot zakaj ne golota, me zanima zakaj golota.

Telo je izpostavljeno tudi v predstavi Veter v vejah borov, ki je prejela pomembno nagrado Uchimura.

Med študijem te predstave sem sama predlagala režiserju, da izpostavim svoje telo. Igram vlogo 100 let stare pesnice Onono Komači, ki se osamljena, zavržena spominja slave in lepote minulih dni. V procesu študija me je spoznanje o lastni minljivosti zmrazilo do te mere, da bi najrajši kar takoj umrla. Zato se mi je zdelo bolje, da svoje zaenkrat še funkcionalno telo dobesedno razstavim in ga ob izgovarjanju besedila umestim v kontekst telesa trupla. V tem kontekstu se mi je golota zdela umestna, celo nujna. Sicer pa je bil ta študij izjemno soočenje s tradicijo no gledališča, ki je umetnost popolnosti. Za naše dojemanje je ta tradicija pripeljana do take popolnosti, da je že na meji resničnega. Nagrada nas je doletela kot popolno presenečenje. Vendar mislim, da je spoštovanje do te stare gledališke tradicije, ki smo ga prepoznali med študijem, povzročilo, da smo do besedila vzpostavili povsem nov odnos in posledično naredili zelo iskreno in nenavadno predstavo.

Trenutno ste torej zavezani SNG Maribor. Ali pripravljate še kakšne druge projekte?

Trenutno igram v štirih živih predstavah, veliko gostujemo, tako da časa nimam ravno na pretek. Se mi pa seveda zmeraj kaj mota po glavi.

Maribor se na veliko pripravlja na evropsko prestolnico kulture. Se tudi vi vidite kot del te zgodbe?

Seveda, saj smo kot gledališče del tega. Sem v pričakovanju, to je velika priložnost ne le za mesto ampak za regijo in državo in resnično si želim, da bi nam uspelo.

Za svoje delo ste prejeli številne nagrade. Kaj pravite na najnovejšo, Severjevo nagrado?

Nagrade doživljam zelo resno. Seveda sem vesela, hkrati pa se tudi zavedam odgovornosti, ki jo nagrade nosijo s sabo. Mislim, da ni pretirano, če rečem, da me zavezujejo v profesionalnem in človeškem smislu. V Sloveniji imamo zelo kvalitetne igralce. Zdaj so na pohodu zelo ambiciozne, radovedne in drzne generacije igralk in igralcev. In v takšnem naboru dobiti nagrado je toliko večje priznanje in zadovoljstvo.

Tudi Borštnikovih nagrad imate že nekaj. Kako komentirate dejstvo, da na letošnjem Borštnikovem srečanju ni bila podeljena glavna nagrada?

Zdelo se mi je nenavadno, da so podelili vse nagrade razen nagrade za predstavo v celoti. Ampak vsaka komisija ima svoje kriterije, ki jih nato tako ali drugače udejanji. Bolj kot razdeljevanje nagrad so me vznemirile izjave in komentarji tujih festivalskih selektorjev in kritikov. Njihova bolj ali manj skupna ocena naše gledališke produkcije je, da je slovensko gledališče zelo agresivno in nasilno in da je to verjetno posledica povojne travme! A to pomeni, da nas tujina še vedno doživlja zgolj in samo kot del balkanske zgodbe? Torej je tu pri Avstriji še vedno neka meja in sprašujem se, ali ni ta naša Evropa popolna utvara.

Kako vas pa sprejemajo na Balkanu? Pred kratkim ste gostovali v Beogradu.

Gostovali smo s predstavo Od blizu. Gledalce je poleg pregovorne naklonjenosti slovenskemu gledališču pritegnil naslov in pa seveda režiser Dino Mustafić, ki ga beograjsko občinstvo dobro pozna in spremlja. Naša predstava je presenečenje za večino gledalcev, tako za tiste, ki poznajo zgodbo zaradi filmske priredbe besedila, kot za tiste, ki so z njo soočeni prvič. Dogajanje je namreč postavljeno v popolnoma izčiščen odrski prostor, ki je osvobojen sleherne dekoracije in ki se v igralskem smislu od začetka proti koncu stopnjuje v boleče resničnem, mestoma duhovitem, psihološkem realizmu.

Je torej razlika med predstavami, ki jih občinstvo pozna po literarni predlogi ali pa po filmu?

Zelo velika. Do predstave Od blizu sem igrala še v dveh predstavah, ki ju večina prej povezuje s filmom kot gledališčem: Mački na vroči pločevinasti strehi (SNG Maribor) in Tramvaju Poželenje (Gledališče Koper). To so kultni filmi, ki so tako globoko zasidrani v zavesti gledalcev, da sleherna še tako majhna ali naključna podobnost pri povzroči razočaranje, v smislu "to pa ni tako kot v filmu". Seveda ni, saj ne more biti, saj gre za dva povsem drugačna ustvarjalna izraza. Zato se s filmom nima smisla primerjati ali boriti, ampak je bolje oditi nekam povsem drugam. In prav to je naredil Dino. Ta totalen odmik od vsega doslej videnega omogoči, da ljudje sprejmejo predstavo in pozabijo na film.

Kakšna je sicer razlika med vlogo v filmu in gledališču?

Film si lahko zavrtiš takorekoč kjerkoli in kadarkoli. Celo jaz si lahko zavrtim samo sebe. Predstavo pa lahko vidiš samo na določenih mestih in v določenem času in če nisi v pravem trenutku na pravem mestu, si za zmeraj zamudil doživetje in izkušnjo.

Kaj načrtujete v prihodnjem letu?

Zdaj pride v naše gledališče ponovno delat Sebastijan Horvat, delali bomo Grumovo Gogo, čeprav pri Sebastijanu nikoli ne veš, kje boš končal. Najbolj pa se veselim gostovanja na Japonskem konec maja, kjer bomo v Tokiu s predstavo Veter v vejah borov nastopili v enem najstarejših no gledališč na Japonskem.