Intervju z Andrejem Rozmanom Rozo: Pri gledališču kompromisi niso dobra stvar

Trenutno igrate v šestih predstavah za odrasle in treh za otroke. Kako preklapljate med predstavami in množico likov, ki jih igrate? V predstavi "Passion de Pressheren" igrate med drugim Prešerna, njegovo mater Marijo, Čopa, Bleiweisa, Koseskega in njegovo prvo muzo, krčmarico Zalko Dolenc.

Pri tej predstavi gre za dialoge. Prepričan sem, da bi bila predstava boljša, če bi se naredila, kot je treba. To pomeni z različnimi igralci in s scenografijo. Lahko bi bila še bolj zabavna. Tega si enostavno ne morem privoščiti, zato jo igram tako, da vse te like skušam postavit čimbolj dinamično in različno. Ko sem začel pogosteje igrati za srednješolce, sem Koseskega bolj karikiral. Ugotovil sem, da se tudi sam tako bolje počutim. Prej sem ga hotel rehabilitirati, predstaviti drugače, kot ga imajo Slovenci v zavesti: kot bebca. Po mnogih ponovitvah sem like pričel malo bolj karikirati. Ker nisem šolan igralec, se skozi nastope učim. Ni mi lahko igrati toliko različnih predstav in zelo sem vesel, kadar posamezno igram pogosteje. V februarju sem Prešerna igral osemkrat. Na koncu sem ga igral popolnoma brez muke in z veseljem. V decembru sem ga igral samo enkrat. Tisto je bil en sam stres.

Pocestno gledališče Predrazpadom konec 70. let in Gledališče Ane Monro, katerega vodja ste bili med leti 1981 in 1995, je sestavljalo več igralcev. Z Rozinteatrom pa ste leta 2003 začeli s t.i. gledališčem enega.

Rozinteater ni vedno gledališče enega. Imam sodelavce, kolikor si jih lahko privoščim. V Najemnini imam soigralko Mirel Knez, v predstavi "Kabarete Simplozij" nastopava z Goranom Završnikom. Trenutno delam predstavo za štiri igralce "Hiphophondrija" po Molierovem Namišljenem bolniku. V predstavi "Kekec kontra Rožletova banda" pa nas je bilo sedem, a se ni izšlo. Bilo je predrago in prezapleteno zbrati ekipo za ponovitve.

Rozinteater naj bi bil ustanovljen v slutnji prihoda težkih časov in zgrajen tako, da je sposoben delovati tudi v najbolj zaostrenih pogojih.

To idejo je imel že manifest Ane Monro leta 1982. Imeli smo stališče, da je to gledališče, ki bo sposobno preživeti v najbolj zaostrenih pogojih gospodarjenja. Takrat v Jugoslaviji so bili tudi ekonomsko težki časi. S takim gledališčem je najlažje operirati, najbolj si suveren. Gledališče enega je mišljeno predvsem v smislu avtoritete, ki jo ta eden ima. Pri gledališču namreč nisem pristaš prevelike demokracije. Podpiram dialog, ker je nemogoče kogarkoli prisiliti v nekaj. A če se ljudje o čem ne strinjajo, morajo iti narazen. Pri gledališču kompromisi niso dobra stvar. Pri Ani Monro nas je bilo naenkrat več, ki smo bili glavni. Zato sem se odločil, da bom naredil teater, ki bo absolutno moj.

Kdaj ste začeli z improvizacijskim gledališčem?

Leta 1990 smo imeli v Gledališču Ane Monro vedno več sporov glede tega, kaj bi še lahko počeli skupaj. Prijatelj, nizozemski gledališčnik Loek van Sauss, mi je, ko sem mu pripovedoval o naših težavah, predlagal, da bi bilo za nas dobro, če bi se lotili improvizacijskega gledališča, za katerega do takrat sploh nisem vedel, da obstaja. Ponudil se je, da bo imel za nas jeseni dvotedenski tečaj. S sveže pridobljenim znanjem smo nemudoma začeli nastopati in poučevati druge. Tako je kmalu nastalo več improvizacijskih skupin in začela se je Improliga.

Katera so vodila improvizacijskega gledališča?

Vodilo je, da nisi konkretno pripravljen, da nimaš predloge. Ustvarjaš v trenutku, ko nastopaš. Pripravljen moraš biti tako, da si uigran, da ti možgani delujejo v pravem trenutku na največji hitrosti. Prepustiti se moraš toku in se vklopiti v kolektiv. Pomembno je, da nisi negativno nastrojen do drugih. Vsako predlog sprejmeš in ga potem nadgradiš. Na vsako sugestijo moraš odgovorit "ja, ampak...". Nikoli ne smeš reči "ne", ker s tem prekineš tok.

Kaj pa je ideja uličnega gledališča?

Meni najljubše je tisto ulično gledališče, ki preseneti gledalce na njihovih vsakodnevnih poteh. Vendar je uličnih gledališč nešteto vrst in ponavadi ljudje pridejo gledat napovedano ulično predstavo, tako da jih ta ne preseneti.

Kako gledate na današnjo Improligo, ki ste jo ustanovili leta 1993, na festival uličnega gledališča Ana Desetnica in na njene sestre?

Improligo občasno spremljam. Veselo sem bil presenečen nad tem, kar sem zadnje čase videl. Zdi se mi dobro. Več let nazaj je delovalo že zelo kaotično, šli so na nizke fore. Mi smo se držali pravila, da ni seksizmov, rasizmov in vulgarnosti. To so preveč poceni finte za pridobivanje publike. Pa tudi škodljive za strpno družbo, v kakršni si želim živet. Približno deset let nazaj, nimam dobrega občutka za čas, se mi je zdela Improliga precej groba in preveč tekmovalna. Zadnja leta pa se mi zdi, da delajo zelo dobro in sem te generacije res vesel.

Za Ano Desetnico nimam vedno časa. Če ga imam, se pozanimam pri organizatorjih, kaj je vredno ogleda. Ana Desetnica se mi zdi dober dogodek. Vmes je seveda tudi nekaj škarta, a to je že pikolovska pripomba. Važno je, da se vsako leto predstavi nekaj dobrih teatrov.



V dramah pogosto kritično in parodistično obdelujete tudi slovensko nacionalno mitologijo.

V resnici se zdaj izogibam slovenskim posebnostim. Iščem obče teme, ki se ne tičejo samo našega specifičnega prostora. Tudi pri jeziku me bolj kot slovenščina zanima jezik kot osnova človekove identitete. Steven Pinker v knjigi Jezikovni nagon piše, da je jezik človeku to, kar je pajku mreža. Jezik je nekaj, kar imaš v sebi. Vsak ga prinese na svet: struktura je splošna, potem jo človek zapolni s konkretnimi besedami. V tem smislu razvijam tudi zaničniško versko skupnost, čeprav je njena osnovna ideja še vedno ta, da potrebujemo čim več kvalitetne popularne kulturne produkcije v slovenščini.

Zaničniki delujete na idejni ravni. Ničta stopnja davka na knjige pa je tudi v koalicijski pogodbi.

Od ničte stopnje davka na knjigo je koalicija očitno že dvignila roke. Sam še vedno verjamem, da je to mogoče, več pa me ne zanima. Ne spoznam se in se tudi nočem spoznati na politične boje. Bo pa s porastom elektronskih knjig na tem področju že v kratkem zavel drug veter. Na elektronske knjige je namreč obvezna najvišja davčna stopnja in se tu izjema, ki si jo v EU privošči angleščina, kaže v bolj usodni luči. A žal ne bo Slovenija tista, ki se bo tej očitni diskriminaciji postavila odločno po robu. Kar je škoda, saj bi kot ena najmanjših jezikovnih skupnosti z lastno državo morala imeti za to največji interes. A sam se zdaj posvečam predvsem obredju in vsake toliko organiziram zaničniško odmaševanje.

Kaj si zaničniki mislite o subvencijah za kulturo?

Mislim, da so nujne. Nekatere vsebine morajo biti subvencionirane in ne prepuščene trgu. Ničta stopnja davka na dodano vrednost je pomembna za tiste kulturne produkte, ki niso subvencionirani. Problem pri nesubvencioniranih produktih je, da so odvisni izključno od trga in torej na dvomilijonskem trgu v veliko težjem položaju, kot recimo na nemškem. Subvencionirana kultura se pri nas enako ali celo bolj izplača kot v nemškem prostoru. Imamo nesorazmerje: veliko subvencionirane kulture je visoke kulture, saj o njej odločajo strokovnjaki, ki imajo seveda izumetničen okus. Kar je večini všeč, njim marsikdaj ni. Tako dobimo veliko visoke in tudi kakovostne umetnosti, če se posreči. Na drugi strani pa je popularna kultura pri nas pogosto zelo nekakovostna. V današnjem času, ko je vse manj mej, lahko nacionalno identiteto krepimo samo z uporabo svojega jezika in s čimbolj kakovostno kulturo v svojem jeziku. To najbolj prispeva h krepitvi samozavesti in nacionalne identitete.

Lahko opišete proces vašega ustvarjanja? Pogosto prepletate različne umetnosti in žanre.

Na vsako stvar, ki jo naredim, gledam kot na samostojno enoto. V predstavo "Hiphophondrija", ki jo pripravljam, želim vplesti elemente kriminalke. Tudi sam Moliere je kombiniral komedijo in elemente kriminalke. Prvi moj motiv pri ustvarjanju je, da se hočem ukvarjati z določeno temo in sporočiti svoja stališča. Drugi pa je, da to naredim na zanimiv in jasen način. Kadar pišem pesmi, me včasih že sami verzi vlečejo, jaz pa malo bremzam, da me ne odvlečejo preveč po svoji poti. Ko pišem pesmi, včasih ne vem, kam grem. Kadar pa delam predstave, si naredim načrt. S samimi oblikami in žanri pa se ne ukvarjam. Ponavljanje starih oblik me ne zanima. Mislim, da ima vsako obdobje svoje oblike. Poberem elemente, ki jih potrebujem, in jih sestavim.

V današnjih poslovnih genijih ste prepoznali Tartuffa.

Ko delam posodobitev, skušam bistvo stare zgodbe prenesti v današnji čas. Tartuffa sem posodobil na podlagi predpostavke, da je danes vero v Boga zamenjala vera v posel. Da je to res, se je izkazalo tudi pri mariborski nadškofiji.

Katera je najbolj zoprna blodnja slovenske sodobnosti?

Najbolj neprijetno je meni to, da politiki izkoriščajo pretekle čase za medsebojna obračunavanja. Prav se mi zdi, da se preteklost razkrije, a nesmiselno je, da to prinaša politične točke. Druga stvar je nerazumevanje stisk današnje mladine. Hkrati se sprašujem, kakšno prihodnost ima družba, v kateri so upokojenci veliko večji politični faktor kot mlade družine. Medgeneracijska solidarnost je pri nas popolnoma na psu. Starejši prezirajo mlade, čeprav bi jim morali zaupati in jim dajati priložnosti. Blazna sebičnost vlada v naši družbi. Prioriteta bi morala biti, da imajo mladi delo, ki jih veseli. Opozicija bi morala napadati vlado zaradi tega, ne pa zaradi odnosa do časov, ki jih ni več.