Intervju z Ivo Zupančič ob njeni 80-letnici

Ali sodite med tiste, ki menijo, da igralec vedno ostane igralec, ker da če ni na odru, ves čas pogreša to gledališko magijo?

Jasno, ker z igralskim poklicem si opredeljen, v tebi je klic po tem delu. Da lahko igraš in to celo v zelo dobrem kolektivu, kjer dočakaš upokojitev, je velika sreča. Sama po upokojitvi nisem prenehala z delom. Kadarkoli so me poklicali, pa četudi je šlo za neoficialne gledališke skupine, sem se odzvala. Zlepa nisem odklonila dela, preprosto ne morem. Vsako delo imam rada, čeprav se včasih podam v neznano. Pri našem delu ni mogoče, da bi lahko kaj vnaprej presodil. Vsaka stvar je nov začetek, nov izziv. Včasih nastopim tudi na recitalih, zdaj sem slišala, da bomo imeli v Mali drami spet večer poezije Mile Kačič...

S katerim režiserji ste v vaši karieri najraje sodelovali?

Ko sem nastopala v Mestnem gledališču ljubljanskem, se je Igor Pretnar ravno vrnil s študija v Rusiji in je bil popularen Stanislavski, ki je velik še danes. Pretnar je poskušal delati po njegovi metodi. Delali smo ruske dramatike, recimo Čehova in Gorkega. Doživeli smo velike uspehe, tudi kot smo šli na gostovanja po Jugoslaviji. Takrat je bil delokrog še širši. Enkrat na leto smo šli na gostovanje po republikah nekdanje Jugoslavije in na festivale. S Pretnarjem sem takrat zelo rada sodelovala, a moram reči, da sem rada ustvarjala skoraj z vsakim režiserjem.

Kaj pa sodelovanje z mlajšimi, vaše delo v zadnjih letih?

Tudi z mlajšimi zdaj zelo rada sodelujem. Še vedno sem del 50-letnega projekta Dragana Živadinova, z njim sem šla tudi v breztežnost, dobesedno, zelo zanimive stvari sem doživela. Veliko sem delala tudi z Matejem Filipčičem, recimo kratki film Interieri leta 2004 in predstavo po motivih Bergmanove Jesenske sonate z naslovom Ko mine iz leta 2006. On je vsesplošni gledališki človek, je igralec, arhitekt, obvlada sceno, je perfekcionist. Ob njem sem se veliko naučila ter se vedno počutila varno, četudi smo včasih brodili v neznano.

V svoji karieri ste nastopili v več kot 120 vlogah. Kateri dramatiki in gledališke poetike so vam še posebej ostali v spominu?

Od svetovnih zagotovo Čehov in Pinter, čeprav je Pinter drugačen in moderen, a med njima sem vedno našla povezave. Oba, še posebej Pinter, zelo skrivata svoje sporočilo. Ko govoriš Pinterjev tekst, govoriš to, kar je hotel zakriti. Zelo me je zaznamovalo ter se me dotaknilo tudi gledališče Oder 57. Gledališče smo ustanovili igralci, pesniki in pisatelji. Na oder smo postavljali slovenske pisatelje in dramatike, ki še danes sodijo v sam vrh. Igrala sem recimo Antigono Dominika Smoleta, ki ima čudovit jezik, neverjeten in poseben, kot da je izumljen. On je velik dramatik. Spomnim se Daneta Zajca in njegove poetične drame Otroka reke. To je prečiščena poezija. Veliko sem igrala tudi Cankarja: V Lepi Vidi Mileno, v drami Za narodov blagor Heleno. To je zelo družbeno angažirana ženska, čeprav so za Cankarja rekli, da v njegovih besedilih nastopajo samo matere in ljubice, kar ni res. Skratka, zelo veliko avtorjev mi je blizu, kar je velika sreča.

Res pa je, da ste bili vedno zelo odprti za vsakršna sodelovanja.

Da, vedno sem našla tudi svoj problem ali pa se mi je zdelo, da nečemu res moram priti blizu, da moram odkriti, kaj je zadaj, kaj avtor misli, kaj je v podtekstu.

Kako se kot igralka približate temu podtekstu?

Na 100 načinov, z vsem svojim bitjem. Igralski izraz ni samo zunanjost, ampak je beseda, misel, je govorica telesa, je razpoloženje, so pavze in tišine. Mnogo je izraznih sredstev, ki jih ima igralec na razpolago, posebej če ima širino, če ni ozko usmerjen in enoplasten. Seveda pa se mora igralec vedno prilagoditi celoti, ki jo vodi režiser. In če se režiser in igralec najdeta, je to lahko čudovito delo.

Kako se pripravljate na vloge? Na kakšen način vstopate vanje?

Običajno sem se na začetku zelo hitro približala besedilu, začutila sem probleme in misel, ki jo avtor želi povedati. Potem sem se izgubila, misel se mi je čisto raztrgala, zbežala, vloga mi je včasih postala celo tuja, zato sem jo počasi, kot mozaik, ponovno sestavljala. In vedno se mi je zdelo, če se pošalim, da je za to vlogo avtor kakšno sceno enostavno pozabil napisati, da bi bilo treba lik s kakšne strani ponovno osvetliti.